Norenje za lučkami v adventu je samo opozorilni znak, v kakšni temi zares živimo

Foto: Canva

Preštevilne lučke, sestavljene v praznične motive so v resnici lepe. Niso pa bistvo in tudi slučajno niso resnični vzrok, zakaj smo se 4 mame za en dan odpravile na potep.

Dobivamo se ob najrazličnejših priložnostih, v različnih kombinacijah in za različno dolgo. Poznamo se »iz vseh vetrov«. O bistvenih stvareh se v glavnem strinjamo, o nekaterih drugih pa se tudi močno razhajamo. Natančno vemo, katere so teme, o katerih govoriš z eno in je bolje, da jih z drugo ne načenjaš. Poznamo vsaj nekatere »muhe« druga druge in se na ta račun dobrodušno zbadamo. Vemo za močne plati vsake od nas in ko je treba, si vedno pomagamo po najboljših močeh. Skratka, vsaka izmed nas ima za preostale tri zadovoljiv nabor lastnosti, da smo se podale na adventno dogodivščino. Skupaj.

Kam? Gremo na Advent v Varaždinu!

Ideja je padla, ko je ena od nas brala o Varaždinu, češ da je eno lepše okrašenih mest v tem koncu Evrope. Druga je pobrskala za ugodnimi kartami, tretja je pokimala, jaz, ljubiteljica krajinarstva in hortikulture, pa sem zavriskala: »A se bomo lahko šle sprehodit tudi po pokopališču?« Ostale tri so se prizanesljivo spogledale, rekle pa: »No, bomo videle!«

Nič ne »bomo videle«. Ogledala sem si zemljevid mesta in odkrila, da je vse dosegljivo s kratkim sprehodom. Bom šla pa sama!

»Tadruga« je našla res ugodne karte pri neki ne preveč znani agenciji. Kako bomo sedele na avtobusu? Tako, da se bomo menjavale ob vsakem postanku (kar se potem nismo!). Vožnja je minila, sploh ne vem kdaj in kako. Klepet, smeh, novice, izmenjava izkušenj in trikov, malo resnejših tem.

V resnici lučke niso najlepše, kar sem od izleta »odnesla«. Najlepši je občutek sopotništva, ki ga delim s temi ženskami.

Varaždin, prihajamo

Vodja izleta na avtobusu nas je med vožnjo obvestil, da bomo imeli najprej kratko predstavitev mesta. Izstopili bomo – trararara – na parkirišču pri pokopališču in se sprehodili skozenj. No, pa »smo videle«! Mora biti še veliko lepše v delu leta, ko vse raste in cveti, ampak tudi v pustem decembrskem dnevu je bilo prelepo. Si ga res splača ogledati! (Tudi ostale tri so se nazadnje strinjale s tem!)

Vedno je zanimivo imeti nekega lokalnega vodiča, ki živi v kraju, ki ga predstavlja. Naša vodička tam živi že od rojstva in res se je potrudila, da nam je pokazala ne le svojo pripadnost mestu, ampak tudi ljubezen do njega. Ustavili smo se ob gradu, nakazala nam je, kje so restavracije, kjer se da dobiti dobro lokalno hrano, kje je najboljša torta »Grofica Marica«, ki je nekakšen varaždinski približek Sacher torte. Pokazala nam je skrite angelske prehode in muzej angelov – legenda pravi, da je Varaždin najlepše mesto na svetu (Ne vem, če bi se naš »prvi župan« strinjal!), kamor se zatečejo angeli, ki jih ljudje ne maramo.  Na kratko je orisala zgodovino in nas potem pustila res zgodnjemu popoldnevu in našim željam po raziskovanju.

Praznično okrašene ulice

Mene so zelo pritegnile cerkve. Vem, da dve od nas štirih, nista praktični kristjanki, čeprav se iskreno trudita živeti po zapovedih in imata tudi vse zakramente.

Gremo na ogled? Seveda!

V prelepi, svetli župnijski cerkvi svetega Nikolaja smo, čeprav še čisto nič utrujene, kar obsedele, vsaka s svojimi mislimi. Celotno mesto se da obhoditi v dobre pol ure in to smo počele čisto počasi. Rada hodim naokoli z ljudmi, ki ne komplicirajo. Kak sendvič, mandarina, doma kuhan čaj. Nič več nismo potrebovale. Ko je ena lupila mandarino, smo je bile deležne vse, ko je druga odprla vrečko z oreščki, smo imele vse štiri polna prgišča.

Pa smo nazadnje vendarle sedle. Na vročo čokolado, da se pogrejemo. Ko sedem v kak lokal, rada sedim tako, da opazujem ljudi. Sploh v kakšnem novem, še neznanem mestu, v drugi deželi. Gremo tudi na panoramsko kolo? Itak! Lep razgled in otroško veselje, smeh in zbadanje. Že dolgo se nisem tako od srca nasmejala. Možu sem še nekaj dni pripovedovala smešnice, ki smo jih »ustvarile«.

Lučke nam kažejo samo to, kako čudovito bo pri najlepši Luči.

Dan se preveša v noč

Bolj kot je ugašal dan, bolj so do izraza prišle številne luči. Ali ni zanimivo, kako ljudje v temi hrepenimo po lučeh. Že ko začne ugašati dnevna luč, je dragocen vsak plamenček. Zdi se mi, da je vse to norenje za »lučkami« v adventu samo znak, v kakšni hudi temi, taki in drugačni, v resnici živimo. A v resnici lučke niso najlepše, kar sem od izleta »odnesla«. Najlepši je občutek sopotništva, ki ga delim s temi ženskami. Pot pa je itak jasna. Naprej in navzgor. Lučke ob njej nam kažejo samo to, kako čudovito bo pri najlepši Luči.