Janez Dolinar, dr. med.: »Paliativno zdravljenje je dovolj razvito, da vsakemu lahko omogočimo dostojno smrt« (2. del)

Objavljamo drugi del pogovora z anesteziologom Janezom Dolinarjem. V njem je spregovoril o svojih izkušnjah in pogledu na paliativno oskrbo in evtanazijo.

Delo Janeza Dolinarja med drugim zajema prisotnost pri operacijah, v intenzivni enoti in reanimacijah. Pogosto se srečuje tudi s situacijami, kjer se človekovo življenje zaključuje, in s tem tudi z dilemami, ki se pojavljajo ob spremljanju umirajočih. Pri svojem delu uveljavlja ugovor vesti tudi za evtanazijo, čeprav ta v Sloveniji ni dovoljena. V pogovoru je z nami delil svoje izkušnje in razmišljanje.

Kot zdravnik anesteziolog se srečujete z različnimi dilemami, ki se dotikajo zdravljenja ljudi ob koncu življenja. Kaj to pomeni?

Pogosto se sprašujemo, kdaj je aktivno zdravljenje še smiselno in kdaj ne na intenzivnih enotah. Prisotna je neka zahteva, da se pozdravi praktično vsakega, tudi če je stanje že brezupno. Odločitev zdravnikov o nadaljevanju brezupnega zdravljenja in k prehodu v paliativno zdravljenje pa je pogosto povezana z osebnimi stiskami zdravnikov. Te dileme so zelo široke. Z napredovanjem načina zdravljenja pa se pojavljajo še nove in nove etične dileme.

Kako paliativna oskrba pomaga bolniku v zadnjih trenutkih življenja?

Imamo dovolj zdravil in dovolj postopkov in paliativno zdravljenje je dovolj razvito, da vsakemu lahko omogočimo dostojno smrt.

Medicina je zelo podrobno razvila paliativni del. Jaz osebno trdim, da nikomur ni potrebno trpeti v zadnjem delu življenja. Imamo dovolj zdravil in dovolj postopkov in paliativno zdravljenje je dovolj razvito, da vsakemu lahko omogočimo dostojno smrt. Na kakšen način, je to stvar posamezne diagnoze, ne moremo posploševati. Je pa to povezano s tem, da imamo dovolj ljudi, ki lahko za tega pacienta skrbi in mu to tudi omogoči. Po svojih najboljših močeh se trudimo, da vsakemu omogočimo dostojno smrt tudi takrat, ko presodimo, da z vsemi modernimi načini zdravljenja ne bomo uspeli ohraniti življenja. To so debate za konzilij, kjer se več zdravnikov skupaj odloči. To ne sme biti prepuščeno v odločanje enemu samemu.

Kaj bi vaše odločitve v teh težkih situacijah naredilo bolj kvalitetne?

Jaz bi si želel veliko več tako izobraževanja kot časa za pogovor in resno, strokovno debato. Potrebovali bi več časa za razmislek, tako za pogovor med nami kot za pogovor s svojci, pa ga največkrat ni. S tem časom, ki bi ga dobili, bi verjetno marsikatera odločitev bila mogoče lažja in tudi marsikateri svojec bi te stvari lažje sprejel. Lažje bi bilo tudi za pacienta ali pa predvsem za njega.

Ko pride do težke odločitve, da opustite aktivno zdravljenje, kaj to konkretno pomeni?

Potrebovali bi več časa za razmislek, tako za pogovor med nami kot za pogovor s svojci, pa ga največkrat ni.

Pri opustitvi aktivnega zdravljenja govorimo o dveh načinih: withdrawing in withholding. Pri withholdingu ne intenziviramo več zdravljenja, ampak ostanemo na stopnji, kjer smo, in s temi postopki, ki jih že opravljamo, gledamo, ali se bo kaj spremenilo ali ne.

Pri withdrawing pa ukinemo tiste dele zdravljenja, ki se nam ne zdijo več smiselni. To pomeni, da ukinemo mogoče prehranske dodatke, dodatek 100% kisika in antibiotik. Še vedno pa pacient dobiva podporo za dihanje in tekočine ter ustrezno protibolečinsko terapijo. Se pravi, ni žejen, ni lačen, nima bolečin in omogočamo mu dihanje. Se pravi, tukaj ne govorimo o evtanaziji, ampak o ukinitvi določenega dela zdravljenja, ki očitno ne daje rezultatov. Tekočine, glukoze in podpore dihanja nikoli ne ukinemo, razen ko bi dokazali možgansko smrt. Kjer so pa spet posebni postopki s posebnimi pravili.

Pri pacientih, kjer se odločimo za ustavitev nadaljnjega zdravljenja, potem tudi ne izvajamo oživljanja, ko pride do zastoja srca.

Ali so ta merila, kdaj narediti neko odločitev, vedno jasna in v skladu z vestjo ali se veliko sprašujete o tem?

To so vedno najtežje odločitve – reči: “Tukaj pa zdravljenje ne bo uspešno, zato ker pač ni možno.” Teh odločitev se nikoli ne sprejema na vrat na nos. Tudi jih ne sprejema en sam. Vedno se odloči večje število zdravnikov, pogosto različnih specialnosti, skozi natančen pogovor, strokovno debato – kakšne so sploh še možnosti. Zelo pomemben pa je tudi pogovor s svojci. Da se tudi njim obrazloži, zakaj in kako, in se z njihove strani dobi razumevanje. Tako da nikomur ni lahko, je pa včasih treba imeti predvsem dovolj časa, da se stvari izkristalizirajo.

Teh odločitev se nikoli ne sprejema na vrat na nos. Tudi jih ne sprejema en sam. Vedno se odloči večje število zdravnikov.

Poleg opustitve in nadaljevanja zdravljenja obstajajo še kakšne etične dileme povezane z umirajočimi?

Da. To so razni diagnostični postopki. Nekateri so invazivni in je tudi vedno vprašljivo, ali opraviti tovrstne diagnostične postopke. In pa z razvojem transplantacijske dejavnosti se spet pojavljajo etične dileme darovalcev kot tudi prejemnikov organov.

Kako pa je urejeno glede darovanja organov?

Darovalec organov je lahko nekdo, ki v to sam prej privoli, ali pa z dovoljenjem svojcev. Ob dokazani možganski smrti koordinator opravi pogovor s svojci. Koordinator ni zraven v postopkih ugotavljanja smrti. Te stvari so strogo ločene, da ne pride do konflikta interesov. Koordinator opravi pogovor s svojci in če se oni strinjajo, steče postopek tipizacije tkiv in iskanje morebitnega prejemnika.

Hvala vam, dr. Dolinar, za ta pogovor in da ste nem nekoliko odprli vpogled v področje zadnjega dela življenja, ki se na nek način dotika vsakogar, a se o tem premalo govori in sprašuje. Vse dobro v vašem delu še naprej!