Foto: ShutterstockLepo pozdravljeni! Pišem vam, ker sem bila pred dobrim tednom priča prizoru, ki ga nisem pričakovala. Prišla sem po svojega 7-letnika, ki je bil na rojstnem dnevu pri svojem sošolcu. Bilo je veliko otrok, skoraj pol razreda … Starši so sedeli na klopci pod drevesom, se pogovarjali in čakali, da se otroci oblečejo. Enako sem čakala tudi jaz in se pogovarjala s še eno mamo. Nakar mi kolegica reče, da vidi, da fantje pretepajo in brcajo mojega sina. Zgrožena sem bežala do njih, sina potegnila za roko, zakričala na fante, kaj delajo, in ga odvedla stran. Sina sva potem obe mirili, drugi starši pa so nemo, meni nič tebi nič, počasi začeli odhajati domov. Po tem incidentu se je sin zaprl vase in karkoli ga vprašam o tem, kako se razume s svojimi sošolci in ali se je kaj podobnega že zgodilo, mi samo odgovori z “ne vem” ali “ne spomnim se”, spremeni temo ipd. Zelo očitno je, da se o tem noče pogovarjati in da mu je ob tem mučno. Vsak dan razmišljam, kako mu pomagati, da tega ne bi držal v sebi, še bolj pa razmišljam, kako to, da se starši niso niti zdrznili ali prišli vprašat, kaj je narobe. Prosim za pomoč.
Med fanti pogosto prihaja do fizičnega stika, ki je lahko v obliki ruvanja zgolj igra, lahko pa gre za fizično nasilje (ki včasih prerase iz nedolžnega ruvanja). Včasih je težko prepoznati ločnico med ruvanjem, ki je v funkciji merjenja moči, in nasiljem, ki je v funkciji podrediti si drugega in mu povzročiti bolečino. Vendar v vašem pisanju ni dvoma, da je šlo za nasilje, še posebej, ker se je več fantov lotilo enega.
Ohranjanje osnovne varnosti
Lahko vam čestitam, da ste hitro odreagirali, posegli vmes in s tem zaščitili sina. Odrasli smo dolžni poseči v primeru nasilja, saj moramo zagotoviti osnovno varnost, še posebej, če smo navzoči ob takem dogajanju. Nekateri starši menijo, da »se morajo otroci sami zmenit med sabo,« a to ne velja v situacijah fizičnega nasilja med vrstniki ali sorojenci. Če ne posežemo v to, otroke učimo, da je tako vedenje sprejemljiv način reševanja konfliktov in bodo zato nasilje še stopnjevali. Ustvarjanje in ohranjanje osnovne varnosti je gotovo naloga odraslih, kar pa ne pomeni, da ne vključujemo otrok v to – tako tiste, ki izvajajo nasilje, kot tiste, ki so ga deležni, a več o tem kasneje.
Pomoč sinu
Če se vrnem k vaši konkretni situaciji: Iz vašega opisa sodeč je dogodek sina zelo prizadel. Pri fizičnem nasilju ne bolijo najbolj udarci, ampak predvsem občutek osramočenosti, nevrednosti, zavrženosti. Zato je sedaj zanj zelo pomembno, da ustvarite varen čustven prostor. To pomeni, da mu z besedami in dejanji date vedeti, da ga imate radi in ga sprejemate takega, kot je. Da vam je mar zanj in da vas zanima, kaj se z njim dogaja. Ni treba omenjati dogodka, naj sam začne govoriti o temi, ki jo izbere. Pomembno je, da mu zagotovite, da je v redu, če govori o svojih občutkih, da ste tam zanj in da bi ga radi slišali.
Pri tem je pomembno, da ste tudi sami umirjeni in sprejemajoči. Včasih s tem, ko sami izražamo svoja intenzivna čustva, drugega oropamo tega čustva ali pa ga omejimo, saj dobi občutek, da je samo to čustvo dovoljeno.
Pomembno je tudi, da ste potrpežljivi. Vaša naloga je, da ste umirjeni, prisotni in pozorni na to, kar vam govori, in na način, kako vam govori. Ključno vprašanje je, kaj se z njim dogaja – ne le v povezavi z dogodkom, ampak tudi sicer: kdo so njegovi prijatelji, zaradi česa jih ima za prijatelje, komu je on prijatelj. Kako mu gre v šoli – pri katerih učiteljih se dobro počuti, s kom sedi, katera snov mu je zanimiva, kako se sooča s stresom glede šole, kaj rad počne popoldne, kako se ob tem počuti itd. Morda se bo ob tem odprla tudi tema dogodka. Če se bo, je pri tem pomembno, da ne ciljate samo na vzroke in posledice nasilnega vedenja, ampak širše skušajte razumeti, kako se je počutil na zabavi, kaj se je dogajalo, kako vidi odnose med fanti, kako je ta dogodek spremenil odnose ipd.
Pri fizičnem nasilju ne bolijo najbolj udarci, ampak predvsem občutek osramočenosti, nevrednosti, zavrženosti.
Mogoče pa težko govori o dogodku in si sedaj najbolj želi preživljati skupen čas z vami, brez velikih besed, ali pa želi svoj notranji svet izraziti prek glasbe, risbe, igre, fizične aktivnosti. Če opazite kaj, kar mu pomaga, ga podprite v tem.
Zavedajte se, da se nekateri s težkimi dogodki soočajo tako, da govorijo o njih, drugi pa tako, da jih dajo na stran in se ne ukvarjajo z njimi. Izkazalo se je, da sta obe strategiji lahko učinkoviti, kar se kaže v tem, da otrok dobro funkcionira na ostalih področjih življenja (šola, medvrstniški in družinski odnosi, se ukvarja s stvarmi, ki ga veselijo, ipd.). Iz vašega pisanja ni čisto jasno, ali se je zaprl pred vami, ker načenjate teme glede incidenta z nasiljem, ali se je zaprl vase pred svetom. To pomeni, da ne želi govoriti tudi o prijetnih ali nevtralnih stvareh, da spremembo opažajo tudi oče, stari starši, da se ne druži več s prijatelji, deluje žalosten, brez energije, volje, se zapira v svojo sobo, je zasanjan ali se težko zbere ipd. Če ste začeli opažati te stvari, je smiselno, da greste s sinom po strokovno pomoč (npr. k psihologu, v šolsko svetovalno službo, k pediatru, psihoterapevtu).
Vpliv staršev
Čeprav vas odziv staršev vznemirja, je pomembno zavedanje, da so njihove reakcije izven vašega vpliva. Vi lahko najbolj vplivate nase, pomembno lahko vplivate tudi na svojega sina, na starše pa pravzaprav ne morete. Lahko pa jih poskušate razumeti – in to bi vam lahko pomagalo ne le pri olajšanju svoje stiske, ampak tudi pri pomoči sinu.
Pišete namreč, da ne veste, zakaj niso starši posegli oz. niso ničesar naredili. Morda je nekatere situacija presenetila in so zablokirali, morda so mislili, da gre za ruvanje, morda niso hoteli prevzeti odgovornosti za »druge otroke«, morda so bili brezbrižni ali pa verjamejo, da so se »otroci zmenili po svoje« in še marsikaj je lahko zadaj. V resnici ne vemo. Če vas zanima, zakaj so tako odreagirali, lahko načnete s katerim od njih pogovor glede dogodka: kako so ga doživeli, ali so kaj govorili s svojim otrokom o tem dogodku, ali se to pogosto dogaja ipd.
Ne glede na to, kaj boste izvedeli, pa se je pomembno zavedati, da so starši del »okolja« in da je vedno bolje opremiti posameznika kot spreminjati okolje (po principu, če je po poti posuto ostro kamenje, bo bolje, če se obujem, kot pa da čistim cesto).
Vpliv šole
Čeprav tudi šola spada pod »okolje«, pa vam svetujem, da se povežete z njo, tj. z razrednikom in morda tudi s šolsko svetovalno službo. Dogodek se je namreč zgodil med sošolci in bo gotovo še odmeval, zato je pomembno, da dobijo v šoli informacijo o tem in da so tudi bolj pozorni na dogajanje v razredu v prihodnosti.
Morda so sami tudi prej že opažali nezaželena vedenja (npr. zbadanja, izključevanja, konflikte), pa vas niso o tem obvestili, ker samo po sebi to ni bilo tako pomembno. Svetujem vam torej, da se pogovorite o tem, kako vidijo vašega sina v razredu, kaj se dogaja, koliko je vključen med vrstnike ne le pri delu, ampak tudi med odmori (npr. s kom dela, ko gre za delo po skupinah, s kom sedi na avtobusu), kako se postavi zase, kako vzpostavlja odnose ipd.
Vloga žrtve nasilja in nasilneža se lahko izmenjuje in so isti otroci enkrat žrtve nasilja, v drugih situacijah pa so povzročitelji.
Kako naprej?
Do sedaj smo se ukvarjali predvsem s trenutno situacijo in tem, kako pomagati sinu.
Včasih pa tak dogodek razkrije, da gre za širši problem. Kot sem omenil, se lahko vloga žrtve nasilja in nasilneža izmenjuje in so isti otroci enkrat žrtve nasilja, v drugih situacijah pa so povzročitelji. Včasih so žrtve nasilja tudi otroci, ki se ne znajdejo najbolje v medosebnih odnosih, ki težko postavijo mejo ali ki nerodno izrazijo svojo potrebo ali željo, zaradi česar jih drugi zavračajo, ne razumejo, izključijo.
Skratka, če boste v svojem raziskovanju prepoznali, da ta dogodek ni bil izoliran, ampak da se je nasilje pojavljalo že prej v različnih oblikah (npr. izključevanje, zmerjanje, zavračanje), ali pa da ima sin težave v medosebnih odnosih (npr. ne zna pristopiti do drugih, težko začne pogovor, ne zna postaviti meje, se ne zna zaščititi, če ga zafrkavajo), potem je pomembno, da se povežete s šolo oz. poiščete strokovno pomoč, ki bi pomagala vašemu sinu, da se bo bolje znašel v medosebnih odnosih, da se bo naučil socialnih veščin in asertivne komunikacije.
Na ta način boste podprli svojega sina ne le čustveno, ampak tudi z znanjem in veščinami, kako vzpostaviti podporne odnose. Ali z drugimi besedami: pomagajte mu, da se bo obul v gojzarje in bo lahko hodil po poti življenja ne glede na to, ali bo prekrita z mahom ali trnjem.
Odgovor je zapisal dr. Miha Rutar, oče, psiholog ter zakonski in družinski terapevt.
Svoje vprašanje za naše strokovnjake v sklopu Svetovalnice Iskreni lahko pošljete na [email protected].
Jaz bom konkretno naslovila ozadje, ki ga v tej zgodbi vidim. Seveda pa odgovornost za nasilje nosi samo tisti, ki ga izvaja, govorim za odrasle, če pa otrok/mladostnik izvaja nasilje, pa je v ozadju velika stiska in bolečina, to pa se morajo najprej starši vprašati, kako vzgajajo.
Zdaj pa lepo po vrsti:
1. “Prišla sem po svojega 7-letnika, ki je bil na rojstnem dnevu pri svojem sošolcu. Bilo je veliko otrok, skoraj pol razreda …” To mi je grozno, pol razreda na rojstnem dnevu…. Prevelika gneča, otroci praznujejo rojstni dan bolj zaradi tega, ker si to želijo starši ne pa otroci. Otroci v tej starosti niso prijateljčki, ker se niti ne zavedajo še tega. Vprašajte se, starši, zakaj silite svoje otroke v praznovanje rojstni dni v tako veliki gneči. Zato, da se delate dobre, da se pohvalite pred drugimi, da se prikažete in tam malo podebatirate, da iščete pozornost?. Pol razreda na rojstnem dnevu, zame je to nepojmljivo. Moj sin je star 9 let in skupaj podebatirava, ko se gre za njegov rojstni dan. In mu tudi včasih preprečim, da gre na kak rojstni dan, mu vse razložim, zakaj in kako.
Koliko je vaš sin star.? V kateri razred hodi? Je šel čustveno zrel v šolo? Se zna prilagajati? Najbolj pomembno zame pri vzgoji otroka je, da ga naučimo, da zaupa svojim staršem in ostalim odraslim. Njegovi vrstniki mu ne morejo pomagati in to niso nobeni prijateljčki. Kvečjemu mu lahko škodijo. In medvstniško nasilje je eden izmed težav.
Predlagam tej mami, da si prebere knjigo vrhunskega razvojnega psihologa Gordona Neufelda in psihoterapevta in zdravnika Gaborja Mateja: Otroci nas potrebujejo. Tam je vse napisano, kar starši potrebujemo.
2. “Nakar mi kolegica reče, da vidi, da fantje pretepajo in brcajo mojega sina. Zgrožena sem bežala do njih, sina potegnila za roko, zakričala na fante, kaj delajo, in ga odvedla stran.”
Absolutno pomembno je bilo, da ste nasilje ustavili. Tako kot ste napisali, ni šlo za ravsanje, ampak nasilje. Sej vemo, da živimo v narobe svetu, da v naši družbi pravila, sočutje in prijaznost, solidarnost ne pomenijo kaj dosti. 7-letni otroci še nimajo v svojih možganih vgrajenega sistema za to, da bi se znali popolnoma vživeti v drugega človeka. Za njih je mogoče to igra, ravs. Za vas to ni bilo in prav je, da ste odreagirali. Ko ste zakričali na fante, a so takoj prenehali z brcanjem in pretepanjem, kako dolgo je to trajalo? O tem ničesar ne pišete. Morate vedeti, da so tudi ti fantje na nek način v stiski, ponavadi se to dogaja, ko niso otrokom/mladim zagotovljene osnovne potrebe. Torej, a se vsi otroci znajdejo v gneči, spet se vračam na to, pol razreda na rojstnem dnevu? Ali je to smiselno? Meni ni. Torej ti fantje so čutili neko stisko, ne vemo kakšno, vaš sin je bil tam, da so se spravili nanj.
Kar me moti, to zadevo potem niste speljali do konca. Ker se je zgodilo nasilje, bi se morali s starši teh fantov pogovoriti. In vztrajati pri tem. Napisali ste namreč, starši so potem kar odhajali domov.
3. “Sina sva potem obe mirili, drugi starši pa so nemo, meni nič tebi nič, počasi začeli odhajati domov.”
Zakaj ste sina mirili, namesto, da bi mu dali priložnost in varen prostor, da bi povedal, kako se počuti, kaj nosi v sebi, zagotovo se je slabo počutil?. Morali pa bi dati vsi varen prostor ostalim fantom, da bi povedali, kaj jih je privedlo do tega, kar so storili nad vašim sinom, pogovoriti bi se morali starši med sabo. To mi je nerazumljivo, da tega niste storili vi in ostali.
4. “Po tem incidentu se je sin zaprl vase in karkoli ga vprašam o tem, kako se razume s svojimi sošolci in ali se je kaj podobnega že zgodilo, mi samo odgovori z “ne vem” ali “ne spomnim se”, spremeni temo ipd. Zelo očitno je, da se o tem noče pogovarjati in da mu je ob tem mučno. Vsak dan razmišljam, kako mu pomagati, da tega ne bi držal v sebi, še bolj pa razmišljam, kako to, da se starši niso niti zdrznili ali prišli vprašat, kaj je narobe. ”
Glede na to, da ste sinu že na licu mesta zaprli pot, ko bi takrat se izpovedal, če bi mu dali varen prostor za pogovor, pa tudi varen prostor ostalim fantom, da bi spregovorili o svojih stiskah in težavah, da bi potem vsi pomirjeni odšli domov, se mi zdi, da sedaj nima zaupanje v vas, zato noče spregovoriti oziroma bolje ne zmore spregovoriti, ker vam ne zaupa.
Upam, da ne boste dovolili sebi, da boste to pustili pri miru, ker sin ima sedaj sliko, da se ni ničesar rešilo, ja pred nasiljem zadnjič ste ga rešili, niste ga pa zavarovali na način, da se mu to tudi drugič ne bo zgodilo. On se sedaj boji vam zaupati. Najprej boste morali sebi zaupati, svoje občutke podeliti sami s sabo, se vprašati, ali imate občutke krivde, sramu, da se to vam dogaja, vaši družini, vašemu sinu, to podeliti s svojim možem. Se vprašati, ali sinu pomagate, da se bo znal postaviti zase, ali sprejema vsa čustva, kako ravna s svojo jezo. Kako pa vi ravnate s svojo jezo, jo tiščite v sebi, kako vi reagirate, ko ste jezni?
Sinu lahko pomagate tudi na ta način, da ga vpišete v judo ali podobne športne dejavnosti.
In tudi na ta način, da se bo s kom kdaj zravsal, doma z očetom ali bratom, če ga ima. In prosim, ne zaradi vaše pozornosti otroka voziti na rojstnodnevne zabave, kjer je pol razreda. Na rojstni dan greš k nekomu, ki ti veliko pomeni. Pa ne mi reči, da je vaš sin z vsemi temi prijatelj? Očitno ni.
Dejte mu povedat, da ga imate radi, da to kar se je zgodilo ni dobro, dajte najprej mu tudi vi o sebi kaj povedati, mogoče kakšno vašo izkušnjo z nasilje, ko ste vi hodili v šolo. Vsi imamo to na zalogi.
Sama delam z mladoletnimi prestopniki, zato še predobro vem, koliko je medvrstniškega nasilja, ne samo na rojstnih dnevih, tudi v šoli, na igriščih itd. Otrokom se ne daje prostora za vsa čustva, ne daje se prostor za ravsanje, za bockanje, vsi nekaj samo govorimo o nenasilju, vendar je tudi to pomembno, da svojo jezo izrazimo, kadar nam nekaj ni všeč, da tudi povemo, kaj nas moti, da smo pozorni na otroke, kako čutijo.
Spoštovana!
Za laike samo nakladate, ter jih iritirate. Za tiste, ki vsaj malo vedo, pa so vaši komentarji nad ravnjo uredništva in očitno kažejo na realne izkušnje in razum. Ko se ločijo zelišča od trave.:)
Dejansko imam tudi jaz uvid v šolo in me jezi, ker ne delajo tako: ne dajo otrokom možnosti, da se izrazijo. Kako zelo znano mi je “ne vem”, “se ne spomnim” od otrok, ki imajo sicer spomin slona. VSak drekec se v šoli označi za nasilje, nato pa sami z reševanjem neobstoječega konflikta delajo večje nasilje na otroci, ko so ga onim med seboj. Niso prisotni, kot niso bili starši iz te zgodbe. Telesno da, razumsko pa ne. In otroci se vzgajajo sami. Rojstni dnevi morajo biti POD NADZOROM prisotnih in prisebnih staršev. Konec koncev sem gor rasel v družini in ulici, kjer nas je bilo več kot 13 sorojencev in sovrstnikov. REDNO smo se zgarbali, oziroma BI SE, če ne bi živel na vasi, kjer je VEDNO bila neka odrasla oseba na dosegu roke in ni bilo pomembno ali nas je kregala sosedova mati, naš ata, teta s konca ulice ali pa stric z drugega kocna vasi. Vsi so vedeli kaj je prav in kaj ne. Povsod so bile enaka vzgojna merila in enake sankcije. Najhujša grožnja je bila “bom povedal fotru”. Še hujša je bila pa ta, da nas je kdo prijel za roke in peljal k nam domov in res povedal. Nikoli nisem bil tepen, ampak sramota, da me je nekdo pripeljal domov povedat, mi je bila več kot vsaka batina. Otroci nismo bili zmedeni, pravila so bila jasna. NE je bil NE in povsod enako. Nihče se ni jezil na drugo odraslo osebo, če je oštel njegovega mulca. Še zahvalil se mu je in ga potem še sam oštel, ker mu dela sramoto. Res je, eni starši so tepli, a moji nikoli. Dejansko sem živel v okolju, kjer se je vsak potrudil osnovne razlage čemu je nekaj prepovedano. V šoli so letele klofute za lumparije. A ni jih bilo dosti. Bislo smo sami, a nekje je bila vedno neka odrasla oseba, ki je imela toliko “časa”, da povedala kaj ne delamo prav. Potem smo bili spet sami.
Danes pa pogosto naletim na situacijo, ko otroke učijo, da naj gredo k odrasli osebi (v šoli) po pomoč, ampak NE GREDO. Zakaj? Ne vem, se ne spomnim! Vse povedano!!
Za ostale: ker ne naredijo nič, ker naredijo prav, ker površno določijo krivca – pa ponavadi sploh ni samo eden ali pa je odgovornost deljena. Ker do (malih) otrok nastopajo z argumentom MOČI in in ne z močjo ARGUMENTA. Ti otroci so v teh situacijah ponižani. Eni se zapro vase, drugi postanejo agresivni navzven. Naštudirajo “kako dolga je veriga* učiteljev” in jih potem drgnejo do same meje. *Ker jim učitelji nič ne morejo.
Barbara.Imam predlog zate,da boš v življenju nekaj koristnega naredila..Pojdi v gozd,naberi veje in delaj butare za kurjavo.Tvoje “poznavanje”nasilja je tipično za “ženske”,ki imajo napihnjen ego in si domišljajo,da so koristne družbi.
Haha, dragi strelec, v tvojem pisanju ni ničesar argumentiranega glede na članek, tako pišeš povsod, kadar se oglasiš. Zato s tabo sploh ne mislim debatirati. Jaz s svojimi dolgoletnimi izkušnjami pokažem tudi rezultate in so dobri, ne boš verjel. Drugače pa za svojo dušo zelo rada grem v gozd, v naravo, imam vrt, se sprostim tako da moje življenje je polno izzivov.
Bi res rada izvedela, strelec, kaj pa ti storiš za boljši danes in jutri, kaj pa ti storiš, da je nekomu na tem svetu lepše, pa samo z nasmehom, z objemom, s pogledom itd.??
Ko nekdo napiše nekaj ustreznega, potem trpi Ego in ga je potrebno nahraniti z žaljivostjo in diskreditacijo drugega. Bravo Strelec! Tako se dela. Kaj si je pa mislila, da je. Pohoditi, popljuvati, povaljati v blatu in potresti z gosjim perjem. Čudovito tehtno in argumentirano ste to napisal. Jaz bi vam kar zaploskal, pa se ne da tukaj skozi spraviti.
PS: Sarkazem.
Pozdrav, to da otroci praznujejo rojstni dan je izjemno lepo, ne glede na starost, tudi cestitke druzini, da je povabila cca 13 otrok, v dobi individualizma je to pravo bogastvo. V zahodnem svetu je druzenja s sovrstniki cedalje manj, otroci so vecinoma s starsi in starimi starsi, s sovrstniki le v soli, a tam ni moznosti proste igre. Otroci ne znajo drug z drugim, ker ne prihajajo v situacije, da bi sploh lahko naredili kaj narobe ali pa prav. Ves cas so vodeni. Zato cestitke druzini za organizirano praznovanje, ki vkljucuje tudi druzenje s starsi. V popolavi rojstnih dnevov v igralnicah, ko po petih letih sole enega starsa ne poznas, je zalostna realnost. Vedno ko so ljudje v odnosih, pa so tudi tezave. Tu je nastala tezava, ker odrasli niso prevzeli jasne odgovornosti. Zakaj? Ker je ze ta generacija, ki ima sedaj otroke popolnoma nesocializirana, torej premalo v stikih z ljudmi. Tako nastaneta 2 ekstrema – psihologizacija vsakega dogodka in custvenega stanja otroka in drug ekstrem zanikanje. Zrela oseba pa ve, da se fantje zgarbajo, ampak odrasel je moralna avtoriteta in se mora glasno postaviti za to, kar je prav. Ce ga biksa moj otrok, sem hvalezna vsakemu, ki mu postavi meje, prav tako jasno pred vsemi od svojega otroka zahtevam opravicilo in vzgajam samorefleksijo. Vec kot imajo otroci taksnih priloznost, veckrat imajo priloznost narediti napake, veckrat ko se konflikt razresi, bogatejsa je rast otroka. Fantje niso bili v nobeni stiski, navadna lumparija jih je zagrabila. Starsi bi pa potrebovali streznitev.
Mici, ravno obratno je od tvojega pisanja: “V zahodnem svetu je druzenja s sovrstniki cedalje manj, otroci so vecinoma s starsi in starimi starsi, s sovrstniki le v soli, a tam ni moznosti proste igre”.
Otroke se odriva od družine, od staršev, od starih staršev, otroci več časa preživijo v vrtcu, šoli, na treningih kot s svojimi starši. Ali je tebi to vredu? Ne more to biti vredu, socializacije se naučiš naprej v družini, šele nato pride na vrsto sekundarna socializacija.
Druženja otrok z vrstniki je preveč, zato pohajkujejo po mestu, na igriščih, itd. in tam ni nikogar odraslega. In tudi pri tem praznovanju so bili odrasli nekje tam, otroci prepuščeni sami sebi, ni bilo očitno pravega nadzora, ker odrasli se seveda imajo pravico pogovarjati in družiti.
Tu gre, Mici, za 7-letne otroke, ki morajo imeti nadzor in odrasle ki jih vodijo!.
Otroci morajo imeti odrasle, da jih vodijo, nadzirajo, da jih usmerjajo, ker tako bodo lahko odrasli v samostojne in samozavestne ljudi.
To kar ste vi napisali, je ravno narobe v naši družbi.
Zato ne bi bila tako pogumna, pa bi forsirala otroke v družbo vrstnikov. Ker vrstniki ti lahko prej škodijo kot koristijo, ne morejo ti pomagati, ko si na tleh, ko imaš stisko. To lahko naredijo le odrasli.
Ker pa odrasli ne prevzemajo svoje vloge, ne starši, ne učitelji, ne vzgojitelji (ker je na žalost celotna družba zašla), so vrstniki prevzeli to vlogo. In zaradi tega je toliko medvrsniškega nasilja.
Ko bodo starši, vzgojitelji, učitelji in ostali odrasli spet prevzeli vlogo, ki jo imajo, bo drugače.
Na rojstnodnevnih zabavah se otroci najedo “cukra”, napijejo Coca Cole in potem podivjajo. Nekaterim doma ne dovolijo pojesti niti enega keksa, ko je prilika, pa si dajo duška. Kričijo, norijo, tekajo kot zmešani, skratka, prav podivjajo. Potem se začno ravsati in lahko pride tudi do nasilja. Zato pa otroci potrebujejo tudi kakšnega odraslega človeka, da ima malo nadzora, kaj otroci sploh počnejo.
V konkretnem primeru ni šlo samo za ravsanje, pač pa za nekaj več. Vsekakor, nasilja ne moremo tolerirati in po mojem mnenju je treba nasilneže malo bolj trdo prijeti. Dobrodošel bi bil kakšen odločen oče (moški imajo bolj avtoriteto kot ženske), ki bi naredil red.
Ene nežne, mile mame, ki bo rekla: “Joj, otroci, tako pa ne smete delati”, ne bo nihče jemal resno.
tako je samo barcaffe, potem so pa zopet vsi drugi krivi, ko je otrok podivjan, nemiren, problematičen. Kaj se pa na rojstnih dnevih pije in je, o tem pa nihče.
Prebrala sem knjigo, ki jo omenjate, prav tako ostale knjige Gaborja Mateja. Ne vem, kje zivite, amapk v Lj otroci nimajo vec proste igre. Pretezno so v institucijah, s sovrstniki le v obliki vodene dejavnosti. Povsem se strinjam, da so vodilo razvoja odrasle osebe, pa vendar so se otroci med seboj igrali tudi 150 let nazaj, se bolj surovo kot danes. Danes sploh otrok ne sme narediti nobene napake, ker mama, vsaka druga je ze naredila dodatno izobrazevanje iz psihologije, doktorira iz obcutkov svojega otroka. In ga zapre v svoj svet in ga vodi. Otroci so se vedno igrali s sovrstniki in tega je dandanes izrazito premalo. Drzi pa, da je vseh stikov izrazito premalo – otroci so bodisi v institucijah, bodisi na vodenih dejavnostih (to ni stik s sovrstnikom, cetudi so skupaj) bodisi pred ekrani, zelo veliko pri starih starsih. In zelo malo prostega druzenja s sovrstniki. To da se niso prijetlji pri sedmih letih, drzi, vendar je cudovit uvod v globlji odnos pozneje. Zalostno je gledati sploh fantke, ki ne zmorejo normalnih stikov pri 9. ali 10 letih, ker so ves cas z mamo – ne ocetom. Ne razumejo pravil igre, vsak konflokt je travma, ne zna se postaviti zase in otroci ga pac povozijo. Preresno jemlje zivljenje, nic ni igrivega v njem. Ze ce je v druzini vec otrok, je maneverskega prostora, da otrok po svoje zadiha vec, saj mama ne more doktorirati iz vsakega obcutka. Tudi to, da starsi niso ves cas zraven, ko se praznuje, je znak normale. Vedno so se odrasli pogovarjali svoje stvari otroci pa po svoje. Sedaj imas pa absurd ko je na igriscu 5 otrok in 10 starsev. Nihce nikogar ne pozdravi in vsak se igra s svojim otrokom. Otroci cisto zdolgicaseni, starsi pa izcrpani. Ce se otroci skupaj igrajo, se ne pomeni, da nimajo odraslih, ki jih vodijo. Glede pohajkovanja – ko bi vsaj pohajkovali. Ali so vsi profesionalno v sportu- kar ni realnost ali pa na telefonih doma pri mamici. In si se v trgovino sam ne upa. Za zakljucek – delam v solstvu in sem vsakodnevno v stiku s tem svetom.
Mici, glede na to, da ste prebrali Gaborjevo in Neufeldovo knjigo, potem bi morali vedeti, o čem sem pisala. Glede na to, da delate v šolstvu, bi lahko vedeli, da je šolski sistem del problema v državi in ne gre v korak s časom, otroci in mladostniki so pod pritiskom, učitelji pod pritiskom, ko pa tisti, ki si prizadevamo za spremembe, pridemo s tem v javnost, se nas pa kritizira, čeprav želimo iti naproti vsem. Zato pač nekaterim v šolstvu in drugod paše status quo.
Moj sin je v OŠ in ima ogromno proste igre tudi v šoli, prav tako doma, veliko se sam igra, na srečo imamo vrt in ima tega na pretek.
Bi bilo dobro,da bi se nekatere namesto “reševanja ” problemov,raje odpravile v gozd po veje in šle delat butare za kurjavo.
Strelec, nehajte se ponavljati s temi primitivizmi
Biti koristen ni primitivno.Igrati se koristnega,čeprav te nihče ne rabi je pa zelo škodljivo za ljudi,ki te obkrožajo.
Glede na to, da delate v šolstvu in tako vidite sliko, kako se otroci ne družijo med sabo, bi vas rada vprašala, kako ste kaj gledali na korona čas, ko se je kršilo osnovne otrokove in najstnikove pravice do druženja?. Ste bili takrat glasni? Jaz sem imela svoje mnenje, ki ga nisem spreminjala in sem bila odločna. A takrat ni bilo nasilja nad otroki in najstniki, ko pol leta niso hodili v šolo in vrtce, ko so se zaprli?
Moj sin je ravno prvo leto začel hoditi v šolo, ko je imel skoraj celo leto na “gobcu” masko na obrazu v razredu v mehurčku. Hvala Bogu je bila učiteljica tako razumevajoča, da so si to prilagodili. Ste bili takrat glasni, ko se otroci in mladi niso smeli družiti, ko so jim vzeli osnovno, kar jim je pomenilo. ? Celo leto se nismo s starši videvali, niti na roditeljskih sestankih ne. Ko sem staršem pisala na mejle, da bomo vsaj tako v stiku, niso želeli, ker njim to ni ničesar pomenilo. In še zdaj se starši ne družijo med sabo, ker niso dobili zaupanja v šolo.
Najbolj mi je čudno to, da nekdo zdaj po koroni govori o premalo druženja med otroki in najstniki, čeprav se je s korona časom to zaustavilo.
Bravo Barbara!
Letnik 2014 so najbolj problematična generacija. In starši teh otrok “zelo posebni”. Na splošno pa se zdi, da gre vse v maloro, ker se v čisto vsako stvar vpiknejo razni “strelci” in ser=jo izključno zato, ker lahko. Nekoč je pač vsak v družbi moral nekaj pokazati, da je lahko zasedel neko mesto. Tudi takle komentar, če bi bil mogoč leta 1984, bi dejansko objavili le tistemu, ki bi k temi konstruktivno pripomogel. Če pa danes gledam kulturo komentiranja (idealni primeri na MON-u) je zastavljeno vprašanje (pogosto provokativno), nato par strani nabijanje kompleksov in filanja ega, norčevanja, itd, potem pa 1-2 normalana odgovora. Te “solate” pred 50 leti ni bilo. Danes je zaželjena, ker se s tem dela šum in hrup v komunikaciji in so ljudje zmedeni, onesposobljeni, kot pred 150 leti, ko je bila medijska tema.
“Ne razumejo pravil igre, vsak konflokt je travma, ne zna se postaviti zase in otroci ga pac povozijo” – otrok se danes NE SME postaviti zase. Če se, je bolj sankcioniran, kot povzročitelj konflikta. In v TEM je razlika iz pred 150 let … iz pred 50, bo že dovolj. Napadalec je bil sankcioniran od odrasle osebe in od napadenega, ki mi je vrnil. Napadov je bilo malo, ker si vedel, da jih boš skupil. Vedno se je zbrala druščina, ki je skrbela za pošten ravs, grobe napadalce pa družno premikastila. Tradicionalni in legendarni pretepi iz preteklosti so bolj legenda, kot pa da so bili res pogosti. Prav zato, ker so bili redki. Nasilja je danes 100x več, če ne 1000x.
Če delate v šolstvu ste del problema. Otrokom se dopušča, da imajo svoje “motnje” in delajo vse kar se jim zljubi. Zaščiteni, kot kočevski medved. En tiran lahko terorizira cel razred in učitelje. Opomin, usmerjanje, poročila, sestanki, “sodelovanje s starši”, na koncu premik na drugo šolo (pravica do šolanja je neodtuljiva!) in tam se nadaljuje. V mojih časih je pregretež dobil klofuto ali dve in je po navadi zaleglo do konca šolanja. Če si uničeval inventar na avtobusni postaji, te je pa kontrolor malo na trdo prijel. Ali pa šofer avtobusa, sprevodnik na vlaku, … danes te vsak K toži za vmešavanje. Kaka zelo stara ženica si še upa kaj reči v trgovini, ko vidi neukrotljivega mulca. Ostali tiho gledajo zase. In tako gre vse skupaj v K.
Zelo dober komentar Mici.Argumentrano in korektno.Škoda,da vas ni več takih ŽENSK v šolstvu in pri delu z mladino