Kako se v letošnjem postu učim praznovati

Foto: Shutterstock

Pretežni del življenja sem post doživljala kot obdobje žalosti, odpovedovanja mesu ob petkih ter čakanju na veliko noč, ko se bo življenje lahko vrnilo v ‘ustaljene tirnice’. Obdobje, namenjeno simbolnemu spominjanju in pripravi na strahoto velikega petka, ki ga lahko potem ostali del leta odrinemo iz misli. Letos pa, kot bi se v meni zgodil nek klik, prave vsebine in pravi ljudje ob pravem času, da na post začenjam gledati drugače.

Morda tudi zato, ker me ob pogledu nazaj na svoje življenje pogosto grize skušnjava, da bi nekatere dogodke gledala z obžalovanjem in se v tem oziru počutim, kot da se postim že dolgo. Postim v smislu tega, da živim v neki žalosti, občutkih nemoči, občutkih nesprejemanja in nesprejetosti, v sklanjanju glave, v obžalovanju dogodkov, za katere se počutim kriva, pa to niti nisem … in se zavedam zmote, ki sem jo pripisala spokornosti posta. Še posebej te, da sem ga pogosto skušala preživeti mimo Boga.

Skušnjava, ki se mi sicer redno dogaja vsak dan, saj se vedno znova borim s prepuščanjem in poslušnostjo njegovi Besedi, ki pa v postnem času še toliko bolj pride do izraza, saj je boj s skušnjavami izgubljen vnaprej, če v sebi ne nosimo Božje besede za orožje, kot nam to pokaže Jezus v svojem času v puščavi. Spoznavam, da je boj proti skušnjavi, da bi iz čustvene potrebe pojedla nekaj, čemur sem se odpovedala, mnogo težji in vztrajnejši, če se ob tem opiram na lastno voljo in odločenost, da tega ne želim. Ko sem začela v te skušnjave vabiti Boga, mu predajati svojo šibkost in ga prosila, naj mi pomaga to prestati, so precej hitreje izgubile svojo moč.

V nekem oziru se počutim, kot da se postim že dolgo. Postim v smislu tega, da živim v neki žalosti, občutkih nemoči, občutkih nesprejemanja in nesprejetosti, v sklanjanju glave, v obžalovanju dogodkov, za katere se počutim kriva, pa to niti nisem …

Odloži na kasneje in moli

Navdih za letošnji postni čas črpam iz podkasta z naslovom Delay and pray (dobesedni prevod: odloži na kasneje in moli), ki me je osrčil z različnimi predlogi, kako preživljati čas posta. Najbolj me nagovarja to, da brez molitve, ki jo umestimo v prazen prostor, ki nastane, ko ne dobim zaloge dopamina od čokolade ali piškotov, tudi odpoved sama ni tako učinkovita.

Če se postim od sladkarij samo zato, ker želim shujšati in se dobro počutiti v svojem telesu (kar je sicer samo po sebi čisto legitimen razlog), bo rezultat v mojem življenju drugačen, kot če se tem stvarem odpovem zato, da bi v nelagodju, ki ga ob odpovedi čutim, v meni zares lahko delovala Božja milost in mi pomagala iti globlje, do ozdravljenja čutenj, zaradi katerih že v osnovi iščem ugodje v hrani. Če ostanem samo na telesni ravni, brez duhovne razsežnosti, bo v meni lahko počasi rasel lažen občutek ponosa ob tem, kaj mi je uspelo doseči, vedno manj pa bo prostora za priznavanje mojih napak in tudi manj zavzetosti, da jih popravim.

Vsaka nedelja je mala velika noč

Ko se tako trudim čez teden odlagati na kasneje zadovoljitev, ki jo da kvalitetna sladka dobrota, se veselim nedelje, ki je iz posta izvzeta, čeprav se mnogi ljudje postijo tudi takrat. Zakaj, ne vem. Razlog je lahko vztrajanje pri tem, da se od nečesa postijo res celotni čas od pepelnične srede do velike noči, opažam pa, da je včasih prisotno tudi nepoznavanje, da so nedelje iz posta izvzete zaradi svoje narave male velike noči.

Če ostanem samo na telesni ravni, brez duhovne razsežnosti, bo v meni lahko počasi rasel lažen občutek ponosa ob tem, kaj mi je uspelo doseči, vedno manj pa bo prostora za priznavanje mojih napak in tudi manj zavzetosti, da jih popravim.

Na lastni koži opažam, kako lepo je v nedeljo zares praznovati s kakšnim kosom čokoladne torte po kosilu, nasploh pa v preživljanju dneva v zahvaljevanju Bogu, za vse, kar se mi zdi večino časa samoumevno. Učim se veseliti, da bi me manj težilo gledanje nazaj skozi tančico žalosti. Morda je pri komu prisoten tudi strah, da bo nedeljski ‘prekršek’ otežil nadaljevanje posta v ponedeljek, a tudi tu je strah odveč, če se tega lotevamo v molitvi.

Post nas uči zmernosti in del tega je tudi nadzorovanje svojih strasti, da ob dneh, ko smemo, ne pojemo za nazaj in za naprej vsega, kar nam bo spet ‘prepovedano’. Nenazadnje je ta vrlina uporabna še kje drugje kot pri mizi, saj je nadzorovanje svojega telesa pri odpovedovanju užitkom ključno za svobodno življenje, ki ne podleže vsaki čutnosti ob vsakem času. Če smo se postili ‘pravilno’, se na veliko noč ne bomo nažrli do onemoglosti vseh sladkarij, ki jih v tem času nismo pojedli. Kako lahko to prevedemo še kam drugam, pa prepuščam vsakemu posebej. Seveda nismo popolni in brez padcev ne gre, a če po vsakem padcu stopimo stopnico višje od tiste, s katere smo padli, je vredno truda.