Dr. Roman Globokar: “V Sloveniji nimamo mrež paliativne oskrbe, hospicev in ustanov, ki bi ljudem ponujale alternativo”

Foto: Klemen Lajevec

V zadnjih letih v Evropi opažamo trend uzakonjanja samomora s pomočjo. Zadnji dve državi, ki sta sprejeli tovrstno zakonodajo, sta Nemčija in Avstrija. Predlog zakona samomora s pomočjo je v javni razpravi tudi pri nas. Njegovi predlagatelji so napovedali, da bodo razpravo zaključili po volitvah, nato pa začeli zbirati 5000 podpisov volivcev, s katerimi bi predlog zakona predložili državnemu zboru.

V luči aktualnosti te teme pri nas smo se obrnili na dr. Romana Globokarja, člana Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko in predstojnika katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, in ga povprašali o etičnih dilemah, povezanih s samomorom s pomočjo, pomenu psihološkega spremljanja na smrt bolnih, zanimalo pa nas je tudi, ali smo kot družba in posamezniki postali občutljivejši za druge, posebej najbolj ranljive.

Kaj je po vaši oceni največji moralno-etični izziv našega časa?

Etični izziv je celotno zgodovino enak. Za človeka kot posameznika: kako živeti čim bolj polno in srečno življenje, za družbo pa, kako ustvariti čim bolj pravične odnose, da bo živela v miru. Če ni pravičnosti na globalni ravni, potem so posledice, da se ruši mir znotraj posameznih državnih skupnosti. Tak primer so migracije, ki so posledica nepravičnosti na globalni ravni.

Drug primer, ki je pomemben za globalno skupno dobro, pa je naš vpliv na okolje in vprašanje človekovega uničevanja naravnega okolja. To ima posledice za posamezne skupnosti. Bolj ko uničujemo naravno okolje, večje ima to posledice za določene skupnosti, še posebej za najbolj ranljive. To so izzivi, ki so se skozi pandemijo še povečali in poglobili.

V času epidemije smo zaznali neke vrste zavzemanje za ranljive skupine (starostnike, bolnike s kroničnimi boleznimi ipd.). Pogosto je bilo omenjeno, naj se pazimo, da jih ne okužimo, tudi cepljenje jim je bilo ponujeno najprej. Ali lahko trdimo, da se je v tem času okrepila zavest o pomenu skrbi za najšibkejše?

V prvem obdobju je izgledalo, da imamo večji občutek za osebe iz ranljivih skupin. Poskušali smo se odpovedati lastnim privilegijem, da bi zaščitili njihova življenja in preprečili širjenje virusa. Vendar dlje kot pandemija traja, manj je te pripravljenosti za odpoved, bolj smo se navadili na določeno stanje, pri čemer se je etična občutljivost zmanjšala.

Smo kot družba postali večji zaščitniki življenja?

V prvem obdobju epidemije je izgledalo, da imamo večji občutek za osebe iz ranljivih skupin, vendar dlje kot pandemija traja, manj je te pripravljenosti za odpoved.

Če gledamo zgodovino človeštva, lahko opazimo razvoj etične zavesti in rast v smeri večjega spoštovanja življenja. Danes smo bolj občutljivi za spoštovanje življenja, sploh če gledamo ranljive skupine, kot so otroci, starostniki, ljudje na obrobju družbe, diskriminirane skupine.

Je pa nekaj področij, kjer potekajo večne razprave. Recimo vprašanje splava: vprašanje pravic mater, ki se znajdejo v težkih situacijah in vprašanje pravic nerojenih otrok. Kdo je tu ranljiva skupina? In podobno se postavlja vprašanje o koncu življenja: na eni strani želja ljudi, ki so v zadnjem stadiju bolezni in trpijo, da bi zaključili svoje življenje, na drugi strani pa zdravniki ali svojci, ki naj bi tem ljudem pomagali končati življenje. Kdo je tukaj ranljiva oseba?

Rekel bi, da smo bolj občutljivi, da je družba bolj civilizirana, da želimo vsakemu omogočiti čim bolj kakovostno življenje. Če primerjamo sedanje stanje s stanjem izpred 50 ali 100 let, vidimo, da se je vendarle marsikaj izboljšalo.

Avstrija je nedavno sprejela zakon, po katerem je samomor s pomočjo po novem dovoljen odraslim osebam, ki so neozdravljivo bolne in osebam, ki se jim zdravstveno stanje nepopravljivo slabša. Kako je do sprejetja tega zakona prišlo, ko pa Avstrija spada med države, kjer sta hospic in paliativna oskrba na najvišji stopnji integracije v zdravstvenem sistemu?

Zakonodaja, ki omogoča evtanazijo ali pomoč pri samomoru z zdravniško pomočjo, predstavlja vsaj posreden pritisk na bolnike, da konkretno razmišljajo o tem, da izberejo to možnost ter s tem »odrešijo sebe in druge«.

Avstrija je, kot že velikokrat doslej, sledila nemški zakonodaji. 20. februarja 2020 je nemško ustavno sodišče sprejelo odločitev, da je kazen za pomoč pri samomoru protiustavna, ker je odločitev o življenju v rokah posameznika, ki ima pravico odločati o svojem življenju. Nemčija še vedno strogo prepoveduje evtanazijo, dovoljuje pa pomoč pri samomoru, ki jo utemeljuje v treh korakih.

Prvi korak je, da ima oseba pravico, da sama odloča o svoji smrti, zato ker je svobodno bitje. Drugi korak je, da ima oseba pravico do samomora in da je ta višja kot dolžnost države, da ščiti življenje. Torej, nekdo se lahko odloči, da bo končal svoje življenje, da bo naredil samomor, in država ob njegovi odločitvi ne sme uveljavljati pravice, da mora vedno zaščititi življenje. Tretji korak je, da pravica do samomora vključuje tudi pravico do pomoči s strani tretje osebe.

Kakšen korak je potem storila Avstrija?

11. decembra 2020 je avstrijsko ustavno sodišče sprejelo skoraj identično odločbo in naložilo parlamentu, da mora v enem letu urediti zakonodajo. To se je potem dejansko zgodilo decembra 2021. Kajti če avstrijske oblasti tega ne bi uredile z zakonom, bi dejansko od leta 2022 lahko vsakdo, ki bi želel končati svoje življenje, to tudi naredil. Zakonodajalec je poskušal pravico do samomora z zdravniško pomočjo čim bolj omejiti, zato je postavil dokaj stroge pogoje: težka in neozdravljiva bolezen – pacient mora biti v zadnjem stadiju bolezni, oseba mora biti polnoletna, mora opraviti pregled pri dveh neodvisnih zdravnikih, od katerih mora biti vsaj eden iz paliativne oskrbe, v primeru dvoma pa se vključi še psihiater ali psiholog.

Zakon ne omogoča, da bi se pacient v začetni fazi bolezni raka odločil, da bi v kasnejši fazi storil samomor s pomočjo. Tudi ne pridejo v poštev psihične bolezni ali demenca. Po zahtevku mora miniti 12 tednov od tega, ko nekdo od zdravnika dobi recept za smrtonosno sredstvo, in potem ima eno leto časa, da ga prevzame v lekarni. Če je v zadnjem stadiju bolezni in trpi neznosne bolečine, se lahko ta rok z 12 tednov skrajša na 2 tedna.

Dr. Janez Dolinar kot zdravnik pravi, da je sodobna medicina zelo podrobno razvila paliativni del, da nikomur ni potrebno trpeti v zadnjem delu življenja; da vsakemu lahko omogočijo dostojno smrt. Čemu torej potreba po samomoru s pomočjo oz. evtanaziji?

Ena stvar je bolečina, fizična bolečina, ki se je v veliki večini primerov da lajšati. Zdravniki zagotavljajo, da je danes fizično bolečino možno obvladovati. V skrajnem primeru je možen tudi ukrep t.i. sedacije; da nekoga damo v globoko spanje in ne čuti nobenih bolečin.

Čedalje bolj se v družbi širi miselnost, da v primeru, ko ne morem preprečiti smrti, jo želim obvladati.

Seveda pa ima ob tej fizični bolečini trpljenje širši pojem; trpimo lahko tudi zaradi psihičnih dejavnikov, kot je recimo nesmiselnost.  Ko oseba ne vidi nobenega smisla, da bi še naprej tako živela. Ko ne vidi smisla, da ne bi mogla sama hoditi, se sama oblačiti, da bi bila ves čas odvisna od drugih ljudi in bi ji to povzročalo veliko trpljenje, psihično bolečino ali socialno izoliranost. Čedalje bolj se v družbi širi miselnost, da v primeru, ko ne morem preprečiti smrti, jo želim obvladati in to na način, da bom sam določil, kdaj bom umrl. In v tej moči nekateri vidijo zadnji smisel svojega življenja.

Ali to pomeni, da smo stopili korak stran in dajemo večji pomeni pacientovi avtonomiji, čeprav vemo, da kot ljudje lahko s svojo bližino veliko bolj pomagamo?

V Sloveniji imamo samo en hospic z 12 posteljami, nimamo pa mreže paliativne oskrbe, nimamo mreže hospicev in nimamo mreže ustanov, ki bi ljudem ponujali alternativo. Kaj je alternativa v primeru, ko imaš široka vrata, ki ti ponujajo izhod v starosti, onemoglosti, težki bolezni, v stanju, ko se počutiš v napoto drugim, še posebej, če si v taki situaciji nekaj let ali celo deset let in imaš možnost, da odrešiš sebe in druge in zakon to omogoča?

Če imamo kvalitetno možnost paliativne oskrbe, kjer bolniku nudimo celostno oskrbo, družini pa podporo, lahko na konkreten način pokažemo tudi na drugačen izhod iz takega težkega stanja.

Zakonodaja, ki omogoča evtanazijo ali pomoč pri samomoru z zdravniško pomočjo, predstavlja vsaj posreden pritisk na bolnike, da konkretno razmišljajo o tem, da izberejo to možnost ter s tem »odrešijo sebe in druge«. Če pa imamo kvalitetno možnost paliativne oskrbe, kjer bolniku nudimo celostno oskrbo: psihološko, socialno, duhovno, v skladu z njegovim prepričanjem, vrednotami, in nudimo podporo družini, pa lahko na konkreten način pokažemo tudi na drugačen izhod iz takega težkega stanja. V procesu bolezni in umiranja se lahko učimo novih odnosov, lahko smo odprti za osebnostno rast in nova spoznanja. Tudi trpljenje nas bo lahko nekaj naučilo, mogoče nam bo pomagalo, da bomo pred smrtjo nekatere stvari še razčistili med seboj. Marsikdo, ki je šel skozi proces umiranja svojca, reče, da se je takrat največ naučil.

Predsednik Avstrijske škofovske konference je glede novega zakona izrazil zaskrbljenost, ker naj bi se bolniki z željo po samomoru posvetovali zgolj z dvema zdravnikoma, ne pa tudi s kliničnim psihologom ali psihiatrom. Ali ni posvet z njima tudi tako ključen kot posvet z zdravnikoma?

Avstrijski škofje so poudarjali: nujno bi bilo, da bi vsakdo, preden gre v tak postopek, imel tudi mnenje psihiatra ali psihologa. Ključno bi bilo razčistiti, kaj so motivi za tako odločitev. Pacient bi bil tudi seznanjen z možnostjo kakovostne paliativne oskrbe. Gre za to, da bi se psihiater ali psiholog s pacientom pogovoril o tem, kakšne so njegove vrednote, kaj je bilo do sedaj pomembno v njegovem življenju, kaj bi si sedaj želel. Nekdo, ki bi znal osvetliti ali pa ki ima izkušnje s tega področja, da bi povedal: »Ta čas je lahko za vas tudi priložnost, tudi če nimate vere v posmrtno življenje, ne verjamete, da je vaše življenje Božji dar, je tukaj za vas še zmeraj priložnost. Ne zavrzite tega časa, ki ga imate.« Nekateri, ki so trdno prepričani, bodo vsekakor vztrajali, veliko ljudi pa bi verjetno ponovno premislilo o svoji odločitvi.

Včasih je samo malo potrebno, da se počutiš bolje in da ne razmišljaš več o samomoru.

Običajno je želja po samomoru klic po bližini. V primeru, ko pa nekdo ve, da nekomu še nekaj pomeni, da se ga nekdo veseli, da nekomu lahko nekaj da, dobi njegovo življenje smisel. Naloga paliativnega tima je, da omogoči socialno mrežo in pomaga posamezniku ovrednoti življenje ter ostati aktiven v iskanju smisla življenja. Če ima močno telesno bolečino, jo je seveda treba lajšati.

Avstrijski škof Lackner je izpostavil, da vsak samomor ostaja človeška tragedija in da je vsako človeško življenje dragoceno. Se vam zdi, da na samomor s pomočjo gledamo drugače? Kot da je manj »tragičen«?

Vsak samomor rani številne ljudi.

Gotovo. Ampak s tem, ko neka država uzakoni pomoč pri samomoru, ne zniža pomena prevencije, preprečevanja samomorilnosti v družbi. Samomor je še vedno eden od največjih javno-zdravstvenih problemov in še vedno tečejo programi za preprečevanje samomorilnosti.

Vsak samomor rani številne ljudi. Po samomoru se vsakdo izmed bližnjih sprašuje, kaj bi jaz lahko naredil, da do tega ne bi prišlo. Še posebej pa tisti, ki so ga nazadnje videli ali so bili v kakšnem konfliktu z njim. Ti potem prevzemajo krivdo nase. In podobno je v primeru, ko gre za pomoč pri samomoru.