Foto: ShutterstockNedeljski referendumi so posvetovalni. Še bolj kot posvetovalni so politični. Na podlagi preteklih referenduomov lahko vidimo, da se ljudje zaradi perečih vprašanj aktivirajo in ideološko razdelijo. Cilj tokratnih referendomov je predvsem aktivacija volivcev vladajočih strank, ki se praviloma EU volitev ne udeležujejo množično. Zakone na podlagi referendumov lahko potem sprejmejo ali pa tudi ne. Odvisno, kako jim bo politično v danem trenutku ustrezalo.
Nismo politični portal, čeprav bi nas marsikdo rad pospravil v svoj ideološki predalček. Smo pa zagovorniki življenja.
Dve referendumski vprašanji na družbo nimata revolucionarnega vpliva. Lahko živimo z in brez preferenčnega glasu na parlamentarnih volitvah. Lahko živimo tudi z ali brez legalizirane marihuane. Eno referendumsko vprašanje pa je nadvse pomembno, saj zadeva življenje in smrt. V državi, ki nima niti približno urejene in vsem dostopne paliativne oskrbe, uzakoniti evtanazijo, ki je neprimerljivo cenejša in lažja kot kvalitetna paliativa, je tveganje za zlorabe enostavno preveliko. O tem pričajo tudi številni primeri iz razvitejših držav.
O evtanaziji smo na našem portalu pisali že večkrat. O tej občutljivi temi smo govorili tako z različnimi strokovnjaki s področja medicine in etike, kot tudi s povsem običajnimi ljudmi, ki so sami šli skozi težke življenjske preizkušnje. Sami ali s svojimi najdražjimi.
Zbrali smo njihove najbolj močne izjave. Ustvarite si svoje mnenje o tem vprašanju, če si ga niste že. Vabljeni k branju!
Dr. Anamarija Meglič, vodja paliativnega tima na pediatrični kliniki v UKC Ljubljana, v intervjuju o skrbi za neozdravljivo bolne otroke: “Ni prav, da se naslajamo nad tujo žalostjo in da je bolečina drugih le material za pogovor.”
“Zdravnikom, ki delajo s težkimi bolniki, je popolnoma jasno, da bi tak zakon, če bi bil sprejet, prinesel veliko slabega, zlorab, pritiskov na starejše bolnike. Kateri stari človek hoče biti mladim v breme? Kar potrebujemo, je ustrezno organizirana razširjena paliativna oskrba, dostopna vsem. Osebno mislim, da je ideja o evtanaziji nastala iz strahu ljudi, ki so oskrbovali svoje umirajoče svojce, ki so trpeli, morda tudi zaradi osamljenosti. Strah pred tem, da bodo sami trpeli, se izrodi v idejo o evtanaziji, da bi lahko sami umrli točno takrat, ko bi želeli, na način, kot bi želeli. V javnosti o tem glasno razpravljajo tisti, ki ne delajo z bolniki in o tem nimajo pojma. Niso ne zdravniki in ne medicinske sestre z izkušnjami s področja oskrbe težkih bolnikov.”
Dr. Matjaž Zwitter, upokojeni zdravnik onkolog in predstojnik Katedre za medicinsko etiko in pravo Medicinske fakultete v Mariboru.: »V državah, kjer so legalizirali evtanazijo, so bolniki in starejši deležni velikih pritiskov, naj se umaknejo«
“Zagovorniki evtanazije izhajajo iz zelo poenostavljene sheme, da imamo v Sloveniji zelo majhno število ljudi, recimo deset na leto, ki si želijo na hitro umreti, in vse ostale, ki se jih vprašanje ne tiče in ob legalizaciji evtanazije ne bi bili na slabšem. Ta shema pozablja, da imamo v resnici tri »množice«: najmanjšo (tisti, ki želijo biti evtanazirani), precej večjo (kronični bolniki in invalidne osebe) ter največjo (zdravi). V anketah ljudje podpirajo evtanazijo. A tukaj gre za vse ljudi, v veliki meri zdrave. Če bi vprašali kronične bolnike in invalide, sem prepričan, da bi bil odgovor drugačen, saj bi bili ob legalizaciji evtanazije oni močno na slabšem. Odnos do smrti, umiranja, vrednosti življenja bi se povsem spremenil. V vseh državah, kjer so legalizirali evtanazijo, vidimo, da so bolniki in starejši deležni velikanskih pritiskov okolice, svojcev, zdravstvenega sistema, naj se vendar umaknejo.”
“Za ljudi v zadnjem letu življenja država porabi ogromno denarja. Žal ga ne znamo dobro razporediti. Prioriteta bi morala biti kakovostna paliativna oskrba, da bodo ljudje zadnje obdobje preživeli na dostojen in human način. Kot onkolog lahko rečem, da gre žal mnogo preveč denarja za terapije, ki nimajo učinka. Po nekaterih analizah je ena tretjina onkoloških bolnikov deležna kemoterapije ali obsevanja tudi v zadnjih dveh tednih življenja. To s strokovnega stališča nima nobenega smisla, porabi pa ogromno denarja. Včasih je težava, da je zdravniku lažje predpisati dodatno terapijo kot pacientu povedati, da nič več ne pomaga. Predpisovanje terapije vzame deset minut, pogovor z neozdravljivo bolnim in njegovimi svojci pa več ur. Čim več terapij favorizira tudi farmacevtska industrija. Če bi vsa ta sredstva namenili paliativni oskrbi, bi jo lahko vzpostavili zelo hitro.”
Dr. Matej Cimerman, travmatolog
“Med mladimi pacienti, ki so doživeli poškodbo hrbtenice in postali para- ali tetraplegiki, takoj po poškodbi velik del izrazi željo po smrti. Mlad človek zelo težko sprejme, da je pristal na invalidskem vozičku. Po nekaj tednih ali mesecih pa ti ljudje ne delajo samomorov, ampak začnejo živeti na polno, imajo družine, kariere, se ukvarjajo s športom. Mnenje ljudi se spreminja, pri evtanaziji pa ni poti nazaj.”
Snježana Veber, dolgoletna višja medicinska sestra, ki je pri svojem delu spremljala umirajoče : “Če svojci ne razrešijo stvari z umirajočim, njemu otežijo zadnje ure, sebi pa zaprejo vrata do ozdravljenja”
“Delamo si medvedjo uslugo. Iz mojih izkušenj – starostniki so prosili za neko tableto, ki bi končala vse tegobe, ampak potem, ko se pogovorimo z njimi, je razlog zakaj vedno enak: “Če pa imate toliko dela z mano, če pa toliko stanem. Vsem sem v breme.” In pa strah pred fizičnim trpljenjem. Tega se neozdravljivo bolni, mlajši in starejši, bojijo. Evtanazija je ponujena kot rešitev, ker se bojijo, da ne bo poskrbljeno zanje na koncu.”
Dr. Borut Ošlaj, profesor na Filozofski fakulteti:
“Približno 90 % klasičnih samomorov spodleti, večina ljudi, ki so poskušali narediti samomor, pa kasneje najde pot v normalno življenje. Past zdravniške pomoči pri samomoru pa je prav v tem, da ta ne more spodleteti. Namesto da se vsa družba ukvarja z vprašanjem, kako dobro umreti, bi mnogo višjo stopnjo družbene odgovornosti, pa tudi pameti pokazali, če bi s skupnimi močmi delali v smer tega, kako dobro živeti. Potem bo tudi trpljenja in bolečin bistveno manj.”
Dr. Božidar Voljč na okrogli miza z naslovom: Poslanstvo, mesto in razvoj paliativne oskrbe v Sloveniji – ali res potrebujemo evtanazijo?
“Evtanazija je lažni humanizem. Slovenskim bolnikom lahko ponudimo mnogo več kot le evtanazijo ali samomor z zdravniško pomočjo. Z visokim strokovnim znanjem, s celostnim pristopom do bolnika in njegovih svojcev lahko dosežemo dostojanstveno umiranje v okolju, ki je za bolnika najbolj primerno.”
Janez Dolinar, dr. med., anesteziolog, v intervjuju, v katerem je spregovoril o svojih izkušnjah in pogledu na paliativno oskrbo in evtanazijo: »Paliativno zdravljenje je dovolj razvito, da vsakemu lahko omogočimo dostojno smrt«
“Medicina je zelo podrobno razvila paliativni del. Jaz osebno trdim, da nikomur ni potrebno trpeti v zadnjem delu življenja. Imamo dovolj zdravil in dovolj postopkov in paliativno zdravljenje je dovolj razvito, da vsakemu lahko omogočimo dostojno smrt. Je pa to povezano s tem, da imamo dovolj ljudi, ki lahko za tega pacienta skrbi in mu to tudi omogoči.”
Dr. Roman Globokar, član Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko in predstojnik katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani: “V Sloveniji nimamo mrež paliativne oskrbe, hospicev in ustanov, ki bi ljudem ponujale alternativo”
“Zakonodaja, ki omogoča evtanazijo ali pomoč pri samomoru z zdravniško pomočjo, predstavlja vsaj posreden pritisk na bolnike, da konkretno razmišljajo o tem, da izberejo to možnost ter s tem »odrešijo sebe in druge«. Če pa imamo kvalitetno možnost paliativne oskrbe, kjer bolniku nudimo celostno oskrbo: psihološko, socialno, duhovno, v skladu z njegovim prepričanjem, vrednotami, in nudimo podporo družini, pa lahko na konkreten način pokažemo tudi na drugačen izhod iz takega težkega stanja. V procesu bolezni in umiranja se lahko učimo novih odnosov, lahko smo odprti za osebnostno rast in nova spoznanja.”
Mateja Kropec Šega, dolgoletna avtorica našega portala, svetovalka za dojenje pri LLL Slovenija: Koliko stane življenje in koliko stane smrt
“Ko so se pogovarjali z ljudmi, ki so se soočali z bližajočim koncem, fizične bolečine skoraj nihče ni navedel kot prve na seznamu razlogov, zakaj se spogleduje z mislijo na evtanazijo. Veliko bolj stare in bolne k umetni prekinitvi življenja nagovarja osamljenost, neljubljenost, zapuščenost, revščina, obup, občutek, da so drugim v napoto, nekoristni. Fizično bolečino medicina že odlično obvladuje, ostali razlogi pa veliko povedo o civilizaciji, kakršna smo.
Po svetu opažajo tudi močan porast prošenj in izvedenih umorov z medicinsko pomočjo v času pred počitnicami in božičnimi prazniki. Kakšna družba smo, če so nam več vredni dnevi potovanj, križarjenj in smučanja kot naši najbližji sorodniki in njihovo mirno odhajanje s tega sveta?
Skratka, zahodna družba na nek grozljiv način izvaja svoj lastni sodobni holokavst. Bog nam pomagaj!”
Poglej še:
Mag. Urška Petak: “Na smrt starša ne moreš biti nikoli dovolj pripravljen”
Mag. Miran Možina: Kako živeti ob čustveno nezrelih starših?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Jaz tukaj povem pri polni zavesti, da se zavzemam za dostojanstvo, za dostojno življenje. In mi ne politiki, ne cerkev ne kdorkoli drug ne more govoriti, kako bi rada odšla iz tega sveta. Moji najbližji vedo, da nočem podaljševanja življenja ob dogodku, ko ni več povratka, nočem, da bo nekdo drug odločal o tem, kako bom umrla. Zagotovo nočem vegetirati, nočem postati rastlina, če se mi karkoli zgodi. Želim, da nihče ne bo jokal za mano, ker tole življenje je samo eno od mnogih in verjamem, da v drugem svetu ni solz, trpljenja in nesreč.
Pa opozorilo: od nekega medija, ki naj bi bil strokoven, podal več informacij od ostalih, vam samo povem, da ste podali samo enostranski pogled, bi pričakovala, da bi tudi še od koga drugega dobili izjavo, ki mogoče drugače razmišlja. Ker tako se dela debata, ljudje imajo različne poglede na svet, na problematiko.
Ker tudi pri splavu zagovarjate to, da se punce/ženske informirajo o vseh možnostih, ki jih imajo na voljo in ne zagovarjate le enostranskega pogleda, kajne?
Saj niso strokovni. Pretežno se objavljajo teme prepisane s tujih cerkevnih portalov. So zgolj glasilo stranke NSI. Uravnoteženosti tu ni. Če vodja stranke brez da z očesom trene kontinuirano in periodično laže vkamero, potem ne more biti drugače niti nižje po hierarhiji. Ko govori o pobijanju zdravih, potem se neham z njim menit. Zdaj bo trosil svoje resnice v v Evropi. Janšo imam 10x raje, ker ime nekaj hrbtenice, ti v obrez pove kaj si misli, čeprav ravno tako zavaja. NSI je kolaborant velike stranke, kot je bilo med drugo vojno. Za najbolj umazane posle, ko mora veliki vodja firer ostati čist, se uporabi tole strančico. In se dosledno skrbi, da je med 8-12 % na volitvah. Premalo ni OK, preveč pa sploh ne. Takle mamo. Na drugi strani se pa ne morejo zmenit o kruhu, ki ga bodo meli za zajtrk.
“V javnosti o tem glasno razpravljajo tisti, ki ne delajo z bolniki in o tem nimajo pojma. Niso ne zdravniki in ne medicinske sestre z izkušnjami s področja oskrbe težkih bolnikov”.
To preprosto ne drži, jaz že od srednješolskih let prostovoljno delam z različnimi populacijami, veliko sem delala s starejšimi ljudmi. In imam veliko izkušenj na tem področju, pa nisem zdravstven kader. Veliko ljudi trpi, in to zelo zelo. Ogromno mladih ljudi trpi duševne stiske. In se še povečujejo. Se je kdo v koroni vprašal, kako ljudje trpijo, ko se je menda “reševalo” življenja.? Čedalje večje čakalne dobe za vseh vrst strokovnjakov.
“Za ljudi v zadnjem letu življenja država porabi ogromno denarja. Žal ga ne znamo dobro razporediti. Prioriteta bi morala biti kakovostna paliativna oskrba, da bodo ljudje zadnje obdobje preživeli na dostojen in human način. Kot onkolog lahko rečem, da gre žal mnogo preveč denarja za terapije, ki nimajo učinka. Po nekaterih analizah je ena tretjina onkoloških bolnikov deležna kemoterapije ali obsevanja tudi v zadnjih dveh tednih življenja. To s strokovnega stališča nima nobenega smisla, porabi pa ogromno denarja. Včasih je težava, da je zdravniku lažje predpisati dodatno terapijo kot pacientu povedati, da nič več ne pomaga.”
In kako bomo to rešili? Pa saj imate zdravniki moč, da lahko kaj rešite? Navaden človek nima toliko moči, ker ni na taki poziciji kot ste vi? In potem rečete, da gre preveč denarja za terapije, ki človeku ne pomagajo. In zaradi tega še dodatne stiske in trpljenje povzročate ljudem.
Zanimivo bi bilo prebrati tudi intervju z zdravnico dr. Sašo Šega Jazbec, na rtv slo.
https://www.rtvslo.si/zdravje/sem-v-terminalni-fazi-raka-in-imam-se-najbolje-v-zivljenju/710656
Ne verjamem, da imamo pri nas paliativo tako razvito, da odpravi vse bolečine. Kaj pa bolniki z nevrološkimi težavami, npr. tisti, ki imajo ALS. Zdravnica odkrito pove, da je gledati umirajočega človeka z ALS grozljivo, saj hlasta za zrakom in ga duši.
Imam izkušnje v družini, za rakom sta mi umrla tako tata kot brat. Ko je zbolel tata pred več kot 40. leti, sploh ni bilo ustreznih zdravil. Tata je trpel neznosne bolečine, dajali smo mu kapljice Valoron (če se prav spomnim). Trpljenje in umiranje mojih najdražjih me je za zmeraj zaznamovalo. Nikoli ne bom več taka kot prej. Grozno je gledati svojega bližnjega, kako trpi.
Po drugi strani pa si ne predstavljam, da bi naredili samomor, da bi spili smrtonosen zvarek, ali da bi jih usmrtili z injekcijo. Tega pa res ne bi mogla preboleti.
Pred 50., 60. leti takih problemov sploh ni bilo, saj so ljudje umirali pri 50., 60., 70. letih. Danes, če nekdo umre star 70 let, rečemo, pa saj je bil še mlad! Medicina nam je življenje podaljšala še po 90. letu, imamo tudi mnogo stoletnikov. Za vprašati pa se je, če je to življenje še kvalitetno, ko nemočen ležiš na postelji, v plenicah, brez dostojanstva in nebogljen čakaš, da se te bo nekdo usmilil, ti zamenjal plenico in ti dal požirek vode. Znanka, ki je dolga leta delala v DSO kot medicinska sestra mi je nekoč povedala, da kljub razviti medicini, ljudje še nikoli niso tako težko umirali kot sedaj. Povedala mi je tudi, da tega ni mogla več prenašati in si je dobila službo drugje.
Podaljševanje življenja za vsako ceno, srčni spodbujevalci, sonda v nos, po kateri te hranijo, oživljanje za vsako ceno, vse to podaljšuje človeške muke. Kakor tudi terapije, ko je rak že razsejan povsod in je telo že popolnoma izčrpano od raka.
In kaj je ljudi še strah? Počasnega umiranja, pa ne govorim samo o raku. Bolniki z demenco lahko živijo tudi 10, 15 let. Ko obnemorejo, so na postelji. Takega bolnika negovati doma, je zelo težko. Ni sposoben vsak. Za v dom nimamo dovolj velikih pokojnin, konec koncev v domovih tudi ni več negovalnega osebja. Prodati je treba nepremičnine, da lahko plačaš oskrbnino v domu. Ljudje pa velikokrat nimajo niti za položnice.
Nekoč so ljudje molili za srečno zadnjo uro. Bi morali spet. Ne samo, da ne bi tako trpeli, pač pa, da to naše umiranje ne bi toliko časa trajalo in ne bi s tem toliko obremenjevali naših otrok.
Bog pomagaj vsem, ki so hudo bolni, ki trpijo, prav tako tudi svojcem bolnikov.
Ja točno “Ne verjamem, da imamo pri nas paliativo tako razvito, da odpravi vse bolečine.” – NIMAMO! In tu sovražim zavajanje desnih strank, ki so za to, da se uvede paliativna. Zavajanje gre takole: ZAgovorniki trdijo “KER nimamo dobre paliative in KER še vedno vsega ni zmožna in KER obstaja kdo, ki pa bi, pa ne more, dajmo MOŽNOST, da se to zakonsko uredi”. Torej kot ALTERNATIVA in MOŽNOST da se uredi v bodoče. PROTIvniki pa govorijo, da so proti, ker “BI BILO DOBRO izboljšati paliativo. Pa ker bi radi ZAjevci “pobijali zdrave”, ki niso več koristni, ker bi “paliativo zamenjali za asistirane (samo)umore”. Take izjave lahko da samo nek potomec tistih, ki so nekoč res povzročali genocide, taborišča, itd ali pa vsaj delili enako miselnost. Normalnim take ideje sploh na pamet ne pridejo. In lej ga zavajanja: PROTIvniki “bi bilo dobro imeti paliativo”. Ja, bi BILO bi dobro. A je nimamo. In četudi zakonodaje ne bomo uredili, to še vedno ne bo pomagalo paliativi. V glavnem da so proti. In tudi tu: izvesti evtanazijo bi bilo protizakonito … ja, lube duše, zato se pa izrekamo na referendumu “da se to področje zakonsko uredi” – ne da bomo od jutri dalje “delali pritisk na upokojence naj use umaknejo”. Sveta jeza me ob takih ležeh in natolcevanjih v želji po nasprotovanju.
Pogumno,ponosno in bravo,samo barcaffe.
Tudi jaz sem prebrala intervju z nevrologinjo. Odličen intervju.
Kar si napisala,samo barcaffe,je vse res.
Z vsem napisanim se strinjam. Trditi,da ljudje ne trpijo,je preprosto neresnica in zatiskanje oči pred resnico. Ko sem bila v Hospicu prostovoljka pred davnimi leti,sem spremljala gospo z ALS. V enoti CUDV Draga sem spremljala otroke in odrasle z vsemi možnimi motnjami.
Moja stara mama je bila “samo” devet mesecev nepokretna,na koncu hlastala za zrakom…
Jaz vsak dan že dolgo časa molim skupaj s sinom za srečno zadnjo uro. To pomaga.
Življenje ni potica. Marsikaj je treba dati skozi. Ampak treba je iti naprej, za dežjem posije sonce in jutri je nov dan. Pridejo bolezni, razočaranja, izguba zaposlitve, toda življenje je kljub vsemu dar.
Če bi bili vedno zdravi, srečni, uspešni, bi sploh še znali ceniti življenje in vse, kar imamo?