Sladka vsakodnevna molitev ali duhovno mesarsko klanje za kratek pogovor z Gospodom?

Foto: Shutterstock

Molitve se v marsikateri družbi drži nekakšen slab sloves, da je to nekaj, kar počnejo samo najbolj pobožni. Da redno molijo le Bogu posvečene osebe in nekateri versko udarjeni ljudje, ki v življenju nimajo početi kaj pametnejšega. Da temu ni tako, sem tekom let in izkušenj močnih sprememb in sadov molitve uspela dojeti in, tega si nikoli ne bi predstavljala, dokaj redno molim rožni venec s skupino, ki jo članice ljubkovalno imenujemo tercijalke. Imam pa še kar težave s tem, da bi jo posvojila kot enako samoumevno navado, kot je zjutraj zajtrk in se težje spravim zraven, če je odvisno samo od mene.

Ko se začetna zaljubljenost ohladi

Včasih sem mislila, da je ljudem, ki so doživeli močno osebno srečanje z Gospodom, molitev samoumevna in sladka vsakodnevna navada, ki jih vedno znova navdaja z notranjim mirom, občutkom Božje bližine in jih ponese v dan, ki je pred njimi. No, pa sem od malce bližje spoznala Mati Terezijo, ki je 50 let živela brez enega samega okusa Božje bližine. Pri svojem poslanstvu se je opirala na vero in zakramente, kar jo je kljub temi v duši, za katero je javnost izvedela šele nekaj let po njeni smrti, gnalo naprej pri njenem delu. Po tem, ko sem tudi sama doživela konkretno srečanje in spremembo srca, je bilo nekaj časa dihanje molitev in molitev dihanje. A tudi pri odnosu z Gospodom se začetna zaljubljenost ohladi in pride čas, ko je treba pošteno dolagati na ognjišče, da preživi vsaj nekaj žerjavice. In ponovno zakuriti, ko ugasne.

Posebej težko je Gospodu reči, naj se zgodi njegova volja, ker sem marsikdaj mnenja, da je moja volja čisto v redu.

Stari znanec – odpor

Ko se v meni obnovi navdušenje in sklep za redno osebno molitev (večkrat, ko sem pri spovedi, se obnovi), se hitro spet srečam z odporom. Po nekaj dneh izvajanja in poskušanja usvajanja lepe in redne navade jutranje ali večerne molitve najdem vedno več izgovorov, zakaj se ne bi usedla v temu namenjen kotiček in nekaj časa namenila Očetu, ki me obožuje in si želi to slišati tudi od mene. In tako minute, ki so bile prve dni sladke in polne umirjanja in Božjega dotika, postajajo nemirne in naporne. V dneh, ki tečejo mimo, pa se, ker je pomanjkanje pravega mesta za stvari moja šibka točka, skoraj sam od sebe v kotičku za molitev znajde kakšen stol, stojalo za perilo, sesalec ali karkoli, kar mi otežuje dostop in me še dodatno odvrača od molitve. Vse to je seveda orodje v rokah tistega, ki se trudi, da bi mi stik z Očetom otežil in bi se tako postopoma, skoraj neopazno, od njega odvrnila in se začela zanašati samo nase in svoje moči. Že tako je skušnjava za to vsakodnevna, ker je mišljenje ‘sam svoj mojster’ prisotno že v zraku, ki ga dihamo, če pa se redno v srcu ne spustim na kolena pred Gospodom, začnem vedno bolj računati le nase. Posebej težko je Gospodu reči, naj se zgodi njegova volja, ker sem marsikdaj mnenja, da je moja volja čisto v redu. Tako bi se na kakšnega od takih dni del očenaša slišal nekako takole: Zgodi se tvoja volja (kaj pa, če bi se raje moja?), kakor v nebesih, tako na zemlji (lepo se sliši, ampak ljudje smo včasih res žleht), kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom (a res moram?).

Tišina, ki gradi

Ni druge rešitve, kot pregristi se skozi odpor, ko ga srečamo.

Težko je tudi zapopasti idejo, da molitev ni samo ponavljanje svojih prošenj Gospodu in čakanje, da se le-te uresničijo. Pretežen del svojega tlačenja zemlje sem preživela v prosjačenju in čakanju, ali bo kaj iz tega, za kar prosim. Potem pa sem končno začela tudi poslušati. In včasih samo biti z Njim. Podobno kot ko greš z nekom na kak daljši pohod in se po začetnem brbotanju pogovora na neki točki umiriš in samo deliš tišino, ki gradi in je drugačna od tiste, v kateri med osebama nastaja prepad, ko tišina zazeva po ostrem konfliktu. A treba je v dani situacij priti do te točke in tudi premagati strah pred srečanjem s sabo in z Gospodom.

Bog ni nadgradnja prijaznega Miklavža

Tudi predpostavka, da kdor moli, je vedno vesel in dobre volje ter mu nič ne more iti narobe in se ne bo srečeval s trpljenjem, je že, upam, preživeta. Bog ni nekakšna nadgradnja Miklavža z več pristojnostmi, ki namesto čokolad deli avtomobile in lagodno drsenje skozi življenje, ampak nam v danem času in prostoru da, kar ve, da potrebujemo, tudi če ni tisto točno to, kar si želimo. Tudi otrok bi morda raje jedel čokolado za vsak obrok, a odrasel ob njem ve, da mu mora dati (predvsem) drugo hrano, ki jo njegovo telo nujno potrebuje za rast in razvoj. Zato sad molitve pač ni nujno vedno tisto, za kar prosimo, in ni garancije, da nam zaradi časa, preživetega v pogovoru z Gospodom, v vsakodnevnih napornih situacijah ne bo pregorela varovalka. Morda pa prispeva k temu, da vsakič malo kasneje. Samo po korakih lahko hodimo in napredujemo, kvantni skoki so mogoči le v znanstveni fantastiki in tudi svetniki so ga kdaj pošteno polomili.

Sad molitve ni nujno vedno tisto, za kar prosimo in ni garancije, da nam zaradi časa, preživetega v pogovoru z Gospodom, v vsakodnevnih napornih situacijah ne bo nikoli  pregorela varovalka.

Pride jutro, ko se počutim še posebej v zosu in se mi zdi, kot da začenjam znova, kot da nimam spominov na to, kaj vse je dobrega Bog zame že naredil v življenju. Da bi si pomagala pri takih trenutkih, sem v zadnjem času začela pisati enostavčni dnevnik (no, tednik …) , ki me kdaj zares na hitro spomni na dobro, ki mi ga je bilo dano doživeti v preteklih dneh. Pomaga mi v srcu ohranjati žerjavico, ko mi gre za nohte.

Včasih boj, včasih poezija

Zdi se, ko takole premišljujem o molitvi, da je ta res bolj kot sladka navada boj, ne boj, mesarsko klanje. In ni druge rešitve, kot pregristi se skozi odpor, ko ga srečamo. Pomaga, če ga poskusimo obiti, kajti frontalne bitke se večinoma končajo slabše, kot če sovražnika skušaš zaobiti po kakšnem robu. Če prevedem v jezik molitve, je lahko bolje, kot usesti se s Svetim pismom v roki in si zadati branje celotnega evangelija, na spletu poiskati kakšen uglasben psalm ali pesem Svetemu Duhu, da nam pomaga misli usmeriti h Gospodu. Potem pa prebrati vrstico, odstavek iz kakšnega od beril iz dnevne Božje besede … Manj je več, pravijo, in cel hleb kruha je lahko prezajeten zalogaj, če nam je običajno dovolj kos ali dva.