Večino svojega življenja sem preživela v veliki hiši z dovolj prostora za vse svoje stvari. Nikoli nisem imela sobe kot iz škatlice, kakršne lahko videvamo v dizajnerskih revijah, a v njej sem se počutila dobro. Imela sem nek osnoven red in svobodo, da sem lahko pohištvo kdaj pa kdaj prestavljala, kakor mi je ustrezalo. Ključna pa je bila “rumpl kamra” na koncu hodnika, kamor sem lahko pospravila (odložila in pozabila) vse, kar mi je v sobi delalo gnečo in nered.
Selitve brez rešitve
V trenutku, ko to pišem, sta za mano dve selitvi v dveh letih. “Rumpl kamre” ni več in redno se mi dogaja, da težko naredim red v svoji sobi. Tudi ko mi uspe, ga hitro spet izgubim. Zadostuje nekaj bolj aktivnih dni, ko pridem domov bolj ali manj le prespat in zamenjat garderobo. Takrat se oziram po sobi z občutkom, da so imele stvari v moji odsotnosti divji žur, po katerem so ena čez drugo obležale po sobi, omara pa je najbrž za povrhu še bruhala.
Še pred prvo selitvijo sem izvedela za gurujko pospravljanja Marie Kondo. A kaj, ko sem pri urejanju stvari zaobšla njeno zlato pravilo, da je treba obdržati (le) to, kar zbuja veselje, in pobrala samo nasvet, da je najbolj praktično stvari zlagati pokončno ter imeti veliko predalov. Super, več prostora, ki ga tako lahko zapolnim z vsemi majicami, ki jih (večinoma ne) nosim! Uživam tudi, ko polovim vse kupe papirja in jih postrojim v pokončna stojala za revije. To mi daje dober (a lažen) občutek, da so papirji urejeni, prostor in police pa dihajo s polnimi pljuči.
Problem ni v stvareh, ampak v imetniku, ki jim dovoli v svojo bližino. Tako se že nekaj časa med prekladanjem reči sprašujem, čemu se s tem zares izogibam. S čim bi se ukvarjala, če ne bi počela tega?
Veliko truda za malo učinka
Problem ostaja. Stvari imam preveč. Preveč, da bi lahko imele vsaka svoje mesto, kar je ključno za to, da ohranjamo red. Roko na srce, tudi ko uspešno odpeljem vrečo ali dve na smetišče ali v center ponovne uporabe ter bi po vsej logiki sedaj morala imeti več prostora, se v kratkem nekje v sobi pojavi novo žarišče, s katerega štrlijo med seboj nepovezani predmeti.
Tako že kar nekaj mesecev igram ping-pong sama s sabo in čez vikend pospravljam tisto, kar mi uspe razmetati čez teden. Marsikatero lepo soboto, ki bi jo raje preživela na svežem zraku, sem tako že vložila v urejanje svojih stvari. Tudi v času, ko tole pišem, je za mano tovrstna delovna sobota.
Diagnoza: hrčkanje
Čeprav mi pospravljanje ni odvratno in mi pomaga pri odvijanju misli stran od delovnega tedna, mi je ob vsem tem kristalno jasno, da problema ne rešujem na pravem koncu. Stanje je pogovorno znano kot hrčkanje, kar se sliši skoraj prikupno. Motnja kompulzivnega kopičenja pa morda že malo manj. Ko iščem in prekladam stvari v svojem ‘hrčkeraju’, se prevečkrat jezim in obupujem. Iskanje želene reči mi vzame absolutno preveč časa.
Ko se srečam s težko hrčkarijo pri drugih, se mi smilijo v dno srca in res bi jim privoščila, da bi ponovno našli svoje dostojanstvo človeka, ki je krona stvarstva. In čeprav se ne najdem v opisu težjih stopenj, pri katerih imajo osebe s to motnjo stanovanje zabasano s kupi reči, ki jim bodo ‘morda nekoč prišle prav’, hiša pa jim razpada nad glavo, se mi zdi, da imam nekje v sebi potencial za to.
Kaj želim s tem držati pod nadzorom? Od česa se ne zmorem posloviti? Katera sila se tu bori z mano, da se vrtim samo okoli teh predmetov, ki mi pijejo kri in izgubljam z vidika tisto, kar mi daje življenje?
Prva pomoč
Seveda enostavnega recepta, kako se iz take situacije rešiti, ni. Ne gre za enodnevno delovno akcijo, pri kateri se znebiš vse krame in potem srečno živiš do konca svojih dni. Še posebej brezplodno je hrčku pospraviti. S tem mu ali narediš uslugo, ker bo imel spet več prostora za hrčkanje, ali pa skaziš odnos, ker izgubiš zaupanje te osebe. Pri trdovratnih primerih pa je nujna tudi pomoč strokovnjaka, ki hrčku pomaga ozavestiti, kje se nahaja in v katero smer delati, da se lahko situacija začne izboljševati in s tem kupi manjšati. Ne glede na to ali gre za običajen nered ali hrčkov brlog naših bližnjih, je prva pomoč lahko pomivanje umazane posode, pometanje ali sesanje, odstranjevanje očitnih smeti, umivanje umivalnikov in wc-ja. Vedno pa je dobro obzirno preveriti, če je tovrstna gesta sploh dobrodošla. Če ni, se raje usedite na redek prazen stol sredi kupov in v miru (če je treba, z zaprtimi očmi) poklepetajte ob ponujeni kavi. Le-te je pri hrčku ponavadi vedno dovolj.
Odgovor, prijatelj, je vetra tih šepet
Problem ni v stvareh, ampak v imetniku, ki jim dovoli v svojo bližino. Dejstvo je, da stvari obvladujejo mene, če jaz ne obvladujem njih in to ne glede na njihovo količino. Tako se že nekaj časa med prekladanjem reči sprašujem, čemu se s tem zares izogibam. S čim bi se ukvarjala, če ne bi počela tega? Bi čas vložila v kaj pametnejšega, po možnosti ustvarjalnega?
Potem priplava mimo še vprašanje, kaj želim s tem držati pod nadzorom? Od česa se ne zmorem posloviti? Katera sila se tu bori z mano, da se vrtim samo okoli teh predmetov, ki mi pijejo kri in izgubljam z vidika tisto, kar mi daje življenje?
Ko sem utrujena od samogovorov, končno vse to vprašam tudi Gospoda, ki se ga trudim vključevati v vse pore svojega življenja. Njegov pogled mi pravi: “Pojdi in prodaj vse, kar imaš.”
Jaz pa, kot tisti bogati mladenič, poklapano odhajam in ne vem, kaj bi s temi preprostimi in hkrati tako zagonetnimi besedami. Usmiljen in potrpežljiv je, ko čaka, da dojamem.
Včasih smo vsi po malem “hrčki”. Sama imam rada red in urejenost, nekaterih stvari pa enostavno ne morem odnesti na smetišče. Npr. kakšna stara oblačila, ki jih nihče več ne nosi, nimam jih kam dat, ker niso brezhibno nova, niso pa raztrgana. Zdi se mi škoda…
Potem so kakšni predmeti, na katere sem čustveno navezana, ker mi jih je nekdo podaril, vendar jih nisem nikoli uporabljala. In še kaj bi se našlo.
Po drugi strani pa imajo nekateri ljudje duševno motnjo. Včasih si ogledam na Planetu dokumentarec “do vratu v krami” in se zgrozim, v kakšnem ljudje dejansko živijo. Doma imajo toliko krame, da se v stanovanju komaj premikajo, v kuhinji je nemogoče kaj skuhati, ker je vse založeno, v dnevni sobi ni kje sedeti, le v spalnici je na postelji še prazen prostor, kjer se lahko uležejo.Vsepovsod sami kupi razne šare in to do stropa! Družinski člani se odselijo, saj z osebo, ki ima to motnjo, je nemogoče živeti.
Včasih je zraven duševne motnje lahko prisotna tudi telesna bolezen, ko dejansko fizično ne moreš nič narediti. Ali pa enostavno lenoba.