Kako se občuti zaljubljenost po 30 letih

Foto: Canva

Če štejem še skupno hojo, sva z mojim možem skupaj že nekaj let več kot pol življenja. Ne vem, kako zaljubljenost čutijo ali so čutili drugi, ampak midva sva bila zatreskana do ušes in čez. Še danes se spomnim prvih občutkov, kako lep je bil, kako čudovite roke je imel, kako blag glas, kako nežno, a varno me je znal objeti, kako noro lepo je dišal, kako skrbno je varoval lepoto najine porajajoče skupnosti, kako je mojo sramežljivo dekliškost spreminjal v samozavestno ženskost. Kako všeč sem mu bila. Kako všeč mi je bil.

Minevali so tedni in meseci, nekje vmes sva si pred Bogom obljubila vse, kar premoreva in zmoreva. Vloge moškega in žene so dobivale nove dimenzije, nove naloge. Postala sva mama in oče, vroča zaljubljenost naju je opekla le še tu in tam, iskala sva se in se dograjevala, prilagajala in se brusila, se prepirala in se v spravi objemala, se pogovarjala in si delila veselje, bolečino, rane, uspehe, znanje, nerodnost, lovila trenutke časa za naju, se veselila razvoja otrok. Vmes pa tik tak srca.

Pokopala sva tri izmed staršev, izpustila iz rok nekaj otrok, počasi si priznavava, da nisva več čisto mlada, da česa tudi ne zmoreva tako kot nekoč, da pa sva na drugih področjih v formi kot še nikoli. Pogovori, tudi težji, stečejo kot namazani, nič več ni treba paziti, kdaj in kako kaj rečeš, ni se treba prenarejati, usekaš lahko naravnost. Mirno lahko vedno rečeš ne in mirno lahko zadevo spelješ. Na drugi strani je včasih na začetku malo nestrpnosti ali neodobravanja, a na koncu vedno sprejemanje ali vsaj trud, ki diši po razumevanju. Oba se iskreno trudiva, da tudi najbolj boleče in grobe besede skušava dati v kontekst trenutka. Nobenemu ni treba na novo preverjati iskrenosti. Drug drugemu želiva samo dobro.

Moj dragi ima še vedno lepe roke in blag glas. Še vedno sem v njegovem objemu najbolj doma, še vedno mi diši.

Sva še zaljubljena drug v drugega?

Moj dragi ima še vedno lepe roke in blag glas. Še vedno sem v njegovem objemu najbolj doma, še vedno mi diši. Poznam njegove boje, mnoge padce in vem za trud, da bi spet vstal. Vem, kakšen je, ko je res utrujen in lačen, ko je tečen in razdražen, ko je bolan in ko je prešeren. Vem, kako sladko zna poljubiti in kako tesen je njegov objem, ko si morava karkoli odpustiti. Razumem njegove solze in on zna najbolje obrisati moje. Vem, da najini obličji nista več brez gub in najini telesi sta izgubili gibkost; vedno pogosteje naju kaj boli. Skupaj se smejeva najinim, zaenkrat še drobnim omejitvam in nerodnosti, v vseh letih sva razvila celo paleto »štosov«, ki jih zares razumeva le midva.

Še vedno se iz srca razveseliva, ko po dolgem dnevu prideva spet skupaj, pogrešava se, ko koga ni, najbolj se zaneseva na nasvet drug drugega …

Če je bila zaljubljenost včasih kot požar, je zdaj kot topel sončen dan. Če je včasih ožgala, zdaj prijazno greje. Če je včasih zahtevala, zdaj razmišlja predvsem – kaj bi dala.

Drugače je…

Zaljubljenost? Še jo čutiva, je pa drugačna. Če je včasih bila kot požar, je zdaj kot topel sončen dan. Če je včasih ožgala, zdaj prijazno greje. Če je včasih zahtevala, zdaj razmišlja predvsem – kaj bi dala. Če je včasih morala preizkušati, zdaj zaupa in verjame. Če sva nekoč v njej občudovala zametke prebujajoče se ljubezni, zdaj v ljubezni tu in tam opaziva prebliske zaljubljenosti.

Trudiva se ljubiti po najino, kakor veva in znava. V življenju sva imela boljše in slabše trenutke. Bila sva izjemno povezana in povsem »razsuta«. Opotekala sva se pod bremeni in kot za šalo preskakovala ovire. Šla sva si na živce in doživljala trenutke, ko nisva več čutila, kje se konča eden in začne drugi. Včasih je bilo čisto enostavno, spet drugič težko, da je samo še obljuba pred Bogom zares držala najino zvezo skupaj. Midva bi morda že obupala, Bog pa je očitno v naju še vedno tako zaljubljen, da se mu zdi vredno vedno znova najini imeni napisati v svoje Srce.