Kaj smo v tem šolskem letu naučili naše otroke?

Foto: Freepik

Smo v samem zaključku šolskega leta. Še zadnja preverjanja in ocene padajo v redovalnice ob imena naših otrok. Posledično počasi tudi vlečemo črto pod dosežki naših otrok v minulem šolskem letu. In ravno beseda »dosežek« je verjetno napačna. Zakaj? Zato, ker težko enakovredno vrednotimo dosežke naših otrok. Težko jih primerjamo med sabo, tako znotraj njihove generacije, kot tudi znotraj lastne družine.

Ob tem se mi zdi ključno, da ob zaključku leta starši odgovorimo na nekaj vprašanj.

Kakšna pričakovanja smo ob začetku leta postavili pred otroka?

Kot mož in oče večkrat čutim obvezo, da pred družino postavljam cilje, ki si jih želimo doseči. Recimo v finančnem in organizacijskem vidiku naših vsakdanov. Če postavim cilj, obenem postavim tudi pričakovanja. In predvsem, ko otrok vstopa v prvi razred osnovne  šole, so pričakovanja velika. Kako se bo naučil brati, kakšna bo njegova pisava, mu bo seštevanje in odštevanje do 20 povzročalo preglavice? To so samo nekatera izmed vprašanj, s katerimi lahko tudi med letom nehote obremenim svojega otroka, ki je šele prav vstopil v šolski sistem.

Ali smo mu pustili lasten tempo?

Zelo pomembno je, da teh mojih pričakovanj ne postavljam vsakodnevno pred otroka. Moje želje in pričakovanja so predvsem MOJE, otrok pa bo šel s svojim tempom in potrebno je zaupati, da bo ob vodenju učiteljev dosegel vse, kar »mora«. In ni potrebe, da ob vstopu v šolo zna brati, pisati, itd. ker bo to vse dosegel tekom leta. S pritiskom nanj, kaj vse mora znati in obvladati, ga samo obremenjujemo in mu večamo odpor do pridobivanja novih znanj in spoznanj.

S pritiskom nanj, kaj vse mora znati in obvladati, ga samo obremenjujemo in mu večamo odpor do pridobivanja novih znanj in spoznanj.

Če mu pustimo, da gre v svojem tempu, ki pa je seveda spremljan s strani učiteljev, bomo naredili največ. In če je njegov tempo prepočasen, ne potrebuje graje, kritike ali pa groženj s kaznijo. Potrebuje predvsem čas in pozornost starša, da se na miren način z otrokom posveti področju, ki mu šepa (npr. branje).

Kaj smo ga mi naučili?

Kdo je odgovoren za otrokovo znanje, ki ga dobi v šoli. Jasno, učitelji. Kdo pa je odgovoren za znanje o izzivih v življenju, ki otroka čakajo na njegovi poti? Moralo bi biti jasno, da starši. Pa ni vedno tako. Starši včasih enostavno pozabimo, da je potrebno delati na obeh področjih enakovredno. Šola in učitelji so otroku v šolskem letu dali, kar je narekoval učni načrt, kaj pa smo mu dali mi?

Smo ga naučili o pasteh življenja? O tem, kako se spopasti, ko te nekdo prizadene? Ko se čuti nesprejetega? Ko ima občutek, da se mu je zgodila krivica? Smo se sploh posvetili temu področju, ali smo odgovornost v celoti prenesli na šolski sistem? Zaman vso znanje, ob katerem lahko po učnem načrtu naredimo kljukico, da ga otrok obvlada, če otroka ne naučimo ničesar o življenju, ki ga čaka tudi zunaj šolskih zidov.

Koliko sem bil vpleten v delo otroka v šoli?

Vsi, ki imate ali ste imeli otroka v šoli, ste verjetno kdaj opazili tisto iskrico v njegovih očeh, ko se pohvali z nekim svojim dosežkom. Tisti ponos in veselje, da mu je nekaj uspelo, in veselo pričakovanje, ko opazuje odziv starša na njegov uspeh. Meni so ti trenutki eni izmed najlepših – ko lahko s pohvalo in s priznanjem dam otroku vedeti, da sem ponosen nanj. Ne na oceno, ampak na njegov trud in prizadevanje.

To, da se oče zanima za otrokovo šolo in njegove uspehe in da je obenem pripravljen otroku izraziti svoj ponos in občudovanje nad njegovim uspehom, je za otroka neprecenljivo.

In ko pride to odobravanje s strani očeta, je to povsem drugačen odziv otroka, kot če takšno priznanje izrazi le mama. To, da se oče zanima za otrokovo šolo in njegove uspehe in da je obenem pripravljen otroku izraziti svoj ponos in občudovanje nad njegovim uspehom, je za otroka neprecenljivo. Če ne verjamete, vas povabim, da spremljate odziv otroka, ko se s kakšnim uspehom pohvali pred mamo in nato še pred očetom. V večini primerov je razlika zelo očitna.

Zato imamo očetje tako pomembno vlogo, da smo prisotni, da prisluhnemo otroku, da mu izrazimo pohvalo. Ker, ko pohvali glava družine … 🙂

Šola za življenje                    

Očetje pa imamo še eno priložnost. Kot sem zapisal na začetku, čutim obvezo, da vodim našo družino. Ob tem pa poskusim del vodenja »prepustiti« otroku. Naj poišče predlog za kakšen izlet, naredi načrt, kaj vse želimo na kakšnem izletu videti. Naj otrok poda predlog, kako organizirati hišna opravila, kako organizirati popoldneve, da bo posrbljeno za šolske in družinske obveznosti itd. Prenesimo del naših zadolžitev nanj in to bo za otroka izvrstna šola. Ki sicer ne bo ocenjena od 1 – 5, ampak bo ocena tega dela prišla kasneje v življenju.

Zato ne pozabimo, da četudi smo ob pregledu minulega šolskega leta zaznali, da je na kakšnem področju našega družinskega življenja potreben popravni izpit, ni s tem nič narobe. Poletje je čas, da se temu posvetimo, jeseni pa okrepljeni stopimo novemu šolskemu letu naproti.