O sveti Trojici

Foto: Shutterstock

Sedela sem v avtu z vsemi tremi otroki in na čelu mi je pisalo, da intenzivno razmišljam. Nisem hotela, da bi malim radovednežem površno odgovarjala, po drugi strani pa spet nisem hotela preveč ‘filozofirati’. Na vso moč sem ugotavljala, kako vse skupaj kar najbolj preprosto razložiti. Ampak o Sveti trojici! Oh, saj še sama ne razumem!

Naš petletni fant je namreč spet zadel v polno;  pri maši je poslušal, kako je Jezus vzel kruh in se zahvalil. In nekaj mu ni in ni šlo v glavo. Tako me je v avtu, seveda po tehtnem premisleku (torej dva dni po maši 🙂), vprašal: »Mami, komu pa se je Jezus zahvalil?« Rečem: »Ja, Bogu.« Začudeno me pogleda in vpraša: »Ja, kako, če je On sam Bog?«

Medtem ko besno razmišljam, že vskoči hči: »Ja, Bog je eden, samo so v resnici trije: Bog Stvarnik, Jezus in Njegov Duh.« »Ja, ampak potem so trije, ne samo eden!« Takoj odgovori naš fant. A sestrica se ne da: »Ja, samo v resnici vsi isto delajo, tako da so kot eden. Aneeee, mami?«

Spomnim se svoje tašče, ki je katehistinja, in hvala Bogu sva to temo nekoč že, po Božji previdnosti, obdelali. Tako začnem: »Vesta, mi smo družina in v njej smo ati, mami in trije otroci. Vsak je zase oseba, je svoj, ampak vsi smo ena družina. In smo med seboj povezani, se imamo radi, smo veliko skupaj …« 

Zadaj slišim mrmranje, aha, že razumem: »To je kot jaz; roka je posebej, noga tudi in glava, ampak vse skupaj je moje telo.« Nasmejim se: »Ja, nekako tako.« 

Naše spoznavanje svete Trojice se je za enkrat zaključilo. Gotovo ne tako teološko, kot bi morda moralo biti, sploh ker naša družina nikakor ni primerljiva s sveto Trojico, a vseeno.

V mislih se zahvalim svetemu Duhu, ki je imel kot vedno dosti dela  ̶  saj vem, da sama na vsa otroška vprašanja nikoli ne bi našla dovolj hitrega odgovora.