Kako otroka najlažje odvaditi od plenic?

Vir: Shutterstock

Kot vsak mejnik v razvoju otroka, je lahko tudi odvajanje od plenic precej stresno; sploh če starši svojega otroka primerjamo z drugimi in jemljemo kot osebni neuspeh vsak otrokov neuspeli poskus. Včasih se mi zdi, da se je razvilo že pravo »tekmovanje« med mamicami, kateri bo prej uspelo. Nekateri pravijo, da pomaga brezpleničarstvo, drugi trdijo, da otrok kahlico hitreje osvoji, če uporabljamo pralne plenice, spet tretji pravijo, da je dovolj to, da je v poletnih mesecih otrok brez plenic. Nobena od metod ni napačna, a kljub temu z nobeno ne moremo otroka naučiti, preden je na to pripravljen. In vsak otrok je pripravljen ob svojem času. Kakorkoli se bomo lotili odvajanja od plenic, ne smemo pozabiti, da je vedno prvo in edino merilo naš otrok.

Pri prvem otroku sem bila tudi sama zelo nestrpna in sem se spraševala, kaj delam narobe, da traja odvajanje tako dolgo. Že tako je počasneje pričel s plazenjem, hojo, govor sploh še ni bil prisoten in nekako sem si želela, da bi vsaj pleničke lahko opustili. Ne samo zato, da bi sama sebi dokazala, da mi vsaj nekaj lahko uspe, temveč tudi zato, ker sem pričakovala drugega otroka in sem želela imeti čim manj dela s previjanjem. A stvari se ne da prehitevati. Otrok potrebuje svoj čas. Ne glede na to, kdaj začnemo in kako vztrajni smo pri tem, bo otrok res samostojno in brez »mi je ušlo« težav opravljal potrebo šele takrat, ko se bo sam dobro zavedal in znal uravnavati mišice, ki zadržujejo vodo. A kaj lahko kljub temu naredimo, da otroku pomagamo prej razumeti?

Opazujmo otroka

Največ lahko naredimo s tem, da otroka opazujemo. Dober pokazatelj otrokove pripravljenosti je, da je plenica mokra le nekajkrat na dan, pa še takrat morda ne zadrži vsega urina. To pomeni, da otrok dovolj dobro obvlada svoj mehur, da izloči vso količino naenkrat.

Nekateri otroci spremenijo izraz na obrazu ali pozicijo telesa, ko lulajo ali kakajo. Ko vidimo, da to naredijo, jih lahko enostavno vprašamo: »Lulaš?« Otrok sprva morda ne bo razumel, s časom pa bomo opazili, da nam bo sam rekel: »Lulam«. To je jasen znak, da je pripravljen na učenje odvajanja. To zavedanje se začne nekje pri otrokovih 18 mesecih. A ne pričakujte, da bo otrok takoj obvladal. V povprečju otroci opravljanje potrebe popolnoma osvojijo šele okoli tretjega leta. In tudi ko zadevo že obvladajo, se lahko kdaj pa kdaj zgodi kak spodrsljaj.

Spodbujajmo vsak napredek

Zavihajmo rokave in ne pozabimo na to, da je otrok tisti, ki narekuje tempo učenja. Bodimo usmerjeni vanj in ne v uspehe otrok naših prijateljev.

Ko sem začela z odvajanjem moje zdaj že dvoletnice, se je velikokrat zgodilo, da je sama rekla »mama lulat«. Potipala sem plenico in bila je prazna. Hitro sva tekli do kahlice, ki ni bila daleč, a ko sva prispeli, je bila plenica že polna. Kljub temu, da nama ni uspelo, sem vedela, da zadeva napreduje. Punca se je namreč zavedala, da mora sprazniti mehur, preden je do tega dejansko prišlo. In to je napredek, ki ga je vredno pohvaliti, vsakokrat. Kljub temu pa moramo paziti, da otroka po uspehu ne kujemo v zvezde, da ne bo zaradi tega čutil dodatnega pritiska.

Naj bo odvajanje zabavno

Nekateri otroci enostavno nočejo sesti na kahlico, wc oziroma karkoli smo že pripravili ali morda celo z njimi izbrali. Pomembno je, da otroka nikoli ne silimo v to, da tam sedi, ampak skušamo stvar narediti, kar se le da, zabavno. Pri mojem prvem otroku je najbolj pomagalo branje knjigice o medvedku, ki kaka, pri drugem otroku pa najbolj petje izmišljene pesmi o opravljanju potrebe. Dobrodošlo je tudi, če se mamica ali očka usede zraven na svojo straniščno školjko in pokaže, kako stvar deluje. Nekaterim se to zdi neprimerno, ampak v otrokovih očeh je zadeva zabavna in veliko raje bo sedel, če bomo tudi mi sedeli.

Ne delajmo drame

Tudi ko otrok že nekoliko osvojili življenje brez plenic, se večkrat zgodi kak »incident«. Pomembno je, da se ne jezimo. Sama sem imela pri prvem otroku strašne težave prav s tem, saj je pri njem šlo za obdobja … En mesec smo bili npr. povsem suhi, drugi mesec pa je bil vsak dan drekec v hlačkah. In nikakor nisem mogla razumeti, kako in zakaj se iz meseca v mesec vračamo nazaj na začetek. Čez čas sem ugotovila, da najbolj pomaga, če neuspeh enostavno spregledam. Tako je moj sin namesto: »Mama je jezna,« ko mu ni uspelo, začel govoriti: »Mama je vesela,« ko mu je.

Ne vračajmo se nazaj

Pomembno je, da je obdobje, ko se odločimo otroka odvajati, tudi za nas čim manj stresno. Izberimo obdobje, ko imamo čas in smo neobremenjeni. Ko se odločimo in plenice odstranimo, jih ne dajajmo več nazaj. Niti ponoči ne. Raje kupimo npr. nepremočljivo podlogo za posteljo in poskrbimo, da otrok zadnjo uro pred spanjem ne pije. Enako velja za razne izlete in podobno. Če je le možno, naj bo otrok tudi takrat brez plenic. Če bo namreč enkrat imel plenico, drugič ne, bo zmeden, saj ne bo vedel, kdaj se na to lahko zanaša in kdaj ne. Ko torej začnemo s tem, bodimo neomajni.

Za odvajanje od plenic je primeren vsak letni čas, a staršem je načeloma lažje, ko so dnevi toplejši in ima otrok na sebi manj plasti oblačil. In kot nalašč se bliža pomlad in več sončnih žarkov. Zavihajmo rokave in ne pozabimo na to, da je otrok tisti, ki narekuje tempo učenja. Bodimo usmerjeni vanj in ne v uspehe otrok naših prijateljev.