O mamah, ki otrokom delajo domače naloge

Foto: Shutterstock

Na družabnih omrežjih se vsake toliko razvname debata, ali je narobe, če starši otroku (občasno) naredijo domačo nalogo. Strokovnjaki pravijo, naj otroci skrb za šolo prevzamejo sami, s čimer se starši vsaj teoretično strinjamo. V praksi pa se nam je večini že zgodilo, da smo pomagali več, kot bi bilo treba.

Spletno debato seveda razpihujejo različne »spletne vplivnice«, ki po Tik Toku razlagajo, kako redno otrokom delajo domače naloge, ker jih »nočejo obremenjevati« in ker imajo otroci »toliko drugih obveznosti«. Mislim, da gre pri tem bolj za zbujanje pozornosti kot za kaj drugega. Večina staršev ne piše domačih nalog, medtem ko otroci počnejo druge stvari. Večina sedi zraven in dela stvari skupaj z otrokom. Kar ne bi bilo nič narobe, če bi imel otrok določene težave in bi prosil za pomoč. Ampak vse prevečkrat starši delamo stvari skupaj z otroki (in kdaj tudi namesto njih), da bi bile narejene tako, kot se nam zdi, da je prav – torej odlično. Tukaj pa se odpre debata … Je to, kar delamo, res najboljše za otroke?

Se moramo starši ves čas vtikati v šolsko delo?

Večino domačih nalog lahko otroci, ki nimajo specifičnih učnih težav ali nečloveških učiteljev (kamor jih na srečo spada večina), opravijo sami. In bi jih tudi morali. Oni so tisti, ki bi si v šoli morali zapomniti (ali si zapisati), kaj imajo za nalogo. Oni so tisti, ki bi morali imeti v mislih, kaj morajo popoldne narediti. Oni bi morali nalogo opraviti oziroma oceniti, ali bi radi za pomoč pri razlagi prosili starše. In oni bi morali prevzeti odgovornost za neopravljeno ali slabo opravljeno nalogo. Na tak način se urijo v samostojnosti, organizaciji in prevzemanju odgovornosti, kar je mnogo pomembnejše od šolskih ocen. Če bodo za šolo skrbeli sami, je dejstvo, da stvari ne bodo vedno opravljene odlično. Pravzaprav včasih sploh ne bodo. Toda ali je res naš cilj, da ima otrok dobre ocene zaradi našega truda?

Ker sem po naravi nagnjena k perfekcionizmu in imam pogosto težave s tem, da si želim imeti nad otroki več nadzora, kot bi bilo zanje dobro, sem sama sebi postavila nekaj osnovnih načel. Vsak dan se pogovarjam z njimi, kaj so počeli v šoli in kakšne obveznosti imajo. Če je treba, jim pomagam razporediti čas za različne obveznosti. In če jim kaj ne gre, jim z možem priskočiva na pomoč. Včasih skupaj pregledamo opravljeno delo. NIKOLI pa ne delam tega:

  • Ne pregledujem otroških zvezkov in beležk, da bi v njih našla navodila za domačo nalogo ali vprašanja za teste. Z mlajšimi otroki vsake toliko skupaj pregledamo šolsko torbo, da vidimo, kaj počnejo. V nobenem primeru pa nisem policaj, ki bi po njihovih torbah iskal sledi neopravljenih nalog.
  • Izogibam se viber skupinam, v katerih si starši izmenjujejo datume za teste in oddajo različnih nalog. Če otrok pozabi, kaj mora narediti, ne kličem jaz sošolčeve mame, ampak on kontaktira sošolca.
  • Ne vodim evidence, kdaj ima kateri otrok test ali domače branje. To je njihova naloga.
  • Izogibam se stavkom, kot so »Jutri pišemo matematiko« ali »Kdaj moramo oddati domače branje?« Test piše otrok. Ednina, ne množina.

Jasno je, da moram ob tem sprejeti, da bodo otroci občasno pozabili na kakšno obveznost. Kakšen test bodo pisali slabše, kot če bi jaz ves teden sedela z njimi in jih učila. Se pa zato učijo uporabljati svojo glavo. Urijo spomin in zavest, da cilj šole ni srečna mama. In veste kaj? Kljub temu da v veliki meri sami skrbijo za svoje obveznosti, so njihovi rezultati precej solidni. Ne popolni, vsekakor pa dovolj dobri.

Večino domačih nalog lahko otroci, ki nimajo specifičnih učnih težav, opravijo sami. In bi jih tudi morali.

Morajo biti res vsi otroci odličnjaki?

Da ne bo pomote – seveda sem včasih slabe volje, ko vidim, da otroci kakšno stvar opravijo površno ali malomarno. Hkrati pa se zavedam, da imajo le redki otroci predispozicijo za »odličnjaka«, kakršnega bi si želeli starši. Le redki otroci so izredno bistri, vestni, natančni in marljivi – vse v enem. To so otroci, ki so »odličnjaki« v pravem pomenu besede. Ostalim starši zvišujemo uspeh tako, da jim ves čas dihamo za ovratnik in se z njimi ure in ure učimo. Vse, česar jih s tem navadimo, pa je, da namesto njih razmišlja in težave rešuje nekdo drug.

Na koncu se čudimo, da obstaja toliko staršev, ki plačujejo, da njihovim otrokom nekdo napiše diplomsko ali seminarsko nalogo. So ocene in popolno opravljene naloge res najpomembnejše? Ali je morda pomembnejše, da otroka naučimo samostojnosti, s katero bo šel lahko v svet? Pa čeprav morda ne na najelitnejšo gimnazijo …

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Razumem, da včasih otroku kaj pomagaš, če česa ne razume. Razumem, da včasih otroku pomagaš in kaj obrazložiš, če je bil zaradi bolezni nekaj dni odsoten. Ne razumem pa tega, da delaš otroku domače naloge in se z njim učiš vsak dan, kot da ti sam hodiš v šolo.
    Danes imajo otroci možnost, da učiteljico vprašajo, če kaj ne razumejo. Veliko jih je v podaljšanem bivanju, kjer lahko naredijo domačo nalogo. Imajo ure dopolnilnega pouka, če imajo otroci voljo, se lahko naučijo. So izjeme, ki jim gre res trdo. Ampak so izjeme.
    V glavnem pa je večina otrok sposobnih, da lahko delajo domače naloge sami in da se sami učijo. To je njihovo delo in njihova odgovornost. Danes itak morajo vsi končati osnovno šolo. Učitelji in učiteljice se zelo trudijo, da ne dajejo cvekov in da vsi izdelajo razred.
    Ko sem sama hodila v šolo, je bilo drugače. Naše učiteljice, ki smo jih imeli, so bile večinoma vse samske, ena bolj žleht kot druga. Kot da bi tekmovale med seboj, katera bo hujša. Ogromno otrok ni končalo osnovne šole. Nekateri so končali v šestem, sedmem razredu, nekateri celo v petem. Si predstavljate, kakšna ponižanja so doživljali ti otroci? Nekateri imajo zaradi tega travme celo življenje. Spomnim se, da ko sem hodila v peti razred, so bili štirje peti razredi. V osmem razredu sta bila samo še dva oddelka! Vsako leto smo dobili ponavljalce.
    Naši starši, ki so hodili v italijansko šolo, nam niso mogli in znali pomagati. Danes je drugače. Starši lahko otrokom pomagajo, tisti, ki lahko, si privoščijo tudi inštruktorja, da otroku obrazloži, če mu gre res težko in snovi ne razume.
    Naša generacija je morala tudi doma pomagati pri delu. Imam v spominu, da sva z mamo, ko sem hodila v peti razred, dopoldan posadili ročno celo njivo koruze. Popoldan sem šla v šolo, brez problema, težav nisem imela.

    1. Spoštovana ga. “Samo barcaffe”, lepo ste napisala!
      Kako je bila videti os. šola še pred dobrega pol stoletja, se premalo piše in govori. Brez travm so jo odnesli le nadpovprečni učenci, saj pri težavah, posebno pri matematiki v višjih razredih, ni bilo pomoči. Račun, pa še tako dolg in pravilno nastavljen, je moral biti pravilen do končnega rezultata, sicer ni štel niti ene same točke. Namesto znanja so pri ustnem spraševanju vrtali v otroka toliko časa, do so prišli do neznanja. So pa petke kljub tudi slabemu znanju na veliko talali tistim redkim priviligirancem, katerih starši so bili borci in hkrati tudi člani partije. Dokaz – takšni so po odhodu v šolo v Ljubljano, prav kmalu prišli domov.
      Osip v os. šoli je bil kot danes na kakšnem najbolj zahtevnem faksu. Posebno hudo je bilo na višje ležečih planotah, kjer je pozimi zapadlo ogromno snega, otroci pa smo hodili v šolo kar s smučmi in to tudi po več kot uro daleč v eno smer. Ob kosu domačega kruha, čaj pa so nam v šoli kuhali le občasno.
      Žalostno je, ko pomislim na tiste male, v navadne bombažne hlačke in suknjiče oblečene otročke, na tiste reveže, ki so že v prvi triadi ponavljali razred. Tudi zaradi zlobe učiteljev oz. takratnega šolskega sistema, pa tudi zaradi učiteljevih osebnih zamer do staršev. Dokaz za storjene krivice so danes njihovi življenski dosežki, ustvarjeni z naravnim intelektom in delom pridnih rok.
      Na srečo smo imeli tudi nekaj izjemnih pedagogov, ki jih nikoli ne pozabiš in bi jih danes z veseljem objela.
      Tako, kot pravite vi, smo otroci v prostem času doma pomagali pri vseh kmečkih opravilih, in glede na dejstvo, kako smo se kasneje znašli vsak po svoje, nam delo ni škodilo. Krepilo nas je, razvijalo naš individum, čustveno inteligenco, saj je narava najbojša šola. Lahko so obstajale tudi zlorabe otrok, a v naši vasi jih nismo poznali. Danes delajo z otroci kot s surovimi jajci, postajajo vse bolj zamaščeni, slabo gibljivi, nesamostojni, njihov duhovni svet pa se največkrat odvija znotraj virtualnega lažnega sveta. Lp.

  2. Jaz sem svojemu sinu že na začetku 1. razreda povedala, da je šola njegova odgovornost, tako kot je moja služba moja odgovornost. Seveda sem mu na voljo, če česa ne razume. On je sedaj v 3. razredu, nalogo naredi v podaljšanem bivanju in domov prinese kaj pokazat, da me razveseli, pove, kaj so počeli tisti dan. Seveda ima tudi včasih za nalogo – naučiti se pesmico, knjige pri domačem branju. Za pesmice in domače branje se skupaj vsedeva, se igrava, ker imam tudi jaz rada pesmi na pamet. pri domačem branju skupaj narediva obnovo in potem ponavaljava, jaz mu kaj priporočim, kako naj pove.
    Vse to sem ga naučila preden je šel v šolo. Zelo me zanima, kaj počnejo in kaj se novega naučijo v šoli. Že pred vstopom v šolo sva veliko brala skupaj, tudi pisati je že znal in računati osnove. Sedaj tudi že v trgovini zna sam razpolagati z denarjem, ko si sam kaj kupi.

    Jaz ko sem hodila v šolo, sem na srečo res obvladala, ni se mi bilo treba učiti, ker sem v šoli poslušala, hitro sem si zapomnila hvala Bogu. Verjetno je moj sin tudi tak. Z razliko, da sem jaz živela na kmetiji, vstajala že zgodaj pred šolo in pomagala v hlevu, sinu to ni treba. Ogromno je bilo dela na kmetiji, to je sinu prihranjeno, pa ga vseeno v kakšno delo doma, na vrtu vključim in je že kar samostojen.

  3. “Ostalim starši zvišujemo uspeh tako, da jim ves čas dihamo za ovratnik in se z njimi ure in ure učimo. Vse, česar jih s tem navadimo, pa je, da namesto njih razmišlja in težave rešuje nekdo drug.

    Na koncu se čudimo, da obstaja toliko staršev, ki plačujejo, da njihovim otrokom nekdo napiše diplomsko ali seminarsko nalogo. So ocene in popolno opravljene naloge res najpomembnejše? Ali je morda pomembnejše, da otroka naučimo samostojnosti, s katero bo šel lahko v svet? Pa čeprav morda ne na najelitnejšo gimnazijo …”

    Ampak zanimivo, da ravno od takih staršev, ki so strokovnjaki, psihoterapevti, psihologi, zdravniki, sodniki, …ki ves čas nekaj svetujejo ostalim, gredo otroci na najelitnejše gimnazije in še pohvalijo se, da gre na gimnazijo. Skoraj ne poznam staršev, ki so vrhunsko izobraženi, strokovnjaki za to in ono stvar, res na dobrih pozicijah v službi, da bi rekel, oh, moj sin je pa avtomehanik, ker ti starši si ne dovolijo, da bi jih imeli za manjvredne, če bi pustili svojemu sinu, da bi bil “avtomehanik, vodovodar, slaščičarka…” Mar ne?

    Avtorica članka, v katere srednje šole bodo hodili tvoji otroci, jim boš pustila prosto pot, tudi če bo drugačna od tvojih zamisli?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja