Ločitev je strla moje srce, toda ni strla mojega duha

Vir: Envato.com

“Minilo je že skoraj leto dni odkar je razpadel moj zakon. Takrat bi rekla, da se je to zgodilo ‘nenadoma’. Toda resnica je, da Rim ni bil zgrajen v enem dnevu in da prav tako ni razpadel čez noč,” je na svojem blogu MK’s Substack zapisala ameriška krščanska avtorica Mary Katherine Backstrom.

“To je bila prva od mnogih resnic, ki sem se jih naučila pogoltniti v tem letu. Težko pridobljene modrosti, ki so vodile do globokega ozdravljenja,” je še uvodoma dejala. Eno leto po žalostnem razhodu s svojim možem je zapisala nekaj spoznanj o upanju in ozdravljenju, ki lahko pomagajo vsakomur, ki gre skozi težko obdobje ločitve.

 1. Čas je zdravilo, ki zdravi zlomljeno srce in ne moremo ga prevrteti naprej

“Če si vzameš čas, ki je potreben, bo trajalo manj časa.”

Spomnim se valov popolne agonije, pomešane s sramom in obupom. V javnosti se nisem mogla “zakriti,” tudi nisem mogla predvideti svojih čustev. Počutila sem se, kot da bi se gola plazila skozi mesto proti neznanemu cilju. Jezila sem na Boga, jokala pred prijatelji, se poskušala prepirati s terapevtom. Morala sem verjeti, da obstaja nekakšna bližnjica, nekakšen izhod iz vse te bolečine. Zagotovo je obstajal hitrejši način od počasnega čakanja, da se rane strdijo.

Toda ne, hitrejšega načina ni bilo. Ali lažjega, manj omotičnega. Nobena droga ali koktajl ali zaužitja vreden “izhod” ne more usmeriti srca k celjenju. Morda vas za trenutek omrtviči, a ko ta občutek popusti, vas izpljune tam, kjer ste začeli. Če poskušaš celjenje skrajšati, bo trajalo le še toliko dlje. Ali kot je rekel moj najljubši trener konj: “Če si vzameš čas, ki je potreben, bo trajalo manj časa.” Na koncu tega predora je luč. In povem vam: ne govorim o vlaku.

 2. Kako se počutite, ne pomeni, kako vam gre. Prenehajte nadzorovati svoja čustva.

“Kaj naj torej storim s svojo žalostjo?” sem jo vprašala. “Začuti jo. To je vse, kar lahko storiš.”

Sedela sem v pisarni moje terapevtke, ko sem bila približno tri mesece globoko v ločitvi. Počutila sem se, kot da se utapljam v žalosti in depresiji. Preprosto se nisem mogla izvleči iz nje. Terapevtka je srečanje začela z vprašanjem: “Kako se počutiš?” Mislila sem, da je to retorično vprašanje. Moje oči so bile otekle, lasje razmršeni, moje srce je bilo popolnoma razbito.

“Grozno” sem odgovorila in planila v jok. “Moža ne morem spraviti iz glave. Brala sem knjigo C. S. Lewisa in ena vrstica me je močno zadela. Pisalo je: ‘Njena odsotnost je kot širno nebo nad menoj’. Iskreno povedano, tako se počutim. Nič ni pomembno, če svojega življenja ne morem deliti z njim. Ne morem ugotoviti, kako naprej,” sem spravljala iz sebe.

“Dobro, torej to, kar si mi pravkar opisala, so tvoji občutki in ne to, kako ti gre. In do tega bova še prišli, toda najprej … Kako se počutiš?” je vztrajala. “Trdo delam. Vzdržujem hišo. Kadar lahko, telovadim. Moji otroci se počutijo ljubljene, videne in podprte. Mislim, da mi gre… dobro?” sem jo pogledala izpod obrvi. “To, kako se počutiš, ne pomeni, kako ti gre. To sta dve ločeni stvari. Razmisli o vsem, kar počneš, medtem ko predeluješ vso to bolečino. Morda se zdaj počutiš uničeno, vendar mislim, da ti gre odlično,” mi je odgovorila terapevtka.

To je bilo prvič, ko sem slišala za to razliko. In imela je prav. Do takrat sem moralizirala svoja negativna čustva. Kot da je žalost nekakšna osebna pomanjkljivost. Kot da bi se morala bolje obnašati? “Ne moreš nadzorovati svojih čustev. In tudi sebe ne bi smele nadzirati. Ta čustva preprosto obstajajo kot oblaki na nebu. En dan so tu, naslednji dan jih ni več,” je še dodala. “Kaj naj torej storim s svojo žalostjo?” sem jo vprašala. “Začuti jo. To je vse, kar lahko storiš” mi je odgovorila.

Sprva sem sovražila ta odgovor. Vendar se je izkazalo, da mi je prinesel veliko olajšanje. Kajti če nimam nadzora nad tem, kar občutim, potem ni razloga, da bi se teh občutkov morala sramovati. Ti in jaz nisva odgovorna za nevihte, ki nastajajo na nebu. Žalost ni neuspeh pri celjenju ran. Je preprosto občutek, ki nas preplavi.

3. Prenehajte loviti kače in začnite zdraviti svoje rane

Vas je kdaj ugriznila kača? Ali veste, kaj storiti, če vas ugrizne? Če bi kačo takrat ujeli, bi vas verjetno ponovno ugriznila. Torej, če vas ugrizne kača, morate storiti naslednje: Poiščite si zdravniško pomoč.

Seveda tukaj govorim o šoku, pri se pojavi ob ločitvi.

Ko se vaša sreča razblini, lahko počnete nore stvari. Na primer preganjate ali zasledujete osebo, ki vas je pustila “krvaveti” v upanju, da boste našli odgovore. Ta kontekst je pomemben, saj si ljudje, ko gre za ločitev, vedno želijo izbrati krivca. Toda povem vam: tega odgovora ne potrebujete. In morda ga nikoli ne boste dobili. Vsaj sedaj ne, ko boli, ko skeli notranjost.

Tudi v najhujših razhodih, ko se zdi, da je zločinec jasen, si moramo 100-odstotno lastiti polovico, ki smo jo prinesli v zakon.

Šest mesecev po ločitvi sem prišla na terapijo s polnimi usti jeze, zmedenosti in vprašanj. Zakaj nisem mogla spremeniti njegovega pogleda?! Moja terapevtka se je naslonila na stol in mi povedala, naj neham preganjati kače. Naj se osredotočim nase, na celjenje sebe, da si bom 100-odstotno lastila svojih 50 odstotkov.

Matematiko sovražim, a to matematiko sem še posebej sovražila. Nekaj v tej formuli je namreč nakazovalo, da sem za razhod kriva tudi jaz. Kako si je drznila namigniti, da sem prispevala k razpadu zakona, ki sem ga želela rešiti in ohraniti? Toda resnica je, da si moramo tudi v najhujših razhodih, tudi ko se zdi, da je zločinec jasen, 100-odstotno lastiti polovico, ki smo jo prinesli v zakon.

Vendar ta naloga ni namenjena temu – ne gre za iskanje krivcev. Gre za odgovornost do nas samih. 100-odstotna odgovornost za svojih 50 % bo za vsakogar pomenila nekaj drugega. V nekaterih primerih bo videti tako, da se boste zavezali, da boste ozdraveli in postali boljši. Prevzeli odgovornost za nezrela dejanja, ki so vašo ljubljeno osebo ranila. V drugih primerih bo videti tako, da se boste vprašali: “Zakaj sem tako dolgo vztrajala v zakonu? Zakaj sem bila zadovoljna z drobtinicami? Zakaj se nisem imela bolj rada?”

Ne glede na razlog, zaradi katerega pride do ločitve, lahko iz tega potegnete modrost za svojo prihodnost. Naučite se, kako prepoznati tiste velike rdeče znake, ki jih v mladosti niste mogli prepoznati. Naučite se ljubiti sebe na način, ki ne bo dopuščal zlorabljajočega vedenja. Delajte na zdravljenju tiste polovice zakona, na tisto spremembo, na katero imate vpliv. Na tisto polovico, ki bi morala stvari narediti drugače, oditi ali zahtevati veliko več. Ko je tvoje srce zdrobljeno in komaj živiš, ti ni treba zapravljati časa s tem, da bi kazal s prstom. Zato zacelite tiste rane, ki trenutno krvavijo, in prenehajte preganjati kače.

4. Vrnite se k svojim koreninam in boste zacveteli

“Želim si, da se veš, od kod prihajaš. Tako boš lahko našla pot nazaj.”

Prvih nekaj tednov po ločitvi je bilo v znamenju nenehnih solz. Jokala sem na kavču, jokala sem v postelji, nato sem se zbudila in jokala ob kavi. Vsak kotiček naše hiše je bil zame sprožilec. Družinska slika v glavni kopalnici. Tisti stari odrgnjeni klobuk v omari. Hodniki nasmehov, ki so mi vsako jutro, ko sem šla v kuhinjo, raztrgali srce.

Bilo bi bogokletno, če bi naše slike spravila s sten. Da bi najin zakon spravila v škatle. V srcu sem vedela, da je treba to delo opraviti, vendar se nisem mogla prisiliti, da bi to naredila.

Zato sem se še naprej utapljala v spominih na življenje, ki ni bilo več moje. Dokler ni v mojo hišo vstopila mama s kladivom in škatlo, polno posode. Naslednjih nekaj dni sem se skrivala pod odejami, medtem ko je mama počela tisto, kar jaz nisem zmogla. Stvari je zlagala v škatle, obešala nove slike in premikala pohištvo po hiši. In ko sem se izvila iz megle, ki je nastala zaradi jokanja, sem stala v popolnoma novem domu.

Mama je na novo opremila vse sobe v hiši, od vrha do tal. A kuhinja je bila vsekakor njeno veliko delo. “Odpri omarice,” je rekla z nasmehom. Odprla sem jih, nato pa se razjokala. Izginili so bež krožniki, ki sva jih dobila za poročno darilo. Namesto njih so bili krožniki, s katerimi sem odraščala. Bledo modra keramika, na kateri so bile odtisnjene slike kmetov in različnih živali.

“Daješ mi ‘TE’?!” sem jo vprašala med tem, ko so mi solze tekle v potokih. “Da,” in me stisnila k sebi. “Želim si, da veš, od kod prihajaš. Tako boš lahko našla pot nazaj.”

Preden sem imela priložnost narediti majhne korake naprej, sem morala narediti veliko potovanje nazaj – k sebi, k človeku, ki sem bila, preden sem se poročila.

V mojem delovnem studiu je obesila plakete z mojimi poklicnimi mejniki in dosežki. V vsakem kotičku je bil opomnik na moje korenine in želje, kaj lahko dosežem. Preden sem imela priložnost narediti majhne korake naprej, sem morala narediti veliko potovanje nazaj – k sebi, k človeku, ki sem bila, preden sem se poročila. Sanje, potencial in celo to, da sem bila nekoč otrok.

Takrat, ko sem začela zalivati svoje korenine, sem začutila, da nekaj v meni raste. Le majhna iskrica, a znana. Dekle, ki sem ga nekoč poznala. Tako sem se le šest mesecev po ločitvi znašla na odru in nastopila pred 10.000 ljudmi.  Neverjetno, le nekaj tednov prej se nisem zmogla dvigniti s kavča. Nisem uspela najti niti ene zunanje motivacije, zaradi katere bi se mi zdelo, da je vredno živeti … Dokler nisem pogledala vase. Dokler se nisem poglobila v svoje korenine. Dokler se nisem spomnila, kakšna oseba sem bila, preden je v meni ugasnil ogenj.

Še vedno sem na poti zdravljenja. Moj srečni konec še ni jasen. Moja zgodba še ni zaključena. Ampak v zadnjih dvanajstih mesecih sem se naučila, da lahko ob vsem tem še naprej prepevam. Vso to ljubezen, ki sem jo morala dati, lahko ponovno vložim vase.

Še vedno me skrbi zaradi mladosti, ki sem jo izgubila, in zaradi moje prihodnosti. Toda moje srce se spet odpira. Počasi. Zdravim svoj odnos z Bogom, s seboj, s svojim bivšim … in celo s časom.