Pavel Kodelja: “Kakšno ljubezen želiš, da bi nekoč okusila tvoja hči?”

Vir: osebni arhiv Pavla Kodelje

Med letošnjo adventno akcijo boste spoznali Pavla Kodeljo – duhovnika in glasbenika s Primorske, danes župnika v Senožečah, ki je v življenju prehodil precej ovinkasto pot. Kot mladenič se je izgubljal v “rock and roll” življenju, iskal izhode iz praznine in se s precej notranjega boja vračal na prave tirnice, ki pa še zdaleč niso bile ravne. 

Danes se sooča z novo preizkušnjo: njegov vsakdan zaznamuje rak, ki je razsejan po mehkih tkivih, v zadnjem obdobju tudi po kosteh. Preseneča pa to, da ga bolezen ni oropala ne miru ne humorja.

Znotraj tega pogovora s Pavlom odpiramo nekaj tem, ki jih bo širše razvil v 11 adventnih video epizodah. In čeprav so teme po svoje ‘resne’, je bilo med snemanjem veliko smeha. Zato tudi smeh na koncu teh vrstic ni od Pavla, ampak je naš. In najbrž bo tudi vaš. 😉

Pavel, med drugim ste tudi glasbenik. Po vaši dnevni sobi vidim kar nekaj inštrumentov – kitaro, ukulele, kovček, v katerem je saksofon …

Kitare več ne morem igrati, ker me boli roka, zato sem se naučil igrati ukulele, da malo popestrim verouk, ki ga še vedno poučujem. Saksofon pa imam vedno na očeh, z mislijo, da ga bom malo vadil. Ampak sedaj po bolezni še vedno ni prišel na vrsto. Gledanje inštrumenta na daleč je sicer dober uvod, ampak zaradi uvoda še nihče ni nikamor prišel. (smeh)

Po vseh vaših preizkušnjah, kako gledate na življenje? Kakšen odnos imate do njega?

Življenje je boj. Za vse dobre stvari – odnose, zakon, duhovništvo – se je treba truditi, sicer začnejo propadati. Dobro se vedno ruši, če vsaj nekaj dni ne vlagaš vanj napora in pozornosti. Slabe stvari pa pridejo same od sebe: zasvojenosti, alkohol, požrešnost, sladkosnednost … Tega se človek ne reši zlahka.

Zna biti ta borba tudi po svoje ‘lepa’?

Veselje pride po tem, ko stvari izpelješ do konca.

Ko zdržiš do konca, si vesel. Če prej odnehaš ali pa si vmes privoščiš tiste težke, navidezne užitke, pa te začne kljuvati žalost. Župniki radi rečemo: ‘Verouk mora biti, ker sicer ne doživiš tistega veselja, ko je končan.’ (smeh) To pogosto povem svojim veroukarjem: da komaj čakam, da bodo lahko šli domov. Pa mi kakšen duhovnik reče: ‘Potem pa prej zaključite.’ Toda to ni isto. Red in disciplina morata biti. Veselje pride po tem, ko stvari izpelješ do konca. Tako jaz doživljam to življenje.

Ko vas poslušam, je v ozadju vedno prisotnega malo črnega humorja …

Pojma nimam. (smeh) Že leta nazaj, ko sem bil še zdrav, je ena znanka za tisti najin pogovor spisala naslov: ‘Moje življenje je črna komedija z upanjem na srečni konec’. Pa me je na koncu vprašala, če se z naslovom strinjam, pa sem ji odgovoril: “Boljše ne bi mogla povedati.” (smeh)

Z lahkoto bi vas dali v prav posebno kategorijo ljudi … 

Ko živiš z Bogom, sčasoma ugotoviš, da se nimaš za kaj jeziti nanj – ker je to pravzaprav brez smisla. Ko pogledaš nazaj na svoje življenje, vidiš, da je ena sama komedija, ki se odvija pred tvojimi očmi, takšna, da se na koncu smejiš samemu sebi. A to doživiš le, če ostajaš z Bogom. Če stopiš ven iz tega odnosa, se lahko smeješ z nekom drugim, toda z Bogom ne. In to spoznavam vedno bolj.

V posnetkih, ki jih bomo delili med adventno akcijo, bo gotovo zanimiva tudi epizoda, ko boste spregovorili o obdobju, ko ste igrali v rock bandu in bili del družbe, kjer je bila stalno prisotna ‘zadetost’. Tudi dekleta so vas oboževala …

Da, ampak samo zato, ker sem bil ‘muzikant’. Če ne bi bil, me punce verjetno sploh ne bi pogledale. (smeh) A še preden bi stvari lahko šle predaleč, sem v nekem trenutku pomislil na svojo sestro: “Čakaj, ali tudi z njo fantje tako delajo?” Zanimivo, ta misel me je ustavila.

Ko si mlad, se moraš vprašati, kakšno ljubezen želiš, da bi nekoč okusila tvoja hči.

Zato sem prepričan, da je eden najboljših prikazov spolne vzgoje film Še enkrat 17. Glavni junak, oče, ki je razočaran nad svojim življenjem, se čudežno spremeni nazaj v 17-letnika. Vrne se v srednjo šolo in pristane v razredu s svojo hčerko – ravno pri uri spolne vzgoje. Učiteljica začne deliti kondome, on pa vstane in pred vsemi glasno pove, da to ni pravi način vstopanja v odnose: da naj bo zveza okronana z ljubeznijo in poroko, da so otroci sad ljubezni …

Vse punce so začele kondome vračati, fant od njegove hčerke pa jih je začel pobirati, prepričan, da jih bo za njiju več ostalo. Takrat je temu očetu – zdaj znova 17-letniku – dokončno prekipelo in na koncu so se celo stepli.

Kaj želim s tem povedati? Ko si mlad, se moraš vprašati, kakšno ljubezen želiš, da bi nekoč okusila tvoja hči, tvoja nečakinja itd. Verjetno si želiš, da bi bila spoštovana in da bi doživela dostojno ljubezen.

Tudi o romantiki boste malo spregovorili tekom adventne. Bi lahko za tisto obdobje rekli, da vas je osrečevala?

Bodimo realni, tisto pa je bilo pa nekaj najlepšega v mojem življenju. Toda zame še vedno to ni bilo ‘to’.

Kako ste postali duhovnik, bomo med adventno akcijo tudi slišali. Zanimive so vaše besede, ko rečete, da tudi ‘ta prava’ odločitev vedno ne prinese pravega veselja.

Mladi me včasih v šali imenujejo ‘zaviralec veselja’ (smeh). Zakaj? Ker bi mnogi radi slišali, da če ne čutiš posebnega veselja, potem duhovniški poklic ni zate. A to preprosto ne drži.

Hitro se zgodi, da pride neka redovnica in pripoveduje, kako je čutila samo veselje in nič drugega. Za njo pride duhovnik in pove podobno zgodbo. Nato še zakonski par, ki pravi, da sta pri odločitvi za zakon čutila eno samo veselje.

Potem pa pridem jaz in rečem: ‘Vse, razen veselja. No, o tem še bom seveda kaj več povedal. (smeh)

Ste v obdobju življenja, ko vaše telo napada rak. Tudi o tem bo tekla beseda, toda vseeno, na kaj človek najprej pomisli ob takšni novici?

Spomnim se, kako sem se, takoj ko sem izvedel za bolezen, kar postavil na drugo stran in si rekel: ‘Oh, zdaj bom pa samo še čakal nebesa! Aleluja, ne bo mi treba več biti tukaj in se ukvarjati s stvarmi, ki mi ne uspevajo.’ Kar veseliti sem se začel in sploh nisem ‘jamral’. To je bil res Božji dar. Če pa človek nima te vere – na kaj se sploh lahko opre?

Zagotovo pa potek bolezni ni lahek … 

Ko živiš v bolečini, ni nič preprosto.

Ko sem zbolel, sem zaradi bolečin cele dneve ležal zvit v klobčič. V bolnišnici, ko so mi operacijo prestavili za nekaj dni, sem tisti vikend hodil gor in dol po hodniku. Od znotraj me je dobesedno ‘razžiralo’. Hotel sem iti ven na sveži zrak, pa sem ugotovil, da so balkonska vrata zaklenjena. Rekel sem si: ‘Seveda so zaklenjena. Marsikdo bi se zaradi bolečine lahko vrgel dol.’

Zato ljudi ne smemo kar tako obsojati. Ko živiš v bolečini, ni nič preprosto. Nekaterim je dano, da iz tega sveta odidejo mirno, drugim ne. Eni umirajo brez bolečin, drugi trpijo do konca. Moj oče je imel astmo in raka na pljučni ovojnici. Moja mama pa raka na slinavki, ki je eden najhujših. Na koncu sem samo prosil Boga, da ga ne bi kje po krivem preklinjala. Bila je zelo verna, neverjetno potrpežljiva in vzdržala je do konca. In to je tista lepota, ko izbiješ boj do konca.

Pri vas izredno cenimo to, da o svojih preteklih življenjskih izkušnjah, o katerih bomo tudi tudi slišali tekom adventne akcije – alkohol, trava, slava in ‘bluzenje’ – govorite iskreno, brez olepševanja. Je o svojih hibah težko govoriti?

Imam tudi motnjo, da težko berem. Zato upam, da pred Bogom ne bom odgovarjal za to, ker v življenju nisem prebral vseh knjig, ki bi jih moral. V osnovni šoli sem prebral knjigo Lukec in njegov škorec, a hitro sem ugotovil, da je dovolj, če samo prebereš povzetek. (smeh) V srednji šoli pa sem z muko prebral knjigo Metulj, a to zgolj za to, ker je bila ‘in’.

Ko sem se spreobrnil, sem začel brati – predvsem cerkvene očete in življenjepise svetnikov. Rekel sem si: “Vau, zdaj pa končno berem.” Tako je bilo do začetka študija teologije. Ko sem vstopil v bogoslovje, pa se je vse to končalo.

Kdo vam je vzel motivacijo?

Pojma nimam. Morda teološka fakulteta. Lenoba pa tako ali tako nikoli ne izgine.

Katerega o cerkvenih očetih pa ste najraje brali?

Vse sem bral: Avguština, pa tudi Janeza od Križa, ki je cerkveni učitelj. Spomnim se, da mi je tistem obdobju vnetega branja prijatelj nekoč rekel: ‘Zadnjič sem te videl v čakalnici, ko si bral knjigo. Sploh nisi opazil, da sem bil tam. Bral si nekaj, česar jaz ne morem prebiti, ti pa si to kar požiral.’ To je bila knjiga Temna noč od Janeza od Križa. Ko sem vstopil v bogoslovje, pa je bilo konec tudi s tem.

Kaj vas je pri Janezu od Križa najbolj nagovarjalo?

Vse, kar je zapisal, sem požiral. Preprosto nisem mogel nehati. Še posebej pa me je nagovorila misel: ‘Si kot poleno v ognju, ki mora skozi vse, da lahko dobro odsluži svojemu namenu – oddajati toploto. Kar se včasih lahko slišiš tudi kot nekakšno prasketanje v peči.  In tudi to je lahko naša pot.