Popolno darilo za Valentinovo

Foto: Shutterstock

Ah, valentinovo … Nekaterim greje srce, v drugih vzbuja posebno alergijo. Zakaj? V čem je njegova moč in nemoč?

Nekateri na valentinovo preprosto sledijo medijskim zapovedim in obdarujejo in »razvajajo« svojo drago / svojega dragega in se imajo … romantično. Drugim se zdi praznik malce umeten, kičast, osladen, a iz občutka dolžnosti kupijo kako rožo ali čokolado. Tretji se zgražajo nad skomercializiranim praznikom, uvoženim z Zahoda, zdi se jim puhel in zlagan in ga (za)vestno bojkotirajo. Tu pa so še četrti, samski (ali v odnosu sami), ki jim valentinovo še poglobi bolečino osamljenosti.

Še pred nekaj leti sem bila, čeprav na vrhuncu zaljubljenosti, tudi sama med vnetimi kritiki »praznika zaljubljencev«. Morda tudi zato, ker v mojem domačem kraju na valentinovo praznujejo upokojenci. Ne vem, od kod in zakaj ta tradicija, a vsekakor mi je bilo ob njej še bolj jasno, da so sodobno valentinovo od nekod privlekli cvetličarji, zlatarji in slaščičarji.

Zakaj nas valentinovo vznemirja?

Danes – nekaj (zakonskih) let kasneje – sem do valentinovega bolj prizanesljiva. Nič več ne verjamem, da so takšni prazniki povsem odveč, ker »naj bi si ljubezen tako ali tako lahko izkazovali vsak dan«, kot radi pravijo valentinofobi. Dozdeva se mi celo, da slednji niso pretirano romantični niti preostali 364 dni v letu. Res je, da če odnosov in ljubezni ne živiš in neguješ vsak dan, potem na tak praznik res nimaš česa praznovati. Dvomim pa, da večina od nas ne potrebuje sem in tja malce spodbude k več nežnosti, hvaležnosti, pozornosti. Samo droben namig. Priložnost. Ali pa brco.

Prav vsak izmed nas si želi biti ljubljen in ljubiti. Bistveno vprašanje pa je, ali valentinovo lahko odgovori na to prvinsko hrepenenje.Predvsem pa se mi zdi, da valentinovo – ne glede na to, na katerem bregu smo – na svoj kičast način razkriva globoko hrepenenje v naših srcih. Prav vsak izmed nas si želi biti ljubljen in ljubiti. Če to hrepenenje ne bi bilo resnično, se vsa srčkasta krama in pocukrana folklora gotovo ne bi tako dobro prodajali, valentinofobi pa ne tako glasno pritoževali.

Bistveno vprašanje pa je, ali valentinovo lahko odgovori na to prvinsko hrepenenje. Romantična večerja v dvoje, čokoladne vrtnice, zaljubljene pesmi, čarobne sveče, plišasta mehkoba, prikupne voščilnice, sladke besede … je to to?

Valentinovo po zamisli sv. Valentina

Pa skočimo več stoletij nazaj, v čas, ko je živel in deloval sv. Valentin, po katerem nosi praznik ime. Gotovo je sicer le to, da je sveti mož živel in umrl mučeniške smrti okrog leta 270 po Kr., zgodbe, ki se pletejo okrog njega, pa so različne. Najbolj razširjena ja tale: sv. Valentin je bil rimski duhovnik, ki je deloval v času cesarja Klavdija II. Ko je ta kruti cesar ugotovil, da za njegove krvave vojaške podvige manjka prostovoljcev, je posumil, da zakonsko in družinsko življenje može odvrača od vojske (in ni se motil), zato je kratko malo prepovedal poroke. Sv. Valentin je prepovedi navkljub na skrivaj poročal mlade krščanske pare in si nakopal srd cesarja, ki so mu bili kristjani že sicer trn v peti. Neposlušnega duhovnika je dal bičati in kamnati, nazadnje pa obglaviti.

Romantična pričakovanja bodo ovenela skupaj s šopkom vrtnic, če zaljubljenost ne bo našla svoje izpolnitve v poročni obljubi, v resnični ljubezni v zakonu. To je vendar pravo valentinovo, kot si ga je zamislil sv. Valentin!

Če pozorno preučimo zgodbo, ugotovimo, da ljubezen v tistem času, času vojne, ni mogla biti pretirano romantično pocukrana. Morala je biti drzna in globoka, polna predanosti, zaupanja. V teh okoliščinah je bila gotovo svobodna. Glede na vzpon krščanstva v naslednjih stoletjih očitno tudi rodovitna. In hotela je biti zvesta, saj je iskala svojo potrditev v poroki. Sv. Valentin se je z vsem svojim življenjem postavil v bran poročni ljubezni, v bran pomenu, veličini in svetosti zakona.

A tega ne boste mogli prebrati v sporočilcu iz čokoladnih poljubčkov. Niti v romantični komediji, ki bo na sporedu na valentinovo. Prave poročne ljubezni ne bo pričarala niti romantična večerja s petimi hodi. Romantična pričakovanja bodo ovenela skupaj s šopkom vrtnic, če zaljubljenost ne bo našla svoje izpolnitve v poročni obljubi, v resnični ljubezni v zakonu. To je vendar pravo valentinovo, kot si ga je zamislil sv. Valentin!

Za tiste, ki smo to obljubo že izrekli, pa je spomin na sv. Valentina in njegov boj lepa priložnost za obuditev poročne obljube. Obdarujva se za valentinovo – bodiva popoln dar drug drugemu!