Ste se že kdaj vprašali kaj je občutil in Jezus, ko so ga križali? Kaj neki je razmišljal na svoji poti proti Kalvariji? Kaj pa če bi imeli priložnost prebrati delček njegovih misli? Morda pa …
»Pred teboj stojim, gol in bos.
Tvoj pogled je poln praznine in posmeha, jaz pa v njem iščem tisto nedolžnost, ki sem jo videl takrat, ko si prvič ugledal svetlobo tega sveta.
Tvoja usta me preklinjajo, jaz pa tako hrepenim po tem, da bi te zopet slišal reči »rad te imam«, kot takrat, ko je bil tvoj svet še poln otroškega smeha in miline.
A nikar se ne boj, ljubi moj otrok. To ni konec. To je začetek nove poti, ki jo bova prehodila skupaj. Tvoje ustnice se penijo od jeze in sovraštva, jaz pa si želim zgolj tvojega ljubečega in iskrenega poljuba.
Tvoje roke mojemu telesu zadajajo toliko bolečine. Te tvoje ljube roke, ki so se še nedolgo nazaj krčevito oklepale materinega telesa, iz katerega sem te ustvaril, me bičajo. Zakaj me biješ, otrok moj?!
Želel si mi vzeti dostojanstvo, tako, da si z mene strgal obleko. A moje golo telo, polno ran, se ne sramuje ljubezni iz katere si ustvarjen. Zakaj se ga sramuješ ti?
Želel si me ponižati, pa si mi nadel trnjevo krono in škrlatni plašč, ter me klical »kralj«. Jaz pa si samo želim, da me zopet pokličeš »oče« in mi stečeš v objem kot tisočkrat prej, ko je bilo tvoje srce še tako nedolžno.
Želel si me kaznovati. Izdelal si mi križ, ga položil na moje rame in mi ukazal, naj ga nosim. Nosim ga. Zmogel bom. Zate! Kot takrat, ko si bil povsem nemočen in odvisen od mene. Tvoj križ je moj križ!
Teža križa je ukrivila moje telo, a moja ljubezen do tebe je neomajna in enako trdna, kot tisti dan, ko sem te ustvaril v materinem telesu.
Množica okoli naju kriči, jaz pa v krikih poskušam razločiti tvoj glas. Tvoj glas, poln ljubezni, ki jo nosiš v sebi.
V vročem in suhem pesku iščem tvoje stopinje. Rad bi poljubil vsaj tvoja stopala, kot takrat, ko si bil malo dete in si jih stegoval k mojemu obrazu.
Uspelo mi je. Tvoj križ sem prinesel na cilj.
V moje dlani in stopala si zabil ostre žeblje. A tudi njihova ostrina ne more prebosti moje ljubezni do tebe.
Množica se je zgrnila pod ta najin križ in te potisnila stran od mene. S pogledom te iščem. Otrok moj, kje si?!
Tam si, daleč stran. Tvoje oči so usmerjene v tla, tvoje roke poklapane visijo ob tvojem telesu in iz tvojih ust ni slišati glasu.
Ne boj se, ljubi otrok! Pridi k meni. Naj te ne bo strah dotakniti se mojih ran. Tu niso zato, da bi te obsojale, ampak da bi te odrešile.
Prišel je čas, da zaprem oči in pustim telesu, da si odpočije.
A nikar se ne boj, ljubi moj otrok.
To ni konec. To je začetek nove poti, ki jo bova prehodila skupaj.
Zate bom pripravil prostor v najinem novem domu. Nekoč bo prišel dan, ko te bom poklical k sebi.
Ne boj se tega dne. Kajti kot majhno, krhko dete te bom vzel v svoje varno naročje in varno boš prišel domov.
Tam te bom končno lahko spet objel, poljubil in ti povedal kako ponosen sem nate, da si zmogel nadaljevati to pot.
Zdaj pa živi otrok in ne misli na smrt, saj ta ne obstaja. Moja ljubezen ne more umreti in ti ne moreš umreti, ker si moja neskončna ljubezen!«
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!