Dojenčki brez plenic – kako začeti že z novorojenčkom

Foto: Canva

O dojenčkih brez plenic se je na našem portalu že pisalo (tukaj in tukaj), za vse starše, ki bi si metodo želeli tudi preizkusiti, pa podajam nekaj osnovnih navodil, kako se tega lotiti v različnih starostnih obdobjih vašega dojenčka.

Začnimo kar na začetku – z novorojenčkom!

Začnimo z opazovanjem

Tudi kmalu po rojstvu začetki »straniščne« komunikacije niso tako zapleteni, kot bi si morda mislili. Osnovno vodilo je, da našega novorojenčka opazujemo, kdaj lula ali kaka. To ima svoj smisel tudi z vidika prehranjevanja, saj število, kolikokrat opravi potrebo, sporoči, ali se naš novorojenček dobro doji.

Novorojenčka lahko odvitega položimo na nepremočljivo podlogo, brisačo, tetra plenico ali pa ga preprosto zavijemo v pralno plenico brez prekrivnih hlačk ali v plenico za enkratno uporabo, ki je bolj na rahlo zapeta. Tako lahko enostavno preverimo, kdaj je novorojenček opravil potrebo, ne da bi ga zmotili.

Naš dojenček še vedno razvija vzorce – tako kot sta lahko njegov spanec in prehranjevanje nepredvidljiva, je podobno tudi z odvajanjem. Kljub temu je nekaj pravil, ki si jih lahko zapomnimo.

Najosnovnejše je, da bo dojenček pogosto opravil potrebo, ko se zbudi in med ali kmalu po hranjenju. To so dobri trenutki, da opazujemo dojenčka in mu pokažemo, da se zavedamo, kaj počne, ali da mu za to celo dajemo priložnost. Pri tej starosti dojenčki opravljajo potrebo pogosteje, zato imamo tudi več možnosti, da kaj ujamemo.

Kako dajati namige?

Kaj v jeziku »straniščne« komunikacije sploh je namig? Dajanje namigov je pomemben del. Pomeni, da dojenčka držimo v določenem položaju in ob tem govorimo nek določen zvok npr. psssss, lulu itd. Pogosteje kot bomo te namige dajali, ko dojenček lula ali kaka, bolj bo povezoval položaj in zvok z opravljanjem potrebe. Kmalu bo lulal in kakal, če ga bo mudilo, takrat, ko mu damo namig.

Če opazimo, da novorojenček že lula ali kaka in je v našem naročju, ga preprosto (še v plenički), postavimo v izbrani položaj in naredimo izbrani zvok.

Kakšen položaj izbrati z novorojenčkom?

Vsi novorojenčki ne bodo kar takoj zadovoljni z našim izbranim položajem za odvajanje. Ugotovimo, v kakšnih položajih mu je udobno. Lahko se zgodi, da novorojenčkom klasični položaji za odvajanje še ne bodo všeč, a jih kljub temu lahko ponovno preverimo čez nekaj tednov. Ko raste, se tudi lahko zgodi, da mu v določenem položaju, ki mu je prej odgovarjal, ne bo več všeč in bo treba poiskati novega.

Najpogosteje se starši odločijo za način, ko dojenčka držimo v naročju in ga nagnemo nad straniščno školjko, lijak, posodico … Sami se lahko tudi v nasprotni smeri usedemo na straniščno školjko ali na kavč in si med noge postavimo posodico, dojenčka pa držimo nad njo. Slednji položaj je zelo uporaben, ko dojenček opravlja potrebo med dojenjem.

Seveda ne bo šlo takoj zlahka. Ključ do uspešne komunikacije je, da ugotovimo pravo razmerje med nežno vztrajnostjo, a da hkrati prepoznamo, kdaj je/ni naš dojenček pripravljen za nov položaj.

Če se zgodi nezgoda

Nezgode, ko lulanja ali kakanja ne ujamemo, so del življenja, če prakticiramo straniščno komunikacijo. Dobro je, da se tega zavedamo in se ne obremenjujemo, da slučajno počnemo kaj narobe. To vse spada v proces spoznavanja našega otroka, saj se tudi iz nezgod lahko nekaj naučimo (npr. »vidim, da se moj otrok pači, ko ga tišči lulat« ali »moj otrok se neha dojiti, nekaj sekund preden kaka«). Vsakič, ko naš otrok opravi potrebo in se mi tega zavedamo, bolj nam je jasno, kdo naš dojenček je in kako se obnaša.

Uglaševanje na dojenčkov ritem in signale

Čeprav je razširjeno mišljenje, da novorojenčki opravljajo potrebo naključno čez dan, ti v resnici dokaj kmalu preidejo v predvidljive vzorce. Potrebo pogosteje opravljajo dopoldne kot popoldne, kmalu po tem, ko se zbudijo, in nekaj minut po dojenju ali pa že med dojenjem. Hkrati dojenčki manj verjetno opravljajo potrebo, ko jih držimo, ko so v pokončnem položaju, ko jih nosimo v nosilki ali ko spijo. To seveda ne pomeni, da takrat ne bodo lulali ali kakali, pač pa da se bodo očitno jezili ali bili nemirni, preden bodo potrebo opravili.

Vsakič, ko nam bo »ulov« uspel, si bomo zgradili več razumevanja dojenčkovega ritma, on bo spoznal, pri čem mu želimo pomagati in postali bomo z njim bolj sinhronizirani.

Če ravno začenjamo s straniščno komunikacijo, se lahko odločimo, da izberemo enega izmed tipičnih časov, da dojenčka pustimo brez plenice in se skoncentriramo na to, kakšne signale daje nekaj sekund pred opravljanjem potrebe. Dojenček lahko zadrgeta, pljuva, izgleda napet ali pa se začne pačiti in godrnjati. Naš dojenček bo imel svoj specifičen način izražanja potrebe, da ga tišči lulat/kakat. Ko prepoznamo te znake, smo nanje lahko pozorni kadarkoli čez dan.

Nekateri starši pa pravijo, da ne glede na to, koliko časa otroka opazujejo, ne opazijo nobenega znaka. V tem primeru se lahko zanašamo bolj na čas – preprosto bodimo pozorni na to, kdaj naš novorojenček opravlja potrebo (npr. takoj po spanju in nekaj minut za tem spet).

Ne zanemarimo niti intuicije! Starši imamo pogosto občutek, kdaj otroka tišči na stranišče, brez da bi znali povedati, zakaj tako mislimo. Kombinacija časovnega predvidevanja in intuicije lahko deluje zelo dobro, tudi če ne prepoznavamo otrokovih znakov.

Vir: Christine Gross-Loh: The Diaper Free Baby

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja