Skrivnost Miklavževe noči

Naša družina je med tistimi, ki je skrivnost Miklavževe noči ohranila v strogi tajnosti in o tem se res nikoli ne pogovarjamo. Prepustimo se in zaupamo v čudež, ki se zgodi v očeh in srcih ob razkrivanju, »kaj nam je pa letos prinesel sveti Miklavž«.

Miklavževa darila zahtevajo načrtovanje

Kot mama malce večje družine, ki je še s štirimi otroki živela v miniaturnem stanovanju, vam lahko zatrdim, da res vem, kako naporno je obdarovanje, če je vsak kotiček stanovanja urejen kar najbolj gospodarno in nikjer ni prostora za skrivanje presenečenj. Sploh, ker navadno Miklavževih daril ne kupujeva zadnji trenutek, ampak o njih začneva razmišljati najkasneje poleti. Med mojimi osebnimi predmeti je majcena beležka, kamor si sproti zapisujem ideje. Miklavževa darila so pri nas posebna. Z možem se, tudi zaradi podobnih vzorcev iz najinih matičnih družin, nisva odločila za čisti minimalizem. Drugih zimskih obdarovanj pri nas namreč ni.

Skrivni brlogi

Miklavž pa si da duška in prinese kakšno stvar, ki jih mama in ati nikoli ne bi kupila. In te stvari je treba imeti trdno pod ključem, dokler ne napoči »tista noč«. V 25 letih mi je ob štirih zelo radovednih otrocih uspel precejšen dosežek. Nihče nikoli ni našel nakupljenega. Najbolj izvirno skrivališče je zanesljivo omara ene naših deklet. Tiste, ki ima največji nered. Nikoli ni opazila, da se za kopico bolj ali manj (ne)zloženih puloverjev skrivata dve veliki vreči. Drugo priljubljeno skrivališče je prtljažnik avtomobila. Tam imamo vedno zložljiv zaboj za nujne potrebe. V času pred Miklavžem je pač poln in pokrit z odejo. Marsikaj gre tudi v mamino in očetovo omaro. Ali na najvišjo polico v kuhinji, tam za pekači za potico, ki jih ne potrebujemo redno. Na balkonu stoji zaboj, v katerem hranimo krompir. Za njim pa je pripraven prostorček … Slaba stran te razdrobljenosti je, da včasih za kakšno stvar pozabim, kam sem jo pospravila in jo najdem šele, ko je že prepozno … 

Miklavžev večer nekoč

Na predvečer sva majhne otroke prepričala, da je treba iti kar se da vestno in zgodaj spat. Vse so pospravili in zložili za seboj (o, kaj bi dala, da bi bil Miklavžev večer večkrat na leto) nastavili peharje, vanje dali umetelno napisane listke z imeni in odšli v postelje. In potem sva čakala, da bi zaspali. In čakala. In čakala.

… in danes

Odkar so zrasli, taka taktika ni več uspešna. Odraščajoči otroci imajo več obveznosti, velikokrat pridejo domov zelo pozno in po navadi gredo spat za nama. Zgodilo se je že, da sva se odpravila spat in si nastavila uro, ki naju je zbudila v zgodnjih jutranjih urah. Na videz ležerno se preoblečeva v pižame, si pogledava kak film in nestrpno čakava, da se življenje doma umiri. Potem pa akcija!

Miklavževa darila nosi naša medsebojna ljubezen

Vsakič, ko napolniva peharje in jih lično razpostaviva v naši dnevni sobi, se »mi milo stori«. Zavem se, kako rada imam svoje otroke in moža in kako rada jim delam veselje. In kljub res pozni nočni uri se veselim jutra. Veselim se iskric v očeh in smeha, veselim se tega, kako se še vedno vsi zberemo in si kažemo s čim nas je obdarovala naša medsebojna ljubezen. Napisana z malo in z veliko.


Preberi še:


Komentarji

  1. Tudi pri nas darilca še vedno nosi samo Sveti Miklavž. Le kam pa pridemo, da bi otroke obdarovala še Božiček in dedek Mraz, ponavadi pa so vmes še rojstni dnevi? Prav je, da se ohrani obdarovanje, ampak po mojih merilih, naj bo to obdarovanje raje malo bolj skromno. Mandarinčki, dateljni, kakšna čokolada in še kakšen posladek, morda kakšna knjigica, zvezek, barvice ali kakšna manjša igračka.
    Nekatere moje znanke se pohvalijo, da dajo za Miklavža vnukom po 50 eurov? Moje osebno mnenje je, da je to neprimerno. Saj otroci potem sploh ne znajo ceniti ne daril in ne denarja. Denar pa ne raste na drevesih, mar ne?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja