Boj za všečke – na račun tujih zgodb in stiske?

Foto: Shutterstock

Kruha in iger – sinonim za zabavo na račun (trpljenja) drugih. Zgodovinski rimski pojem, za katerega bi si želel, da je le še del zgodovinskih učbenikov, a je na žalost vse prej kot to.

Incident v Ljubljani, kjer je skupina policistov skušala obvladati mlajšega moškega, ki je mimoidočim grozil z nožem, divjanje mladih fantov z avtomobili v eni izmed garažnih hiš, zgodba o otroku, ki je brez spremstva jokal na pediatrični kliniki v Ljubljani. To so le tri zgodbe, ki jih lahko najdete na spletu in ki imajo eno skupno točko – želja po spektaklu, po amfiteatru, kjer so gledalci pomemben del dogodka, želja po tem, da objavljamo zgodbe drugih zato, da bi bili prvi, da bi bili slišani, da bi bili »lajkani«.

Sodobni ustvarjalci amfiteatra

Pa začnimo na koncu. Verjetno ste v minulih dneh naleteli na posnetek, kjer je mlad fant, očitno zaradi zdravstvenih težav, sredi Ljubljane z nožem grozil mimoidočim. Večja skupina policistov ga je po kakšni uri uspela obvladati in odpeljati na nadaljnjo obravnavo v zdravstveno ustanovo. Posnetki tega enournega dogajanja so preplavili vse medije, očividci so s svojimi pametnimi napravami hiteli fotografirati in snemati dogajanje ter nato objavljati na družabnih omrežjih. Sprašujem se, kakšen je namen tega. Razumem, da se slučajno znajdeš na lokaciji, kjer se dogaja takšna nepredvidljiva situacija, a ne morem razumeti, da je v tistem trenutku tvoj cilj priti čim bliže, prijeti telefon, celotno dogajanje posneti in nato objaviti na svojem profilu na enem izmed omrežij. Kaj imaš od tega? In potem se vsuje kopica komentarjev o delovanju policije in o fantu, ki je grozil. Se res ne moreš preprosto umakniti in pustiti, da policija, reševalci in druge službe naredijo svoje? Je želja po všečkih res toliko močnejša, da ne uspeš razumeti, da lahko s svojim posnetkom še dodatno vznemiriš tudi družino tega fanta, pa policiste, njihove domače itn.?

Želja po spektaklu, po amfiteatru, kjer so gledalci pomemben del dogodka, želja po tem, da objavljamo zgodbe drugih zato, da bi bili prvi, da bi bili slišani, da bi bili »lajkani«.

Ker si se pripravljen norčevati, postaneš junak

Divjanje mladih fantov v garaži v Rudniku. Legende, face, heroji ipd. so le nekateri izmed komentarjev, ki jih lahko zasledimo na spletu. Ob prihodu policije prisotni masovno potegnejo na plan telefone in pričnejo snemati dogajanje. Norčevanje iz policije je recept za pridobitev simpatij na spletu, nevarno početje (dirkanje po parkirni hiši) pa za prisotne nekaj povsem normalnega. Junak si, ker si upaš, ker imaš »jajca«, da se postaviš pred policijski avto, in ker se ti množica ob tem nasmiha in te »občuduje«.

Foto: zajem zaslona, Canva

Tuja zgodba za lastno prepoznavnost

In še zgodba, ki se je mene osebno najbolj dotaknila. Pred kakšnim mesecem se je spletna javnost zgroženo odzvala na zapis ene izmed mamic, ki je na družabnem omrežju zapisala izkušnjo, ko je ob hospitalizaciji s svojim otrokom ugotovila, da drugi otrok v tej sobi nima spremstva. Nato opiše dogajanje, kako je mama drugega otroka zavrnila spremstvo v bolnici, kako je ona po odhodu staršev otroku skušala omiliti bolečino itn. Forumi in omrežja, kjer so nato (predvsem) mamice delile svoja zgražanja, so dobesedno pregoreli. Novico so pograbili tudi največji mediji. Prišlo je celo tako daleč, da se je odzval tudi UKC Ljubljana in pojasnil, da objavljanje takšnih zgodb brez poznavanja ozadja ne koristi nikomur.

Kot starš dveh otrok, ki sta žal veliko časa že preživela v bolnici, me je močno zbodel ta obsojajoči zapis mamice, ki je po svojih besedah želela le najboljše s tem zapisom. Niti približno ni bilo v njenem zapisu razjasnjeno ozadje, zakaj je bil otrok sam, zapis je bil le prežet z obsojanjem staršev, ki nista mogla biti ob otroku. Ampak, ali se je kdo izmed teh, ki so nato tako vneto prikimavali zapisu te »skrbne« in »sočutne« mamice, vprašal, ali mogoče obstaja kakšen tehten razlog za nastalo situacijo? Tudi v UKC Ljubljana so pojasnili, da občasno (1 odstotek v letu 2023) pride do situacije, ko otrok nekaj časa ostane sam na oddelku, kar je predvsem posledica višje sile, za otroka pa je tudi v takšnem primeru povsem poskrbljeno.

Prilagodiš vse, za pomoč prosiš vsakogar, ki ti lahko pomaga, a včasih enostavno ne gre in otrok nekaj časa ostane sam.

Vsi, ki so se pridružili valu obsojanja staršev, ki sta pustila otroka samega v bolnišnici (med njimi tudi znani Slovenci in »vplivneži«),  verjetno ne poznajo občutka, kako je, ko moraš otroka nekaj časa pustiti samega v bolnišnici. Iščeš milijon načinov in rešitev, da ti tega ne bi bilo treba. Prilagodiš vse, za pomoč prosiš vsakogar, ki ti lahko pomaga, a včasih enostavno ne gre in otrok nekaj časa ostane sam.

Še vedno dvigujemo palce in določamo usodo drugih

In sedaj starš tega otroka bere na spletu, da je neljubeč, da ga ne skrbi za otroka, sooča se z očitki, kakšen starš je … Vse samo zato, ker se nekdo ni mogel upreti svojemu vzgibu po objavi tuje zgodbe na svojem družabnem omrežju. Zakaj? Za pozornost, za všečke, za to, da je slišan …

Ja, splet je nevarno okolje. Iz več razlogov. Najbolj nevaren pa po mojem mnenju postaja zato, ker ima preveč ljudi občutek, da lahko s tujimi zgodbami, s tujo stisko in nesrečo ustvari lasten amfiteater, v katerem sam prejema zasluge oz. všečke za narejeno.

V rimskem času se je usoda gladiatorjev določala s palcem gor ali dol in danes nismo prav drugačni, saj usodo sočloveka prepogosto zaznamujemo z iskanjem tega palca, le da je sedaj palec bel in na modri podlagi in le klik stran. Pa je vredno?

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ja,mediji so znani po tem,da forsirajo samo slabe novice. To je dejstvo,pa ni važno,iz katere strani so. Tudi na Domovini.je ali na iskreni.net prevečkrat to opažam. Pa vendar so svetli trenutki.
    Pomembno je,da nismo ovce,tako kot je bila večina ljudi v korona času. In so tudi sedaj,v času družbenih omrežij.
    Večina ljudi ne razmišlja s svojo glavo,ampak sledi vrstnikom,kolegom,omrežjem,politikom,…
    Večina ljudi se ne vpraša po svoji vesti.
    Bodimo boljši,bodimo sočutni. Če ne poznamo ozadja neke zgodbe,ne sodimo prehitro.
    Horde ljudi so nevarne,snemanje nemočnega človeka na Bavarcu je že tak primer.
    Pomoč sočloveku,razumevanje,človečnost,pristen iskren odnos,da si soh vzamemo čas za sočloveka. Ali je to možno v sedanjosti?
    Ja,je,samo odločiti se je treba za to.
    Bodimo boljši in pokažimo,da imamo veselje do življenja!

  2. Se bom oglasila samo v zvezi z obiskovanjem majhnih otrok v bolnišnici. Ko so bili moji otroci majhni in so bili v bolnišnici, so bili obiski vsak dan po eno uro. V tem času, ko smo prišli na obisk, smo otroka pocrtali, ko je bil še dojenček, previli, mu dali jesti. Ko smo šli domov, so otroci neutolažljivo jokali. Sestre so rekle, da bi bilo boljše, da obiskov sploh ne bi bilo, ker so po obiskih otroci še bolj jokavi in razdraženi. Ne razumem tega, kako lahko ena x mama piše o tem, kako je bil nek drugi otrok v bolnišnici brez obiskov! Kaj se ona ima za vtikati v to? Morda ima družina doma še kakšnega otroka, za katerega je treba poskrbeti za varstvo, morda je kakšen drug razlog. Sicer pa je otrok v bolnišnici na zdravljenju in je zanj poskrbljeno. Ne sodimo in ne obsojajmo prehitro!
    Moj mož je bil kot majhen otrok zelo bolan. Bil je cele mesece v bolnišnici. Takrat pa obiski sploh niso bili dovoljeni. Lastne mame po tolikem času sploh ni več poznal. Za mamo je imel njegovo teto, ki je takrat delala v bolnišnici. Za današnje čase nepredstavljivo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja