Ata, pojdi večkrat na govorilne ure!

Foto: Freepik

Moški in ženske, očetje in matere, že dolgo nimajo več jasno razdeljenih vlog v družinah. Na marsikaterem področju je to dobro, da se vlogi obeh staršev prepletata in da otroci vedo, da lahko podobno pričakujejo od obeh. Npr., ko je potrebno zložiti perilo ali skuhati kosilo, pospraviti stanovanje ali pa posesati sobo, lahko za delo poprimeta oba starša. In na drugi strani, ko je potrebno pripraviti drva za zimo, kositi travo ali pa sestaviti novi element v dnevni sobi, tudi predstavnice nežnejšega spola v roke vzamejo sekiro, kosilnico ali pa izvijač.

Kdo komunicira z otrokovo šolo oz. vrtcem?

Mogoče je to le nekaj stereotipnih zadolžitev, toda v teh opravilih se delo obeh staršev dandanes zelo prepleta. Ob tem pa kljub vsemu ostajajo nekatera področja, kjer bi bilo mogoče bolje, če bi bila delitev zadolžitev bolj izrazita ali celo ravno nasprotna od trenutno prevladujoče.

Kateri izmed staršev pogosteje spremlja obvestila iz šole in vrtca? Kdo ima na skrbi, kdaj ima kateri izmed otrok govorilne ure, roditeljski sestanek, ali pa kakšen kulturni, športni, naravoslovni dan?

Pa ne bomo na tem mestu vstopili v nikakršne moško-ženske odnose, pravice enih ali drugih, spolne kvote ipd., ampak je povsem dovolj, da se ozremo na relacijo družina – šola/vrtec. Za začetek si odgovorimo na nekaj preprostih vprašanj. Kateri izmed staršev pogosteje spremlja obvestila iz šole in vrtca? Kdo ima na skrbi, kdaj ima kateri izmed otrok govorilne ure, roditeljski sestanek, ali pa kakšen kulturni, športni, naravoslovni dan? Kdo se večkrat pogovori z učiteljico oz. vzgojiteljico, ko nastane kakšen problem? Kdo pogosteje uvaja otroka v vrtec?

Priznam, da moja domneva ne temelji na nobeni znanstveni raziskavi, a prepričan sem, da je odgovor na večino vprašanj še vedno – mama.

Različen spol, različni pristopi k reševanju težav

Moški in ženske smo pri starševstvu različni. Nemalo raziskav potrjuje, da smo moško bolj nagnjeni k akciji, k iskanju rešitev, med tem, ko ženske k problemom pristopajo veliko bolj z občutkom in s čustvi. Zato smo moški tudi veliko bolj nagnjeni k temu, da rešitev najdemo čim hitreje, ženske pa pogosteje iščejo globlje razloge in razlage za konkretne situacije. In s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, prav je, da nas naši otroci vidijo kot različne osebe, z različnimi pristopi in z različnim načinom razmišljanja.

Zagotovo nam je enako pomembno vse, kar se z otroki dogaja v šolah in vrtcih, le pristop do reševanja težav, organizacije dela ipd. imamo drugačen.

Ko sem pred leti sam uvajal otroka v vrtec, sem razmišljal ravno o tem, kako v danem obdobju (v nekaj dneh) priti do zastavljenega cilja, to je , da otroka ostaneta v vrtcu in se uvajalno obdobje čim prej zaključi. Torej cilj in čim krajša pot do njega. Ženske oz. mame pa k temu (večinoma) pristopajo z veliko več čustev, s tem pa tudi z veliko več bremena, ki ga skozi uvajalno obdobje (nenamerno) prenesejo tudi na otroka, na vzgojiteljice itd. Mama je od rojstva dalje varno otrokovo zavetje, najbolj prijetno naročje, ki ga otrok lahko začuti, zato se tudi toliko težje loči od otroka in zaradi tega smo moški tisti, ki otroka lažje »odpeljemo v svet«.

Enako zahtevamo, le manj kompliciramo?

Zato se mi zdi pomembno, da tudi očetje prevzamemo vsaj del te komunikacije z učitelji, vzgojitelji ipd. Enostavno nam je lažje, ker ne vnašamo toliko svojih čustev in občutenj v te odnose. Mogoče se navzven zdi, da manj kompliciramo, smo manj zateženi ali pa nam je bolj vseeno. Nič od tega ne drži. Zagotovo nam je enako pomembno vse, kar se z otroki dogaja v šolah in vrtcih, le pristop do reševanja težav, organizacije dela ipd. imamo drugačen. Bolj preprost in manj čustven. Od učiteljev/vzgojiteljev dobimo informacije, na preprost način jih sprocesiramo in nato otroku jasno povemo, kaj se od njega pričakuje. Zelo preprost tok informacij, zahtev in pravil, brez pretiranih čustev.

Kratko in jedrnato, a enako pomembno

Otroci bodo to hitro začutili. Da je oče udeležen v proces in dogajanje v šoli in v vrtcu. Da je on tisti, ki se (ob mami) prav tako zanima, kaj se z otrokom dogaja, in bo otroku jasno in povedal, kaj se od njega pričakuje. Za otroka je pomembno, da včasih prejme kratke in jedrnate informacije, olupljene vseh čustev in globokih doživljanj.

Pa da ne bo pomote – nedvomno obstajajo tudi izjeme in so zgoraj opisane vloge povsem drugače razporejene. Toda pod črto je pomembno, da vsak izmed staršev v vzgojo in v odnos do šole in vrtca, do učiteljev in vzgojiteljev, do zahtev in pričakovanj, doda svoj del. Del, ki ga drugi starš ne more nadomestiti, in del, za katerega so na koncu hvaležni vsi, učitelji in vzgojitelji ter najpomembneje – otroci.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja