Smrt in nasilje – za všečke na družbenih omrežjih ni nič več sveto

Foto: Canva, Freepik, Facebook

Nasilje v domovih za starejše, nasilje v zdravstvenih ustanovah, nasilje med otroki in mladostniki … Vsak tak dogodek, ki smo mu bili priča v zadnjem obdobju, je za sabo potegnil val zgražanja, pa tudi kup nasvetov, kaj bi morali narediti in kam smo kot družba zašli, da se nam takšne stvari dogajajo.

Ob vsakem takšnem dogodku iščemo tudi razloge, kopljemo za vzroki, da bi znali pojasniti, kaj posameznika pripelje do teh (za večino) nepredstavljivih dejanj.

In potem pride petek, ko v našem prostoru odjekne  novica, da je nenadoma umrl radijski voditelj. Aleksander Sašo Hribar, človek, ki je postavil nove okvirje humorju, satiro in imitacijo pa dvignil na povsem nov nivo. Obenem tudi posameznik, ki je znal s svojimi stališči in tudi s pikrim imitiranjem nastaviti ogledalo. In verjamem, da to, kar se je občasno pojavilo v tem ogledalu, marsikomu ni bilo všeč.

Za ta komentar njegovi dosežki in vpliv na radijsko ter druga okolja niti niso pomembni. Je pa pomembno nekaj drugega.

Njegova smrt je naplavila tudi neverjetno število privoščljivih komentarjev. Zapisov posameznikov, ki so mu privoščili smrt. V navideznem okolju družbenih omrežij so se nekateri, ki jih je očitno vznemirjal s svojim delom, ob njegovi smrti hihitali, nazdravljali, slavili …

Kot družba smo prišli do točke, ko se nam zdi povsem normalno slaviti smrt posameznika. A je možno, da smo padli tako nizko? A je mogoče, da smo ustvarili svet, kjer pozabljamo na minimalno stopnjo empatije in sočustvovanja? A je mogoče, da se veselimo ob smrti nekoga, tudi če je naš »nasprotnik«? A res ne znamo in zmoremo pomisliti na to, da vsaka smrt prinese za sabo žalovanje in trpljenje njegovi družini, prijateljem, sodelavcem, znancem …? A nam je res vseeno za vse to in smo zadovoljni, ker lahko svoj gnev nad preminulo osebo izkažemo s privoščljivim zapisom na Facebooku?

Kot sem nekajkrat že zapisal, me skrbi za svet, v katerega vzgajamo svoje otroke. Kot družba smo dosegli dno, nekateri pa to dno vztrajno potiskajo še nižje. Vedno znova.

In čeprav sem obenem tudi prepričan, da takšni privoščljivi zapisi niso vredni niti komentarja, sem tudi prepričan, da moramo pokazati, da ni prav, da se le obrnemo stran in enostavno sprejmemo standard, ki nam ga vsiljujejo na teh družbenih omrežjih. To so stvari, ki jih berejo in jih bodo v prihodnosti brali naši otroci. To niso le zapisi posameznikov, to je odraz okolja, kamor vsakodnevno pošiljamo naše otroke. In to so okolja, kjer mladostniki s pestmi in z obračunom  med sabo ali pa s starostniki skušajo doseči en všeček več.

In ja, vedno znova ugotavljam, da nas je »j… manj«. Takšnih, ki ne želimo pristati na novo okolje, kjer niti smrt in izguba bližnjega ne bosta več sveti.

Ob vsem tem pa je še en dokaz, kako enostavno je govoriti o smrti, tudi vsa debata okoli uzakonjenja evtanazije pri nas. Tudi pri tem nekateri zagovorniki evtanazije privoščijo smrt starejšim in onemoglim. Niso pomembna mnenja etičnih zdravniških komisij, zdravnikov itd., oni vztrajajo na svoji poti. Ne razmišljajo o alternativah evtanaziji (paliativna oskrba itd.), ampak  iščejo najlažjo pot za dosego cilja (uzakonjenja).

Kako enostavno je postalo uporabljati smrt za medsebojne obračune. Z nasprotniki, drugače mislečimi, pa tudi s starejšimi. Ne, Sašo si ni zaslužil privoščljivosti ob smrti. Njegova družina si tega ne zasluži. Naši starejši si ne zaslužijo, da jih obravnavamo kot »odvečne«, naši otroci si ne zaslužijo, da jim vzorce obnašanja in reševanja medsebojnih težav narekuje TikTok.

Toda, kaj pa storimo na tem področju? Smo prišli do točke, ko lahko rečemo, da je dovolj? In ja, vedno znova ugotavljam, da nas je »j….. manj«. Takšnih, ki ne želimo pristati na novo okolje, kjer niti smrt in izguba bližnjega ne bosta več sveti.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Dušan, z vsem napisanim se strinjam. A dokler bodo v medijih in med nami same slabe novice, bo tako. Škoda, da ni enega medija v Sloveniji, pa sem se nadejala od iskreni.net in Domovine, da boste/bodo pisali večinoma pozitivne novice in dobre prakse, pa ste/so podlegli temu negativnemu vzdušju.
    Produciranje negativne energije te samo nahrani z jezo, sovraštvom, gnusom itd.
    Pomagajmo vzdrževati človeškost, humanost, prijaznost, nasmeh, objem, prijazno besedo naklonimo ljudem, ki so osamljeni, pozdravimo šoferja, ko pridemo na avtobus, vlak. To je zastonj. Ljudje, materialno nič ne pomeni, če nimamo primernega odnosa do sebe in drugih, do vseh živih bitij.
    Ko bomo začeli na vse bolj pozitivno gledati, bo svet lepši.

    Mediji pač producirajo vse najslabše, čeprav jaz ne mislim, da je tega pa tako zelo ogromno. V medije pridejo najslabše stvari. In ker se o tem tudi več govori, sedaj lahko vsak posname nekaj grdega, hudega, nesrečo itd. Jaz sem vsakodnevno v stiku z ogromno ljudmi, delam z mladoletniki, vendar gibam se tudi v taki družbi, da vidim ogromno pozitivnega, ogromno nasmejanih ljudi. Govorim z ljudmi, ki so podobnih misli kot jaz, zato lahok rečem, da je veliko odvisno od nas samih, koga si bomo za družbo izbrali, kaj bomo debatirali.

    Sicer smo šokirani, vendar ali ni smrt nekaj vsakdanjega, koliko ljudi odide vsak dan, pa se jih nihče ne spomni.? Ljudje tudi komentirajo, ker se vprašajo, zakaj se razpisati o nekom, ki je znan in je nepričakovano umrl? Jezni so sami nase, ker jih nihče ne pogleda, ne pozdravi, ne objame, ker se čutijo nepomembne. Človek se počuti pomembnega, ko nekaj koristnega stori zase, za svojo družino in za družbo. Ampak nekaterim nič ne paše, smilijo se sami sebi. Zato stran od takih ljudi.

    Nekako takole gre misel: Slabi ljudje so na svetu od začetka človeštva, hudobni, sovražno nastrojeni, s predsodki, ne znajo se obnašati, niso empatični, so egoistični, besni in jezni na cel svet.
    Ampak vprašajmo se, koliko dobri ljudje prispevamo k boljšemu svetu, kaj jaz osebno počnem, da bo boljši svet že danes? Kaj jaz storim, da bi bilo slabega in hudobnega na svetu manj?

  2. Zgrožena sem nad tem, kaj vse so sposobni ljudje napisati, če so anonimni. Koliko sovraštva, maščevalnosti in negativizma nosijo v sebi.
    Ne razumem, kako se lahko naslajajo ob smrti nekoga. Mene so starši učili, da se o mrtvih ne sme grdo govoriti, ker ne morejo nič povedati v svoj zagovor. In to pišejo tako grozne komentarje tudi taki, ki se imajo za desničarje, za konservativce, celo za kristjane? A ni to sramota?
    Je tako težko napisati za nekoga: Naj počiva v miru, Bog se mu usmili za dušo. Tako so imeli navado reči nekoč ljudje, ki so delali zunaj in so slišali, da zvoni mrtvemu vaščanu oz. vaščanki.
    Zakaj je v medijih toliko negativnih novic?
    Ker življenje ni potica. Ker se res okrog nas dogajajo grozne stvari. Poplave, potresi, nesreče, ne tako daleč od nas vojna, za katero obstaja nevarnost, da se bo razširila tudi drugje. Ljudje zbolevajo za rakom in drugimi neozdravljivimi boleznimi, rojevajo se že bolni otroci, dogajajo se ločitve, nasilje, umori… Sicer pa je bilo vse to že od začetka sveta, to ni nekaj novega. Zato pa rečemo temu svetu tudi solzna dolina.
    Po drugi strani pa je življenje tudi lepo in je dar. Na življenje moramo gledati pozitivno, ker se drugače izgubimo v breznu teme in obupa. Zato je prav, da se piše tudi o veselih in svetlih straneh življenja.

  3. “…satiro in imitacijo pa DVIGNIL na povsem nov nivo..”

    Norčevanje ob smrti je zavrženo. Vendar tudi nezasluženo povzdigovanje ni na mestu.

  4. Človek se v življenju trudi za nekaj, za kar meni, da je prav in je koristno, zanj in za družbo. Sam trud pa še ne pomeni, da je imel prav. Štejejo le rezultati truda, kar velja za vsakogar. Posebno to velja za javne osebe, ki so v službi na javni inštituciji, npr. na nacionalni RTV, kot je bil pokojni Sašo Hribar. Njemu je res uspelo, da ga je javnost sprejela kot vrhunskega šaljivca in kritika družbe. Ostal nam bo v spominu kot »zabaven« in genialni satirik«, enkraten velemojster cinične kritike in komunikacije, ki se je uveljavila v naši družbi, pogosto celo v parlamentu, kar pa ne daje rezultate za razvoj države. Poznan je rek: »Samo bister človek lahko postane cinik, moder človek pa nikoli ne postane cinik!«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja