Foto: ShutterstockOče vpraša: »Greva na sladoled?« In otrok odgovori z: »Neeeeeee!« Zakaj gre za sodobno grozljivko, posledic katere se ne zavedamo?
Včasih smo v trgovinah videvali otroke, ki se mečejo po tleh, ker jim starši ne kupijo lizike. (Verjetno se je zgodilo tudi vam, tako kot vsem običajnim staršem.) Otrok je besen zaradi neuslišane želje in svoj bes izrazi na otroški način. Za starša to niso najprijetnejši trenutki v življenju, ampak hej, menda mu ne moremo kupiti lizike (ali morda novega tovornjaka?) vsakič, ko si zaželi.
A zadnje čase v trgovini pogosteje videvam drugačen prizor. Starša/ babico/ dedka, ki otroka sprašuje: »Vzameva še bonbone?« Otrok zdolgočaseno zamomlja: »Ne.« Starš poskuša naprej: »Kaj pa te? Ali te? Bi rajši čokolado?« »Ne.«
Otroci, ki dobijo sladkarijo/ igračo/ oblekico vsakič, ko si zaželijo, postanejo zdolgočaseni in nezainteresirani. Oropani so sanjarjenja in hrepenenja, ene glavnih sestavin srečnega otroštva.
Priznam, da se mi takšen prizor zdi eden najbolj tragičnih scenarijev sodobnega otroštva. Otrok, presit vsega dobrega. Otrok, ki si ničesar več ne želi. Otrok, v katerem so starši uspešno zatrli vsakršno hrepenenje.
Želje izpolnjujemo, še preden si jih otrok zaželi
Starši otroku radi izpolnimo željo, saj uživamo v njegovem veselju in iskrečih se očeh. A ker so dandanes številni starši situirani dovolj dobro, da nekaj evrov ne poseže v njihov družinski proračun, si lahko privoščijo, da želje izpolnjujejo po tekočem traku. »Saj stane samo en evro. To pa res ni drago. Če si pa tako želi!«
Še huje, želje smo se navadili izpolnjevati, še preden se jih otrok sploh domisli. Ste se tudi vi že zalotili pri razmišljanju: »Zdaj bi bil pa že dovolj star za igralno kuhinjico/ avto na daljinca/ hišico na drevesu.« O tem razmišljamo, še preden otrok željo resno izrazi! (Resno izraziti ne pomeni trikrat omeniti ali sitnariti eno popoldne. Resno izražena želja je želja, ki jo otrok nosi v srcu daljše obdobje in pri njej ostaja stanoviten.)
Izpolnjevanje želja kot pot v pekel
Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Pri izpolnjevanju želja to še kako drži. Otroci, ki dobijo sladkarijo/ igračo/ novo oblekico skoraj vsakič, ko si zaželijo, postanejo zdolgočaseni in nezainteresirani. Oropani so sanjarjenja in hrepenenja, ene glavnih sestavin srečnega otroštva. Zakaj je to tako hudo? Ker je hrepenenje gonilo, ki nas žene naprej, da v življenju napredujemo. Človek brez hrepenenja stagnira na mestu in se ne razvija.
Poleg tega zaradi prenasičenosti z vsem dobrim potrebuje vedno močnejše dražljaje, da občuti zadovoljstvo. V najstniški in odrasli dobi se to kaže v zlorabi drog, tveganem obnašanju (npr. prehitri vožnji), igrah na srečo in menjavanju spolnih partnerjev. In pri otopelih tridesetletnikih, ki niso sposobni zapustiti domačega gnezda, stopiti v svet ter se začeti boriti.
Sliši se precej strašno, ali ne? Slaba novica je, da se vse to začne, ko cepetajočemu malčku ne moremo odreči bonbona. Ali sinu še enih lego kock. Dobra novica? Učenje odrekanja je sicer naporno (tako za otroke kot za starše). A nič ne stane. Vložek pa se vam bo vračal do konca življenja.
