Dr. Roman Globokar: Ključno je ustvarjati pogoje za kulturo življenja, ne le kritizirati »kulturo« smrti, 2. del

Vir: Klemen Lajevec

V prvem delu pogovora smo se z dr. Romanon Globokarjem, ki je član Komisije RS za medicinsko etiko in predstojnik katedre za moralno teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, pogovarjali o ozadju sprejetja avstrijskega zakona, ki dovoljuje samomor z zdravniško pomočjo, o njegovih etičnih dilemah, o pomenu psihološkega spremljanja na smrt bolnih in o posledicah, ki jih ima samomor za bližnje.

V današnjem drugem delu intervjuja pa smo se dotaknili razvoja t.i. »pravice do smrti«, zlorab, ki se dogajajo v državah, kjer so uzakonili samomor s pomočjo, pa tudi tega, kako vzgajati za spoštovanje dostojanstva vsakega človeka.

Zagovorniki evtanazije pogosto uporabljajo besedno zvezo »imeti pravico do smrti« oz. »imeti pravico o odločanju o lastnih zadevah«. Kako lahko o smrti govorimo kot o človekovi pravici?

Gre za vprašanje svobode oziroma za napačno razlago avtonomije. Sodobna družba je zasnovana na konceptu avtonomije, samoodločanja, kar pomeni, da sam odločam o tem, kako bom živel. Tukaj gre za to temeljno misel, da ima vsak človek dostojanstvo in dostojanstvo se v moderni družbi utemeljuje na pojmu avtonomije posameznika.

Prav dejstvo, da je človek razumno in moralno bitje, mu daje neodtujljivo dostojanstvo, zato nikoli noben človek ne sme postati sredstvo za dosego katerega koli cilja.

Novi vek poudari, da ima vsak človek dostojanstvo – kar se sklada s krščanskim naukom, da imamo vsi dostojanstvo Božjega otroka. Glavni razsvetljenski filozof Immanuel Kant pojmuje avtonomijo kot temelj dostojanstva človeka. Po njegovem prepričanju je moralno dejanje tisto, ki ga človek naredi brez zunanje prisile (avtonomno), ampak zgolj v poslušnosti lastni razumni volji. Avtonomija je za Kanta razumno delovanje posameznika, ki deluje v skladu z moralnim zakonom, ki ga zaznava v sebi. Ne gre za samovoljno ali poljubno ravnanje, ampak za zavest, da delam tisto, kar je obče prav in dobro. Prav dejstvo, da je človek razumno in moralno bitje, mu daje neodtujljivo dostojanstvo, zato nikoli noben človek ne sme postati sredstvo za dosego katerega koli cilja. Vsak človek ima v sebi absolutno vrednost, zato nikoli ne smemo vzeti življenja človeku (tudi sebi ne). Razumevanje avtonomije po Kantu torej nasprotuje pravici do končanja lastnega življenja.

Konec 19. stoletja se uveljavi drugačno razumevanje avtonomije, predvsem po zaslugi liberalnega filozofa Johna Stuarta Milla. Trdil je, da vsak človek lahko stori to, kar se sam svobodno odloči, če pri tem ne škoduje drugemu. Po njegovem je samomor upravičljiv, čeprav, kot smo v našem pogovoru že ugotovili, s takim dejanjem vedno škoduješ ljudem okrog sebe. Nihče ni otok, nihče ni povsem samostojno bitje. Vedno smo bitje odnosa in z vsakim dejanjem vplivamo tudi na naše medosebne odnose. Napaka liberalizma je v tem, da posameznika pojmuje nepovezano z drugimi ljudmi. Ampak mi smo rojeni iz odnosa in ostajamo bitje odnosov, zato vsaka naša odločitev vpliva na druge ljudi.

Tudi v Sloveniji je trenutno v javni razpravi predlog zakona o pomoči pri samomoru. V Sloveniji sta pomoč pri samomoru in evtanazija trenutno kaznivi dejanji, sedaj pa želimo pravzaprav oboje (evtanazijo kot izjemo) uzakoniti. Tudi kodeks zdravniške etike pravi, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru. Kaj družbo pripelje do tega, da želi uzakoniti nekaj, kar je kaznivo dejanje?

V Evropi opažamo trend uzakonjanja evtanazije v določenih valovih. Prve tri države so bile Nizozemska, Belgija in Luksemburg v letih od 2001 do 2009. V drugem obdobju v letih 2018 in 2019 sta evtanazijo uzakonili Španija in Portugalska, pri čemer je portugalsko ustavno sodišče zadržalo izvajanje zakona. V zadnjih dveh letih pa smo priča uzakonitvi pomoči pri samomoru v Nemčiji in Avstriji. Slednji dve državi želita preprečiti uzakonitev evtanazije, saj se zavedata, da je to v nasprotju s priporočilom 1418 parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1999, ki govori o tem, da je treba spremljati umirajoče, nikoli pa se ne sme neposredno končati njihovega življenja. Kljub temu priporočilu najvišje ustanove za zaščito človekovih pravic na evropskem kontinentu, se države postopoma odločajo, da spreminjajo zakonodajo v smer svobodnega odločanja o smrti.

Vso našo vpetost v temeljne odnose smo pozabili in sami sebe postavili na tron. To je posledica radikalnega antropocentrizma, ko gledamo samo nase.

Pozabljamo, da vse ne izvira iz nas, da smo bitja odnosov, tako v horizontalni smeri do bližnjih, kot v vertikalni smeri do Boga. Ne smemo pozabiti niti na naše korenine, saj prihajamo iz zemlje in imamo tudi temeljni odnos do našega planeta. Vso to našo vpetost v temeljne odnose smo pozabili in sami sebe postavili na tron. To je posledica radikalnega antropocentrizma, ko ne gledamo na nikogar drugega, ampak samo nase.

Komisija za medicinsko etiko piše, da uzakonitev evtanazije odpira prostor zlorabam, ki jih je težko nadzorovati in preprečevati, hkrati pa ogroža najšibkejše ljudi v družbi, ki naj bi jim »pomagala«. Za kakšne zlorabe gre in kako, morda tudi prek praks drugih držav, so lahko ogroženi starejši?

Imamo precej poročil iz Nizozemske, ki je pravno zelo urejena država in ima verjetno enega najbolj dodelanih zdravstvenih sistemov na svetu. Že zgolj številčno poročilo o registriranih evtanazijah pove zelo veliko. Leta 2020 je bilo 6.938 primerov registriranih evtanazij, kar je 9 % več kot leta 2019. In to je precej več kot  nekaj sto primerov v prvih letih po sprejetju zakona leta 2001.

Na začetku je bila evtanazija omejena zgolj za onkološke bolnike v zadnjem stadiju bolezni. Kasneje se je nabor upravičencev do evtanazije na Nizozemskem in v Belgiji razširil tudi na ljudi s psihičnimi boleznimi, z depresijo in tudi z demenco. Pri demenci je človek v stanju, ko ne trpi neznosnih fizičnih bolečin, le njegovo duševno stanje se je spremenilo.

Na Nizozemskem o zlorabah poročajo in zato ne moremo reči, da zlorab ni bilo. Imamo številne primere, ko ni celotne dokumentacije, tako kot jo nizozemski zakon zahteva.

Pa zato nihče ne odgovarja?

Če nekdo ne toži, potem ne. Ni področja na tem svetu, kjer ni možna zloraba. A ko gre za življenje in smrt, mora prevladati načelo previdnosti.

Pogosto slišimo, da se zdravi ljudje odločajo, kako bi želeli umreti, tisti pa, ki so neozdravljivo bolni razmišljajo, kako bi še lahko živeli? Kaj svetujete, da bi lahko živeli polno življenje že sedaj in ne samo takrat, ko smo soočeni s hudo boleznijo?

Mislim, da krize razodevajo to, kar je temeljno v človeku. Tudi če nekdo ob koncu življenja izrazi tako željo, je to nekaj, kar je pravzaprav izraz tega, kar je globoko v njem.

Krize razodevajo to, kar je temeljno v človeku.

Nasvet je, da se veselimo življenja, da sprejmemo življenje kot dar in priložnost, da smo celo življenje ustvarjalni, da iščemo vedno znova, kaj se še da narediti. Da se nikoli ne ustavimo in ne mislimo, da smo sedaj nekaj dosegli, ampak da se stalno sprašujemo, kako živeti vse naše temeljne odnose – do Boga, do svojih bližnjih, do stvarstva, in da damo največ, kar lahko v danem trenutku. Potem bomo tudi takrat, ko nam bo težko, našli nekaj, kar bomo še lahko dali. Pregovor pravi: »Nihče ni tako reven, da ne bi mogel še nekaj dati.«

Kako vzgajati k zavedanju o dostojanstvu vsakega človeka od naravnega spočetja do naravne smrti?

Ključno je ustvarjati pogoje za kulturo življenja. Ne da samo kritiziramo »kulturo« smrti, ker to ni kultura, to je ne-kultura, to je nekaj, kar nasprotuje kulturi. Torej, da ne usmerimo svoje energije v to, da bi razkrinkavali »kulturo« smrti in vse njene negativne stvari, čeprav je tudi to pomembno, ampak da gradimo pozitiven pogled na življenje.

Če želi Cerkev nekaj narediti proti evtanaziji, potem ni treba sklicevati tiskovnih konferenc o tem, da evtanazija nasprotuje krščanskemu pogledu, ampak naj raje zgradi kakšen dom, kakšen dodaten hospic, naj usposobi kader za duhovno spremljanje ljudi. To je naša prvenstvena vloga. Kako oznanjati kulturo življenja? Tako da gradimo konkretne institucije in programe prek naših časopisov in medijev, kjer bomo poudarjali vrednost vsakega življenja, tudi vrednost umiranja, ars moriendi, se pravi, umetnost umiranja.

Komentarji

  1. Samomor pušča svojcem globoke rane. Mislim, da je celo uničena cela generacija. Tisti večni zakaj, na katerega ni odgovora. Pojavljajo se občutki krivde, zakaj se je to moralo zgoditi, ali smo bili mi krivi, bi samomor lahko preprečili, smo mi kaj narobe storili? Ubogi ljudje, ki doživijo samomor hčerke, sina, moža, žene, očeta, matere….
    Tisoč vprašanj, na katere ni odgovora. Samomorilci nesejo skrivnost s seboj v grob.
    Če bi sprostili pomoč pri samomoru in evtanazijo, bi bilo samomorov še več, pot bi bila še lažja. Morda le način ne bi bil tako krut (obešanje, rezanje žil, skakanje z viaduktov in mostov….), joj, kar groza me je pomisliti na kaj takega….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.