“Sv. Jožef mi pomaga, da se zavedam, da je moje najpomembnejše poslanstvo biti mož in oče!”

Foto: osebni arhivi sogovornikov

V letu sv. Jožefa, ko smo pravkar praznovali njegov praznik in vstopili v teden in leto družine, je edinstvena priložnost, da ovrednotimo pomen moške duhovnosti v sodobnem svetu in spregovorimo o tem, kako nas nagovarja zgled sv. Jožefa in kako je (lahko) del našega vsakdana. O vsem tem smo se v Najbolj Iskrenem poskastu pogovarjali s tremi možmi: duhovnikom Simonom Potnikom ter očetoma Jernejem Dulerjem in Tomažom Kurmanškom.

Simon, papež je leto 2021 razglasil za leto svetega Jožefa. S tem je, ob 150. letnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne cerkve, dal posebno vrednost sv. Jožefu. Kako vidiš to odločitev papeža?

Simon Potnik: Papež vidi široko sliko. Vidi trenutno situacijo in stiske povezane s pandemijo. Zaveda se, da se bitka z virusom ne bije na naslovnicah časopisov, ampak so v prvi vrsti zvesti in tihi borci (delavci v zdravstvu, šolstvu, organih pregona, trgovci, čistilke ipd.). Po njih prihaja moč in upanje. In ravno to odraža tudi podoba sv. Jožefa.

Jernej in Tomaž, kaj je vajina prva misel, ko pomislita na svetega Jožefa?

Tomaž Kurmanšek: Najprej pomislim, da mi je vzor očeta, moža in učitelja. K njemu se zatekam v različnih težavah in zaupam, da mi bo pomagal. Nenazadnje sva se z ženo zatekala k svetemu Jožefu, ko sva iskala nepremičnino. Prve, ki nama je bila všeč, nisva mogla kupiti, potem pa sva našla še eno boljšo in pogodbo za nakup smo podpisali ravno na praznik svetega Jožefa. In tako kot je on sam reševal problem z nepremičnino (iskal je prenočišče v Betlehemu), je nama pomagal rešiti problem z najino nepremičnino.

Jernej Duler: Predstavlja mi očeta Jezusu in moža Mariji, je nekdo, ki jima je stal ob strani in jima je vedno na voljo. Sveti Jožef je zame zgled, kako biti dober mož in oče, kako se dati na razpolago družini, saj si je danes včasih težko organizirati čas med vsemi obveznostmi.  Pomaga mi, da se zavedam, da je moje najpomembnejše poslanstvo biti mož in oče ter da znam varovati družino in jo voditi po Božji poti. Sveti Jožef je znal slišati Božji glas in se odzvati. In želim si, da bi tudi jaz znal prisluhniti in se odzvati na Božji klic.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na dnu članka.

Kako danes sv. Jožef nagovarja moške, ki smo v tem hitro razvijajočem se svetu postavljeni pred obilico različnih izzivov?

Tomaž Kurmanšek: Vsi možje imamo v življenju prioritete. Na prvem mestu bi moral biti Bog: duhovno življenje ter uresničevanje Božjega načrta. Na drugem mestu je skrb za družino in otroke. Nato pa tudi izpolnjevanje predpisov in zakonov. Enako je bilo pri svetem Jožefu, saj je bil poklican, da skrbi za Marijo in celotno sveto družino, s katero je nato večkrat bežal, da jo je obvaroval.  Oblast mu je naložila, da se mora iti popisati v svoje rodno mesto, kar je tudi upošteval in tako je sveti Jožef lahko vzor tega, kako je potrebno izpolnjevati svoje naloge oziroma prioritete v življenju.

Obenem pa sv. Jožef nagovarja tudi duhovnike. Simon, kje duhovniki iščete in najdete skupne točke s svetim Jožefom?

Simon Potnik: Sveti Jožef ni bil statist, ni bil stranska vloga, ni bil kulisa v življenju svete družine. Bil je zelo tenkočuten do Boga, a obenem zelo prizemljen. Ravno to je velika nevarnost pri duhovnikih, da postanemo zelo poduhovljeni in izgubimo stik z realnostjo, ali pa da smo samo zidarji brez duhovne vsebine. Sveti Jožef pa je popolna zmes obojega in to izjemno nagovarja duhovnike. Ljudje, tudi duhovniki, imamo večkrat hibo, da želimo koga (tudi sebe) tiščati v ospredje. Jožef ne potrebuje veliko besed, on je oče Besede in s tem zelo glasno govori, čeprav ni bil glasen in se ni tiščal v ospredje.

Sveti Jožef je znal zaupati, se odzvati na Božji poklic in to nemudoma. Smo možje in očetje pripravljeni prisluhniti in se odzvati na pozive drugih, nenazadnje na poziv Boga?

Tudi sam se učim kako svoje načrte preložiti na Boga in slediti poti, ki jo je Bog izbral zame. Vsak dan znova spoznavam, kako zaupati Bogu, da vztrajam na poti, ki mi jo on kaže.

Tomaž Kurmanšek: Mene ta Jožefova brezpogojna pripravljenost resnično nagovarja. Možje smo pogosto nagnjeni v eno ali drugo skrajnost. Ali smo bojazljivi in se upiramo Božji volji, na drugi strani pa smo podobni bogatemu človeku, ki meni, da je sam sebi dovolj in Boga ne potrebuje. Jožef pa je bil nekje vmes, vseskozi se je zavedal, da ob sebi potrebuje Boga in je znal prisluhniti volji Boga. Pokazal nam je, da Bog pokliče večkrat, Jožefa je poklical tudi s pomočjo angela, na nas pa je, da mu odgovorimo.

Jernej, kako blizu je tebi zaupanje, ki nas ga uči sv. Jožef? Je to predvsem ideal ali kaj več?

Jernej Duler: Menim, da je v življenju vse dovolj enostavno, če znamo zaupati. Moški želimo večkrat stvari vzeti v svoje roke in vse narediti sami. Tudi ko nekaj naredimo, zasluge pripisujemo sebi, pri tem pa pozabimo na Boga. Tudi sam se učim, kako svoje načrte preložiti na Boga in slediti poti, ki jo je Bog izbral zame. Vsak dan znova spoznavam, kako zaupati Bogu, da vztrajam na poti, ki mi jo on kaže.

Simon, kako duhovniki sprejemate Božjo voljo, ko vas pelje po poteh, na katere niste pripravljeni?

Simon Potnik: Ni pomembno, ali si duhovnik ali ne. Tudi jaz se sprašujem, kakšen naj bom kot duhovnik. Meni sveti Jožef govori o dejavnem voditeljstvu.  To dejavno voditeljstvo se ne kaže v tem, da bi bil Jožef dober retorik, da bi obvladal vse situacije. Ravno nasprotno, ni vsega obvladal, se je pa predal Gospodu in je bil dejaven v tem, da je reševal različne situacije.

Sv. Jožef je bil zaščitnik družine, življenja. Smo možje še vedno zaščitniki, se znamo z vsemi topovi boriti za našo družino, za svetost življenja?

Čisto vsak moški ima priložnost in možnost, da postane pravi moški, se pa to ne zgodi čez noč.

Tomaž Kurmanšek: Sveti Jožef je varoval Božjo skrivnost, a on tega ni razglašal na ves glas, ampak je potihoma varoval sveto družino. Vesel sem, da ta naša zaščitniška vloga vedno bolj ponovno prihaja v ospredje. V preteklosti smo možje dobili drugačne vloge, pozabili smo, da je bistvo našega dela to, da izpolnjujemo Božjo voljo.

Sveti Jožef je tudi vodil sveto družino. Kako vi vidite danes to vodstveno vlogo moških v družbi? Smo še vodniki naših družin? Stopa kdo drug na naše mesto?

Simon Potnik: Lahko iščemo in na novo definiramo vlogo moškega, lahko nam o naši vlogi povedo ženske, a resnica je samo ena. Moški bo pravi moški le takrat, ko bo živel kot moški. Iz odločitve v odločitev bo rastel in postajal vedno bolj moški. Čisto vsak moški ima priložnost in možnost, da postane pravi moški, se pa to ne zgodi čez noč.

Ko moški zavzame svojo držo v življenju ni potrebe, da o tem pišemo priročnike, le delati moramo to, kar čutimo, da je naše poslanstvo.

Tomaž Kurmanšek: Moški smo včasih leni. Lažje nam je vztrajati in delati v tem, kar nam ustreza. Lažje nam je 12 ur delati v službi, kot se eno uro pogovarjati z ženo, ali pa vzgajati otroke in se soočati s problemi otrok. Zato se zavijamo v cono udobja, kjer smo dobri, s tem pa se odmikamo od bistva pravilne razdelitve našega časa med družino, delo in Boga. In to naše mesto so v preteklosti prevzele naše žene, zato otroci nimajo zgleda svetega Jožefa v tem, kako mora moški skrbeti za družino in otroke ter jim biti opora.

Jernej Duler:  Veliko časa in energije puščamo v službi in tudi ko pridemo domov, smo z mislimi še vedno v službi. Zato veliko izzivov prevzame žena in otroci se potem v svojih težavah raje obrnejo na žene. Meni je ta velik izziv, kako doma doseči to, da sem doma vodja, da mi je družina na prvem mestu, pri čemer pa še vedno velikokrat padem.

Pred leti smo objavili intervju z Donom Turbittom, ki se z moško duhovnostjo ukvarja praktično celo svoje življenje (intervju na našem portalu). Dejal je, da je eden največjih problemov današnje Cerkve ta, da mož/očetov ni v cerkvi – torej ni tega zgleda, ki bi ga dajali otrokom. Kako vi dojemate moško duhovnost? Kje smo? Česa nam primanjkuje?

Včasih se mi zdi, da skušamo moški ukriviti nekaj, kar je Bog naredil ravno in za to porabimo veliko časa.

Simon Potnik: Kaj pa je moška duhovnost? Kje se razlikuje od ženske duhovnosti? Jedro duhovnosti je isto, to je Jezus Kristus. Vsi imamo isto vero, le način kako jo moški živimo, je malo drugačen. Najboljša moška duhovnost je tista, o kateri se ne govori, vodi pa moža in družino h Kristusu. Ko moški zavzame svojo držo v življenju, ni potrebe, da o tem pišemo priročnike, le delati moramo to, kar čutimo, da je naše poslanstvo.

Tomaž Kurmanšek: Vseeno mislim, da se moška in ženska duhovnost malo razlikujeta. Moški imamo drugačne prioritete in drugačen pogovor je med dvema moškima ali pa med moškim in žensko. Moški potrebuje drugačen način duhovnosti, saj je moški nagnjen k potrjevanju in dokazovanju, zato je tudi duhovnost drugačna, vsekakor pa je cilj isti, to je Jezus Kristus.

Smo možje dovolj samozavestni? Znamo stopiti v prvo vrsto in pokazati, da smo pripravljeni zagovarjati naše (krščanske) vrednote?

Jernej Duler: Zase lahko rečem, da se še vedno učim, kako delovati, kaj je moje poslanstvo. Včasih se mi zdi, da skušamo moški ukriviti nekaj, kar je Bog naredil ravno in za to porabimo veliko časa. Veliko časa lahko porabimo, ko se v družbi, s prijatelji prerekamo o naših pogledih in vrednotah. Na drugi strani pa lahko kot Jezus ljubimo, pomagamo, ozdravljamo in z zgledom in načinom življenja kažemo našo vero.

Smo moški v preteklosti izgubili potrebo po tem, da smo močni na duhovnem področju?

Tomaž Kurmanšek: Od enega duhovnika sem nekoč slišal primerjavo, da je oče smerokaz svojim otrokom. Pomeni, da je oče kot ogledalo, ki kaže proti Bogu. Ko otroci pogledajo v to ogledalo, vidijo to smer proti Bogu. In ni lepšega zgleda, kot je ta, da oče naredi križ, da povabi k  molitvi. Da to ni le naloga mam, ampak, da tudi oče povabi celotno družino k sveti maši. In naš cilj mora biti, da otroke naučimo živeti tako, da bodo v nebesa prišli takoj za nami.

Simon Potnik: V življenju so vzponi in so padci. Podobno je pri moški duhovnosti. So obdobja, ko je težko biti duhoven, a pogosto je to tudi priročen izgovor. In ni res, da so moški le »runkli«, ki jih dobimo za delo okoli cerkve, ampak so lahko moški pogovori in moške molitve zelo poglobljene, saj to tudi sam doživljam.