Nauk včerajšnjega kosila

Foto: Shutterstock

Včeraj je Nina želela pripraviti paradižnikovo juho za svojo družino. Z mamo sta se dogovorili, da se bo priprave lotila tik pred zdajci in bo tako jed imela še boljši okus. Ko je napočil čas, se je dekle z velikim veseljem in vnemo odpravilo v shrambo po paradižnik. A njen nasmeh je usahnil, brž ko je na policah našla bistveno manj paradižnika, kot bi ga potrebovala za pripravo kosila po receptu iz kuharice. Stekla je v svojo sobo in jezno zaloputnila vrata.

Mami sprva ni bilo jasno, zakaj se hči tako obnaša, zato je še sama stopila v shrambo. Hitro je ugotovila, kaj je zmotilo Nino, in ni ji bilo vseeno. Sprva ni vedela, kaj naj stori: njena devetletnica se je močno veselila, da bo sama pripravila kosilo, avto je na popravilu, do najbližje trgovine pa je več kot uro hoda … Po kratkem razmisleku se je odpravila k Nini.

Šele ko nečesa zmanjka, občutimo, kako se v življenju čestokrat vrtimo zgolj v okusih znanega in poznanega.

Potrkala je na vrata sobe, jih odprla, se usedla na posteljo in brez besed čakala. Ko je deklica prisedla k njej in se z glavo naslonila na njeno ramo, jo je objela. Mama je počakala še nekaj trenutkov, nato pa hčerki predlagala, da stopita v shrambo in poiščeta sestavine, iz katerih bi lahko devetletnica sama skuhala nekaj podobnega. Nina se ni prav nič upirala. Tiho je sledila mami v shrambo. Skupaj sta pogledali po policah in poleg majhne zaloge paradižnikov našli korenček, krompir, kolerabico, peteršilj, čebulo ter nekaj rezin starega kruha …

Ob mamini spodbudi in občasni pomoči je devetletnica sprva slabe volje, nato pa z vedno večjim veseljem jemala sestavine s polic in jih metala v lonec. Medtem ko je juha v loncu vrela, je na oljčnem olju popekla še koščke starega kruha. Še nekaj minut in zelenjava je bila končno kuhana. Nina jo je pretlačila, da je dobila ravno prav gosto in kremno jed. Hišo so napolnile prijetne vonjave, ki so v jedilnico že privabile ostale družinske člane. Mala kuharica je s ponosom na mizo postavila lonec ravnokar kuhane juhe in jo nalila v krožnike. Vsakemu je v juho stresla nekaj popečenih koščkov kruha, na koncu pa vse skupaj okrasila še s ščepcem na drobno narezanega peteršilja. Čeprav je jed izgledala okusno, je mamo sprva kar malce skrbelo, kako bodo ostali družinski člani sprejeli juho. Še predobro je vedela, kako se vedno pritožujejo, kadar je na jedilniku preveč zelenjave. A ta skrb je bila povsem odveč, kajti kmalu se ni iz jedilnice slišalo nič drugega kot občasen žvenket žlic. In prav vsi so na koncu sami od sebe pohvalili kuharičino delo.

Še dobro, da ni podlegla skušnjavi, da bi kar sama skuhala kosilo.

Zvečer, ko je že ležala v postelji, se je mama spomnila svojih misli, ki so jo obhajale, ko je v shrambi odkrila, da ni dovolj paradižnika. Še dobro, da ni podlegla skušnjavi, da bi kar sama skuhala kosilo. Še dobro, da je bil avto na popravilu in ni mogla odhiteti v trgovino po manjkajoče sestavine. Ne samo, da je hčerki danes stala ob strani in ji s pravo odločitvijo pomagala, da je lahko sama opravila delo, ki si ga je zadala, ta dogodek s paradižnikom je tudi njej sami prinesel nekaj dragocenih uvidov. Šele ko nečesa zmanjka, občutimo, kako se v življenju čestokrat vrtimo zgolj v okusih znanega in poznanega. Takrat, ko si upamo stopiti iz ustaljenega in pripraviti nekaj novega, po svoje, brez vnaprej pripravljenih struktur, receptov ali načrtov, dobimo priložnost za ustvarjanje nečesa drugačnega, boljšega. Treba pa je tvegati. Sprejemati kompromise. Izkoristiti trenutek tak, kot je, in iz njega korak za korakom napraviti najboljši okus. Skupaj z Nino jima je danes to uspelo. Tega uspeha pa so bili v izobilju deležni tudi vsi ostali družinski člani: ne zgolj z dobrim kosilom in sitimi želodčki, temveč predvsem zato, ker sta se tako mama kot tudi hči zaradi veselja ob doseženi zmagi lažje spopadali z vsemi ostalimi izzivi tistega dne.