Pretirano obsipavanje otrok z darili – kaj lahko storiva kot starša?

Vir: Shutterstock

Lepo pozdravljeni!

Na vas se obračava s težavo, ki je kot starša ne znava rešiti: pretirano obsipavanje otrok z darili.

Ko zakorakamo v mesec december, najini predšolski otroci vedo, da 6. decembra pride sv. Miklavž in da jim bo pustil eno preprosto darilo v njihovih čistih čevljih. Enako rečeva za božič; da ga prinese Božiček in ga pusti pri božičnem drevescu in jaslicah.

Toda zadnja leta nisva več kos vsem “Miklavžem”, ki želijo obdariti najine otroke. Letos je zanje pustil darila kar na šestih mestih. Z vsakim novim “Miklavžem” so otroci postajali vse bolj zmedeni in nad darili niso kazali več navdušenja. Čutila sva, da je vse to že preveč zanje. Sorodniki pa so čakali, da bodo videli njihove vzhičene obraze.

Ne razumite naju napak; vesela sva, da se bližnji spomnijo najinih otrok, da jih obiščejo – toda kako naj poveva vsem babicam, stricem, tetam, starim tetam itd., da pri tako majhnih otrocih, kot so najini, ni mogoče, da v enem dnevu vsrkajo tolikšno količino daril in presenečenj?

Kaj lahko storiva, da se zgodba spet ne bo ponovila za božič in staro/novo leto? Je sorodnike sploh mogoče prositi, naj se omejijo v darilih? Kako naj jim to sporočiva?

Že vnaprej se vam zahvaljujeva za nasvet!

P.S.: Sem pozabila omenit, da tile “Miklavži” pridejo k nam že 2 dni pred praznikom sv. Miklavža in še potem 10 dni kasneje (obiski sorodnikov, ki pravijo, da je Miklavž nekaj za otroke pri njih pustil).


Draga starša!

Vaša težava ni enostavna in niti tako redka. Datumsko se že močno približujemo Božiču in dvomim, da se letos kaj veliko še da narediti. Pa vendarle.

Vidva kot starša imata pravico in dolžnost, da svoje otroke vzgajata v skladu s svojimi pravili in vrednotami. Drugače kot s pogovorom, potrpežljivim pogovorom, z vsakim posebej, ne bo šlo. Poskrbita, da bosta čas in prostor primerna, ter da pogovora ne bo nihče začenjal čustveno vznemirjen. Seveda bosta izrazila hvaležnost, vendar pa dajta zelo jasno vedeti, da je tako obilno, številčno in količinsko obdarovanje za vajine otroke preveč. In da se tudi vidva kot starša s tem ne strinjata.

Vidva kot starša imata pravico in dolžnost, da svoje otroke vzgajata v skladu s svojimi pravili in vrednotami.

Nič ni narobe, če starim staršem damo nekoliko več manevrskega prostora za – v skladu z zdravo pametjo – razvajanje vnukov, vendar je tudi tu potreben pogovor.

Saj nihče od sorodnikov verjetno ne misli, da vajinim otrokom česa primanjkuje. Vsi se veselijo predvsem presrečnih vriskov in veselja vnukov in nečakov. Zadaj se skriva ljubezen in ljubezen je navadno sposobna tudi razumevanja.

Kaj pa če ne? Potem bo treba dati na tehtnico, kaj vama več pomeni. Če so to otroci (in ne dvomim, da so), bo treba zastaviti kar odločno. Taki drobni spori znajo namreč prerasti v večje in vedno manj obvladljive, če jih ne zajezimo na začetku. Sorodniki s svojim pristopom lahko naredijo mnogo slabega, kadar delujejo preko volje staršev. Vseeno je boljša prva zamera, kot zadnja.

Morda se dogovorite, da darila od Miklavža in Božička prejemajo vajini otroci le doma na točno določen večer ali jutro. Predlagajta, da skupaj kupite kakšno večje darilo, pa vsak prispeva nekaj (kolo, drsalke, rolerji, smuči, sanke …). Ali da greste potem to darilo skupaj pokazat in se posladkat z dobrotami, kakršne je Miklavž ali Božiček nosil drugje.

Dobro je tudi razložiti, na kakšen način želimo, da sorodniki o Miklavžu in Božičku z otroki govorijo. Da ni bistvo praznikov v darilih, ampak v dobroti. In da v skladu s to dobroto del daril preprosto podarjamo naprej. Takim, ki imajo manj.

Mateja Kropec Šega, žena in mati štirih otrok, avtorica člankov na iskreni.net ter sovoditeljica programov

svetovalnica

Svoje vprašanje nam lahko pošljete na [email protected].

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Dejstvo je, da živimo v dobi obilja. Čeprav nekateri živijo na obrobju družbe, se borijo s stroški in neplačanimi položnicami, ter ne vedo, kaj bodo jutri dali v usta. Tudi to je dejstvo.
    Vendar – večina družin ima enega, dva, največ tri otroke. Številčne družine so bolj redke. Vsi ti otroci imajo starše, stare starše, strice, tete…in potem dobivajo darila od vsepovsod. Vsekakor – otroci so zmedeni in se sploh več ne znajo veseliti. Nič več jih ne preseneti in ne razveseli.
    Meni osebno se zdi fer in pametno vsem tem darovalcem obzirno povedati, naj ne kupujejo daril. Naj za Miklavža darila prinesejo samo mama in tata. Naj raje kupijo darila tistim otrokom, ki živijo v revščini, so starši brezposelni, ali je v družini kakšna huda bolezen ali alkohol. Tudi take družine žal obstajajo. Skoraj vsaki dan lahko beremo o kakšni družini, ki se je znašla v stiski, so doživeli kakšno nesrečo, jim je pogorela hiša, se je oče pri delu smrtno ponesrečil, ali je kdo hudo bolan.
    Kaj, ko bi rajši takim otrokom poslali kakšno darilce? Sigurno jim bi s tem pričarali veselje in nasmešek na obrazu!

  2. To da stari starši zasipavajo svoje vnuke z darili, predvsem materialnimi (ker čisto nekaj drugega je, če namesto igrače in ostalih materialnih dobrin stari starši raje odpeljejo vnuka na izlet, da doživi kakšno dogodivščino, kar absolutno podpiram in otroku ostane do konca življenja v spominu), odseva njihov občutek krivde, da s svojimi otroci niso imeli dovolj časa, jih niso primerno vzgajali, ker so veliko delali, ker so gradili hišo, ker so to in ono. Videno pri mojih starših in predvsem partnerjevih starših, ki mislita, da bosta pri vnuku nadoknadila, kar sta zamudila pri svojih otrocih. Ko je bil sin manjši, sem nekako kar dovolila, da sta ga tast in tašča razvajala, tudi dopustila sem včasih, da sta mu sladkarije delila, ampak časa zanj nista imela veliko, raje sta ga posadila pred tv itd. S partnerjem sva se večkrat skregala zaradi tega, ampak je bil potreben čas, da sem jaz ugotovila, da midva vzgajava svojega otroka in ne moreva dopustiti, da bi nekdo drug “uničeval” otroka s sladkarijami, nesmiselnimi darili (pliškoti, avtočki), če je otrok že to prerastel. Sin je vse stvari, ki jih je dobil in potem prerastel, podaril otrokom, ki so v stiski, ki nimajo tako kot on, podaril v šoli, vrtcu, v moji službi. In tako lahko rečem, da ima 7-letni sin boljši občutek za ljudi kot tast in tašča.
    In vedno bom trdila, da stari starši razvajajo vnuke zaradi tega, ker imajo občutek krivde in vidijo, kako zdaj mladi ali manj mladi starši vzgajamo svoje otroke, jih ne tepemo, smo veliko časa z njimi, se ne pehamo za materialnimi dobrinami, ampak kvalitetno preživimo čas s svojimi otroki, ni potrebno povsod iti, da si srečen, ni treba vsega kupiti, da si srečen.

  3. ISKRENI! Naredite vendar nekaj s tem “božičkom”! Zakaj smo Slovenci tako butasti, da uvozimo vsako neumnost. In potem to še zapečatimo z lastnim imenom. Dobri mož z imenom “božiček” ne obstaja. Izmislili smo si za sami. Če smo že bili s strani komunizma prisiljeni sprejeti “dedka mraza” in je ostal, nismo imeli prav nobene prisile izumiti še tretjega dobrega moža – božička. Tako smo edini na svetu, ki imamo kar tri dobre može, od katerih sta dva zlagana.

    BOŽIČEK NE OBSTAJA NIKJER NA SVETU!
    Povsod praznujejo le Miklavža, pri čemer eni na originalni datum 6. 12. in drugi na prestavljeni datum 25.12. – razumem, da je tako lažje strniti božični čas in praznovanje v en teden, pa seveda to najbolj koristi trgovcem. To še lahko sprejmem. Če sem moral sprejeti, da smo prestavili praznovanje Jezusovega rojstva na 25.12., potem lahko tudi sprejmem, da hkrati praznujemo še god svetega Miklavža. Saj tudi Tito ni imel rojstnega dne 25. maja. Obletnice ne nujno sovpadajo z resničnimi datumi. Sprejmem lahko celo “komunistično” barvo Miklavževega oblačila, ki se pojavlja v vsem zahodnem svetu. Ne morem pa sprejeti, da smo mi iz tega rdečega Miklavža, ki ga Američani malikujejo na Božič, ustvarili novega dobrega moža, na način, da smo ga unikatno poimenovali z besedo “božiček”, ki mu daje legitimnost in ustvarja vtis, da ima karkoli skupnega z Bogom, oz. Božičem*. Če karkoli ni, potem ta bog potrošništva ni dober mož. Z abnormalno gostimi objavami v vseh medijih dela zmedo v otrocih, ter jih zlorablja za pritisk na starše. Otroci pričakujejo, da jim bo ta “božiček” nekaj prinesel. Nato je razočaranje. Vsaj majhno.

    Če bi otroci vedeli, da je to pač “SANTA CLAUS**”, ki je za potrebe Coca-Cole postal rdeč, da je to isti mož, ki jih je pred 14 dnevi že obdaroval, na 6.12., bi bili pomirjeni. Ampak zdi se da tukaj ne moreš zmagat. Drugače, kot da mu poveš resnico in uničiš sanje. Oh ta AMERIKA v naših srcih.

    * beseda “božič” v našem jeziku dobesedno majhnega boga, oz. božjega sina, kot “deklič” pomeni “majhno dekle”, kot priimek Mamić, pomeni mamin potomec, itd.

  4. Neverjetno kako zadrto je prepričanje starih staršev, da morajo kupovat igrače, sladkarije in dajati denar. Hkrati pa za vnuke nimajo pravega časa. Ko se vnuki/nje želijo z njimi le pogovarjati, iti na sprehod. Žal so moji otroci morali odraščati pretežno brez starih staršev. Ko sem bil sam otrok je bilo pomanjkanje. Starši so se morali z nami ukvarjati, ker ni bilo alternative. To sem jim že večkrat povedal, da sem srečen, da sta starša bila revna. Ker sicer bi mi v rit vtaknila vse, kar bi lahko, kot sta to počela z mojimi otroki. Njim je v glavi drugače dogajalo, ko meni. Šli smo na izlet in se veliko pogovarjali, tudi prepevali in obiskali vse kotičke dežele. To mi je ostalo v spominu. Onadva pa sta očitno ves čas imela v glavi česa nam ne moreta kupiti. Tako sta ravnala kot stara starša. Nenehno samo kupovala. Še več: Ko česa ni bilo moč dobiti, sta otroku razlagala, kaj vse sta mu nameravala kupiti, da je vzbrstela njegova domišljija, nato pa povedala, da tega ne bo dobil, ker je zmanjkalo ali ker je vendarle predrago. Če sem kadarkoli omenil pretiravanje, sem bil seveda nehvaležen in sta bila užaljena. Opomnila sta me, kako sem jaz jokal, ko nekoč nečesa nisem dobil. Ja, jokal sem. Pa ne ker nisem dobil. Ampak, ker sta naredila sceno okoli tega. Ker sta mi najprej v živo opisala kako čudovito reč sta videla, da sem jo že v rokah držal praktično, nato pa sta mi ubila sanje rekoč, da je zmanjkalo. Da je predrago. Da si ne moremo privoščiti. In to sta delala dosledno. Kmalu sem postal apatičen in nato problematičen otrok – ubite sanje, ničesar se nisem upal veseliti več. Še ko je kaj res bilo pod jelko, sem bil skeptičen, da ne bo izginilo, ko bom prijel v roke.

    In moji otroci lačni starih staršev. Oba kompleta starih staršev isti pofl. Vse ostalo je napisala že BARBARA RAKUN.

  5. To, da stari starši za vnuke nimajo časa, je laž. Morda so nekatere izjeme, ki jim gredo otroci na živce, ali pa ne znajo z njimi vzpostaviti kontakta. Lahko imajo tudi različne zdravstvene težave in so potem nervozni, da še sami sebe ne morejo prenašati. Potem to skušajo nadoknaditi z denarjem, z darili, s sladkarijami. Toda z gotovostjo lahko trdim, vsaj kar jaz poznam ljudi, da bi dali življenje za vnuke. Pazijo jih, vozijo jih v vrtec, šolo, v glasbeno šolo, na razne treninge, h verouku, poleti jih vzamejo s seboj na morje, v toplice, vozijo jih v bazene, na izlete, na pohode in sprehode. Ob nedeljah kuhajo none družinska kosila za otroke in vnuke. Vnuke vzamejo h sebi na počitnicah, ali za vikende.
    Verjetno imate samo nekateri tako smolo s starimi starši.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja