Kako pospravljati, ko se nabere preveč krame?

Foto: Canva

Z večanjem števila otrok se količina oblek v hiši veča eksponentno. Sploh v majhnem stanovanju še tako vestna gospodinja dobi sive lase ob žongliranju setov oblačil po policah in predalih (vključno s tistimi, ki jih trenutno ne nosi nihče).

V naši hiši so se nakopičile nepojmljive zaloge oblek. Mali čeveljčki so lezli iz garderobne omare, z vrha so se vsipale dekliške majčke, izpod zakonske postelje so štrlele škatle, polne fantovskih hlač in jopic, prav zavidljivo zbirko bundic, jaknic, kombinezonov in škornjev pa smo nagrmadili tudi v kleti.

Po šestih letih v novem domu in treh otrocih sem dobila občutek, da je moje življenje prenatrpano, da ga ne obvladujem, da je vsega preveč.

Poleg oblek so se nam namreč kopičile še igrače. Kozmetični pripomočki. Gospodinjski pripomočki. Knjige. Časopisi. Fotografije. Risbice. Stvari, stvari, STVARI! Vzdrževanje samo osnovnega reda vseh teh predmetov mi je vzelo toliko energije, da mi je ni skoraj nič ostalo za družinske člane.Pa sploh nisem mahnjena na pospravljenost, prej obratno.

Dovolj sem imela tega, da sem popoldneve namesto v igranju z otroci preživljala v zlaganju stvari na svoje mesto v neskončnost. Z »ne zmorem več« mantro sem šla na živce že sebi in vedela sem, da moram nekaj spremeniti. Ampak kaj?

In potem sem odkrila metodo pospravljanja po Marie Kondo.

Kaj je Konmari metoda?

Nanjo sem po Božji previdnosti naletela ob koncu lanskega leta – v dveh tednih sem dobila priporočilo iz treh različnih virov in že zato sem morala izvedeti več. V knjižnici sem si izposodila njeno knjigo in se dejansko lotila pospravljanja po njenih navodilih. Torej: metanja stran.

Marie Kondo je Japonka v zgodnjih tridesetih, ki trdi, da je poglavitni problem naših nepospravljenih hiš in stanovanj, da imamo preveč stvari.

Pristop k pospravljanju Marie Kondo temelji na občutkih, ki nam jih stvari vzbujajo, ko se jih dotaknemo. Trdi, da se moramo znebiti vsakega predmeta, ki nam ne prinaša veselja, ko ga primemo v roke. Ti predmet vzbudi prijetne občutke? Obdrži. Če ne, zavrzi.

(Naj na tem mestu poudarim, da nisem oboževalka metod. Preprosto težko verjamem, da mi bo kot unikatni osebi, z unikatno družinsko situacijo popolnoma ustrezala katerakoli metoda. Tudi pri tej vidim pomanjkljivosti, a hkrati se globoko strinjam, da nas preobilica materialnih dobrin v naši lasti bremeni.)

Njen pristop k pospravljanju temelji na občutkih, ki nam jih stvari vzbujajo, ko se jih dotaknemo. Trdi, da se moramo znebiti vsakega predmeta, ki nam ne prinaša veselja, ko ga primemo v roke. Ti predmet vzbudi prijetne občutke? Obdrži. Če ne, zavrzi.

Ko tako pospraviš domovanje, si obkrožen s samimi predmeti, ki so ti ljubi, so ti všeč, zaradi česar si tudi boljše volje. Kar obdržimo, če se le da, nato na police in v predale zložimo pokončno, eno poleg drugega, namesto na kup. Tako se nam ne more zgoditi, da bi povsem pozabili tisto na dnu. Na kratko je to vsa umetnost.

Uspeh!

Ko sem dejansko nosila oblačila po zvrsteh na tla dnevne sobe in jih tam gledala na kupu, sem se šele res zavedla, koliko imam vsega. Bistveno preveč! Toliko majic, ki mi niso všeč! Toliko oblačil, ki mi niso niti prav. Vmes celo taka, ki jih nosim že od osnovne šole. Ko sem na vse to pogledala raje s srcem kot z razumom (»da bom morda vse to še nekoč potrebovala«), mi sploh ni bilo jasno, zakaj se mi je za večino stvari kadarkoli zdelo potrebno, da jih obdržim.

In tako je šlo, dan za dnem, predal za predalom, kup za kupom – kar mi je res všeč, nazaj v omare, ostalo v vreče za smeti. Zgodilo se mi je, da mi je v prebiranju oblačil in tlačenju odvečnega v vreče za smeti minilo več ur. Ko sem »priplavala na površje« in pogledala na uro, sem se šele zavedla, da je že čas, da dam dojenčico spat ali da je morda vmes postala lačna.

Pomisleki

Zdaj že kar vidim bralke, ki ob omembi metanja oblačil stran zmajujejo z glavo – češ, da bi jih bilo bolje podariti dobrodelni organizaciji. Kar je bil tudi moj pomislek.

Zasuk v razmišljanju, da ne »hrčkam« krame na kup le zato, ker »bo morda kdaj prišlo še prav«, čeprav mi ni všeč, me je dejansko osvobodil občutka, da je moje življenje prenatrpano, da je vsega preveč.

A izkazalo se je, da je večina oblačil, ki sem jih želela zavreči, iz druge, včasih celo tretje roke – od mame, sestričen, svakinj – in zato v že RES slabem stanju. Da ne omenjam oblačil otrok, ki so večinoma iz tretje, četrte, celo pete roke in zato povsem neprimerna za donacijo družinam v stiski. Razen nekaj lepih kosov, ki sem jih ponudila svakinji za njene otroke, je šlo vse lepo v reciklažo.

Seveda Marie Kondo spodbuja, da oblačila (in tudi ostalo kramo, ki se je želimo znebiti) mečemo kar v navadne smeti, o reciklaži v njeni knjigi ni niti besedice. Kar me je zmotilo. Poleg tega besedica »popravilo« v njenem slovarju očitno ne obstaja – jaz pa sem izmed svojih in otroških oblek nabrala kar nekaj kosov, ki mi niso bili v veselje le, ker niso bili brezhibni. Majhna popravila so bila obvezen del mojega pospravljanja, ki jih ona niti ne omenja.

Niti na kraj pameti ji ne pade, da določenih oblek kdo ne bo mogel zavreči, tudi če mu ne prinašajo veselja, ker nima nadomestka. Sama imam dva zimska plašča, črnega iz druge roke in rdečega, ki ga nosim že kako 15. sezono. Noben mi ni pretirano pri srcu, novega, ki bi mi res ustrezal pa nikakor ne najdem. Metanje stran tu torej ni možno.

Poleg tega pri njih očitno ne poznajo izmenjav. Seta petih čajnih skodelic, ki jih pri nas nismo niti enkrat uporabili, seveda nisem nesla v koš, temveč na Podarim dobim, ki ga prireja skupina mamic Domačice. Ko sem jih zlagala na razstavno mizo, jih je druga mama sproti zlagala v svojo vrečo. In občutek, da pri nas pozabljene in zanemarjene stvari nekje zaživijo novo, boljše življenje, je mnogo boljši od metanja stran!

Če ste ob stvareh, ki »zaživijo boljše življenje«, zavili z očmi, se boste skozi knjigo Marie Kondo precej težko prebili – v tem vidiku je namreč malo prismuknjena. S predmeti ravna, kot da imajo občutke, v knjigi večkrat poziva, naj se vprašamo, kako se nek predmet počuti – če se na njem ves čas nabira prah, če je vedno na dnu predala … A včasih sem se res lažje odločila, ali naj nekaj zavržem, če sem pomislila, ali ima ta predmet v našem domu lepo »življenje«.

Za konec …

Na koncu naj še dodam, da je najverjetneje razvrščanje predmetov po tem, ali v nas vzbujajo veselje, bolj ženska dejavnost. Iskreno dvomim, da bo obleke po občutku kdaj sortiral moj stvarni mož, katerega garderobna omara ostaja edini teritorij, ki še kljubuje Konmarie revoluciji našega doma.

Pa saj ne, da je vse naenkrat kot iz škatlice. A zasuk v razmišljanju, da ne »hrčkam« krame na kup le zato, ker »bo morda kdaj prišlo še prav«, čeprav mi ni všeč, me je dejansko osvobodil občutka, da je moje življenje prenatrpano, da je vsega preveč. Tudi nakupujem povsem drugače – ne bom vzela, če mi ni zares všeč, če mi ne prinaša veselja. Tudi zvijanje oblačil in polaganje pokonci se je izkazalo kot neprimerno uporabnejša metoda od nalaganja eno vrh drugega. Skratka, Konmari metoda, presejana skozi cedilo, je zagotovo izboljšala življenje v našem domu, še najbolj meni. Priporočam!