Foto: ShutterstockSte svetemu Miklavžu že nastavili pismo? Če vi o tem ne razmišljate, pa o tem zagotovo zelo intenzivno razmišljajo vaši otroci. Morda so že začeli s pisanjem … Morda so pisma celo že nastavili?
Pisanje svetemu Miklavžu se je nama z možem vedno zdelo odličen vzgojni trenutek. Majhni otroci so bili samo veseli in presenečeni nad darili. Večji pa so, tudi ob spodbudi od zunaj (saj poznate reklame na temo »Miklavž nakupuje pri nas«), kmalu začutili željo, da bi Miklavžu težko naredimo protiuslugo. Lahko pa se mu iz srca zahvalimo, ker pride, ker je pozoren, ker je dober. In vse to tudi sodi v pismo.mu namignili, česa si želijo. Najprej v obliki risbic, potem v obliki naštevanja, kasneje v obliki pravih pravcatih pisem. Pač čisto odvisno od tega, kako so ocenjevali svoje sposobnosti. Če so lepše risali, so s tem vztrajali dlje časa, če se jim je zdelo, da bo v zapisu preveč napak, so ga naredili čim krajšega, ko pa je pisanje steklo, pa so tudi prava pisma bolj zaživela. Včasih pa so čutili, da morajo, kljub napakam, tudi Miklavžu pokazati, da znajo že marsikaj napisati. Skratka odvisno od leta in od otroka.
Seveda sem prva pisma dobila v oceno in pregled, če je dovolj dobro in lepo napisano. Pa zato, da bi popravila napake.
So v pismu napake najpomembnejše?
Otroke sem spodbujala, da vzamejo za pismo posebno lep papir in se s pisanjem potrudijo najbolj, kar se da. To se spodobi za vsako pismo, sploh pa sveti Miklavž ni kar nekdo. In potem so pisali mogoče in nemogoče.
Eden mojih otrok se je potrudil in čisto na drobceno popisal celotno stran lista z željami. In Izmed želja Miklavž izbere. Nikoli ne prinese vsega. Vedno pa doda kaj malega, česar mama in oče nikoli ne bi kupila.sem čutila, da se moramo o tem pogovoriti. Normalno je, da imamo želje in hrepenenja, mora pa sveti Miklavž obiskati kup ljudi in ni prav, da bi vsa darila znosil samo k enemu otroku. Kaj si torej zares želiš? In smo skupaj zmanjšali število želja na obvladljivo količino.
Kaj pa če želja ni? Ja, doma imamo tudi primerek, ki strašansko redko da vedeti, da si česa želi. Treba je biti zelo pozoren na namige in bleske v očeh. Ko je bil manjši, smo mu morali dajati previdne namige, kaj napisati. Zapisi so bili skoraj asketski, a izredno skrbno in lično izdelani.
Sodijo v pismo samo želje?
Otroke sem spraševala, kako se počutijo, če jih nekdo ves čas nekaj prosi, ni pa pripravljen nikoli reči hvala, kaj šele kaj storiti v zameno. In jim je bilo kmalu jasno. Miklavžu težko naredimo protiuslugo. Lahko pa se mu iz srca zahvalimo, ker pride, ker je pozoren, ker je dober. In vse to tudi sodi v pismo.
In kaj z željami naredi sveti Miklavž?
Najprej je treba nekaj dni počakati, da pismo sploh odnese. Dolžina čakanja, da pismo izgine, je pri nas edini opozorilni znak, da morda nisi bil čisto čisto vzoren vse leto. Včasih je sestrino pismo pomenljivo izginilo prej, čeprav je bilo nastavljeno isti dan.
Izmed želja Miklavž izbere. Nikoli ne prinese vsega. Vedno pa doda kaj malega, česar mama in oče nikoli ne bi kupila. Kaj čarobno kičastega. Miklavž se res potrudi in vse leto napeto posluša, da lahko potem preseneti. Pa kaj uporabnega in lepega in ne čisto običajnega doda. V peharju se znajde tudi kaj sladkega, pa seveda mandarine.
Miklavževo darilo je milost
Miklavževo darilo ni nagrada za pridnost zadnjih dni, niti ni priložnost, da bi starši z njim pretili. Miklavževo darilo je prispodoba Božje dobrote, ki se razliva preko vseh in za vse. In prav zato z možem vedno spodbujava, da del Miklavževega bogastva radodarno podelimo z drugimi. Ker več kot damo, več dobimo. Hvala ti, dobri škof, ker nas vsako leto spomniš na to!
