Rože za ženske

Vir: Pixabay

V telesu moje mame se je po Božji volji in milosti dedni material nekoč skombiniral tako, da sem bila spočeta in se rodila kot punčka. Rasla sem kot deklica, kasneje dekle in navsezadnje sem postala odrasla ženska in žena.

Marčevski ženski praznik mi v letih otroštva ni bil prav nič ljub. Tesno se stika z mojim rojstnim dnem in ker je bila moja mama po službeni dolžnosti vsako leto glavna organizatorka praznovanja, ki ga je domači kraj pripravil ženskam, sem bila navadno na svoj rojstni dan precej osamljena.

Kot otrok nisem povsem razumela, da je ta dan kakšen poseben praznik. Vedno se mi je zdelo smešno, ker so izza vseh vogalov korakali možakarji vseh starosti in otroci s šopki v rokah. »Kje ste se skrivali vse druge dni leta?« sem se spraševala. Mami sem, ob spodbudi šole tudi jaz izdelovala voščilnice, nabirala šopke, recitirala pesmice in kdaj kupila kakšno darilce.

Morala pa sem odrasti in se poročiti, da sem zares začela ceniti dejstvo, da sem ženska in žena, rojena iz žene.

Kakšna je pravzaprav razlika med žensko in ženo?

Biti ženska je bolj splošna oznaka, vezana predvsem na biološko oznako spola. Ženske so lahko marsikaj. Lahko so sestre, hčerke, sodelavke, neznanke, lahko pa so tudi žene. Moraš biti poročena za ta status? Te ženo naredi moški ali šele mož? Je dovolj, da presežeš določena leta? Ne želim se pregovarjati, kaj je mejnik med tem, da imaš eden ali drugi ali celo oba statusa. Konec koncev je zame zares pomembno, ali sem srečna kot ženska? Sem zadovoljna kot žena? Kaj me na teh področjih zadovoljuje, dviga, potrjuje?

Iz deklice zraste dekle …

Sem srečna kot ženska? Sem zadovoljna kot žena? Kaj me na teh področjih zadovoljuje, dviga, potrjuje?

Moj spomin sega tja, kjer sem o tem, da se deklice razlikujemo od fantkov, začela razmišljati tudi sama. Da sem punčka, je zame pomenilo predvsem neko daljno obljubo tega, da bom nekoč lahko mamica. Takrat sem slepo verjela, da je to samoumevno. Z odraščanjem so mojo podobo ženskosti, poleg mame, starejše sestre in nekaterih sorodnic in odraslih znank, v veliki meri gradile junakinje množice knjig in filmov. V človeških lastnostih sem želela biti podobna zdaj eni, zdaj drugi. Hvaležna sem staršem, da so me znali navdušiti nad dobrimi knjigami in filmi. Lastnosti pa, ki so presegale človeško, so se krepile ob opazovanju in prebiranju Marijine zgodbe.

… in iz dekleta žena …

Potem sem dorasla in pojavil se je »moj princ«. Moja ženskost se je razcvetela. Lahko sem jo pokazala v vsej svoji lepoti in ranljivosti. Učila sem se uporabljati svojo vztrajno žensko moč in pri tem biti poštena, ne zavajati, čeprav bi bilo kdaj prikladno (in uspešno). Urila sem se v procesih prilagajanja, v veščinah dopolnjevanja. Skušala sem fantu razlagati o svojih globinah in pri tem presenečena odkrila, da jih nikoli ne zmorem tako razložiti, da bi jih on popolnoma doumel in po drugi strani, da mi je ob še toliko urah razlaganja in razkrivanja skrivnosti moške duše, le-ta še vedno skrivnost. Sicer je po vsakem pogovoru nekoliko manjša, pa vendar še vedno – skrivnost. Z leti je raslo spoznanje, da približevanje, spoznavanje, iskanje, presenečenost nad drugim spolom nikoli ne preneha. Da se dogajajo vedno nove stvari in da v odnosu nikakor ne more biti prostora za dolgčas, če se nama le ljubi kopati in razlagati in poslušati in odkrivati in spuščati drugega v svoje globine.

… in iz žene mama

Upam, da za vse prejeto vračam svetu z milino, ljubeznijo, blago dobrohotnostjo, domačnostjo, sprejemanjem in vsem tistim, kar je bilo vame vsejano ob stvarjenju.

Prvi porod. Ja, priznam, malo sem si oddahnila, ker se je rodila deklica. Nekako bolj domače se je zdelo. Naslednji porod je prinesel dečka. »Kaj naj pa s teboj počnem? Ti bom sploh znala biti mama?« K sreči po porodu ni veliko časa za strah in negotovost. Intenzivnost dogajanja in neprestani opravki te tako zaposlijo, da še veš ne kdaj, pa si že povsem samozavestna mama. Seveda, izzivi so zelo raznoliki, ampak rešuješ jih počasi, iz dneva v dan, enega po enega. Kot mama naj bi bila deklicam vzor, po katerem oblikujejo svojo ženskost, dečku pa bi naj predstavljala model, na katerem se bo učil ravnati z vsemi ženskami in po katerem bo nekoč iskal svojo deklico. Nimam niti najmanjših utvar, da sem vse te vloge izpeljala brezhibno. Trudim se že, je pa vmes kopica sramotnih padcev.

Ženska družba

Je mož dovolj? Čeprav je v prvih tednih in mesecih očaranost nad odkrivanjem lepote ljubezni z moškim velika, pa imajo prijateljice čisto posebno vlogo v življenju ženske.  To so osebe, ki razumejo drugače, kot razume mož. In čeprav včasih klepečemo druga čez drugo, je ženskam treba manj razlagati in mnogo razumejo celo brez besed. Sama sem zelo hvaležna za moje ženske, s katerimi smo se skozi leta »odbirale«. Nekatere so prišle , a ostale le kratek čas. Hvaležno se spominjam, da smo si podelile kakšna pomembna življenjska izkustvena darila, potem pa vsaka zase ubrale drugačne poti. Nekatere pa so ostale in me navdihujejo, dvigajo, poslušajo, včasih brišejo solze … in nazadnje izročijo nazaj tja, kamor spadam – v naročje mojega moža, ki je moja dopolnjujoča podoba.

Rože za ženske

Vem, srečna ženska sem. Ljubljena sem, marsičesa nimam, a dosegla sem v glavnem vse, kar sem si zadala. Nisem zatirana, nič mi ne manjka, nič mi neposredno ne preti. Vem, da je bilo življenje do sedaj z menoj blago. In hvaležna sem za to. Upam, da za vse prejeto vračam svetu z milino, ljubeznijo, blago dobrohotnostjo, domačnostjo, sprejemanjem in vsem tistim, kar je bilo vame vsejano ob stvarjenju.

Vem, da me bodo danes pričakale rože; več ljubkih, v naravi nabranih šopkov bom dobila od svojih. Potrudili se bodo, da bodo našli nekaj lepega za ženo in za mami. Del cvetja bo ostal pri meni. Del pa bo okrasil mamin grob in Marijin oltar. Njima največ dolgujem.


Preberi še: