Moč evrskega kovanca

Foto: Canva

Bilo je že precej let nazaj, ko sem na toplo pomladno popoldne sedela s prijateljico na kavi. Hitro sva zajadrali v precej globoke teme in takrat mi je zaupala svojo bolečo situacijo. Spomnim se, kako težko ji je bilo. Izgledala je precej obupana in brez moči. Grozno mi je bilo, saj nisem vedela kaj reči, še manj pa kaj narediti. Potem pa se mi je posvetilo.

Odprla sem svojo denarnico in na hitro pobrskala po predalčku z drobižem. Ven sem vzela evrski kovanec in ga nežno položila na mizo: “Izvoli, ta je za srečo. Naj ti dobro služi.”  Orosile so se ji oči in vedela sem, da je to znak hvaležnosti.

Nikoli je po tem kovancu nisem spraševala. Njena težka situacija je trajala še kar precej časa in nekako sva se o njej skozi mesece nehali pogovarjati. Vse do dneva moje poroke.

Na poročno jutro so me punce zbudile z zajtrkom in darilom, ki mi ga je pripravil takrat bodoči mož. Ko se me pustile samo, da darilo odprem, je ona za trenutek še ostala in mi v roko položila tisti isti evrski kovanec, rekoč: “Meni je dobro služil, zdaj pa ti ga vračam, naj ti prinese veliko dobrega.”

Zakaj to pišem? Vsekakor ne zaradi denarja ali spodbujanja kakršnekoli vraževernosti. Nasprotno.

Tvoja vera te je rešila!

Zanimivo se mi zdi, kako enostavno verjamemo v nekaj, kar lahko primemo v roke in stisnemo, kar lahko vidimo in občutimo, pa tudi če dobro vemo, da je moč tega kovanca zgolj tolikšna, kot je njegova monetarna vrednost. Torej, en zavojček čigumijev mogoče. Vsekakor ne dovolj, da bi ozdravilo žalostno srce. Če pa nam kdo reče, da se obrnemo na Boga velikokrat sploh ne verjamemo, da obstaja, ali pa če že, da zagotovo ne bo pomagal ravno nam, ko ima pa toliko drugega dela povsod po svetu. Včasih pa enostavno ne znamo prositi za pomoč, za tolažbo. To me spomni na bolno ženo, ki se je dotaknila Jezusovega plašča in v hipu ozdravela. Verjela je, da če se Jezusa samo dotakne, čisto malo, pa tudi če samo za kos tkanine, da bo ozdravljena. In kaj ji Jezus reče? Ne plašč, “tvoja vera te je rešila.” (Lk 8,48)

Tudi moja prijateljica je začela verjeti, da se stvari lahko obrnejo na bolje. Če so se zame, potem se lahko tudi za njo. Pa pustimo ta kos kovine, saj obe veva, da kar sva rabili, sva s seboj domov odnesli v srcu. S kovancem sva se obe naučili, kako velika je moč upanja. Vedela sem, da če ji rečem, da naj svojo bolečino zaupa Gospodu, da ji to ne bo nič pomenilo, ker sama Boga ne pozna. Zato sem ga kar sama prosila, da naj ozdravi njeno srce od žalosti in jo napolni z upanjem vsakič, ko se bo spomnila na kovanec. Zato sem bila tako ganjena, ko mi je bil po tolikem času položen nazaj v dlan. Božja ljubezen je delovala in ji srce napolnila s toplino. Tako lepo je bilo videti, da Gospod resnično poskrbi za vse svoje otroke, tudi tiste, ki ga še ne poznajo.

Daj blagoslov naprej

Zopet so minila leta. Zdaj, ko sem že mama, s svojo mami sedim v restavraciji in med čakanjem na kosilo pogledujem naokrog. “O poglej, dekliščino imajo. Takoj pridem,” sem ji rekla, ko sem prijela svojo denarnico in stopila proti glasni in veseli druščini. Vprašala sem, katera je nevesta in počepnila k njenemu stolu. “Ko sem se jaz poročila, mi je moja prijateljica podarila ta kovanec. Prinesel mi je veliko dobrega in mislim, da je čas, da ga podarim naprej. Želim ti en lep poročni dan in zakon poln ljubezni ter spoštovanja,” sem ji še zaželela in stopila nazaj do svoje mami. Spet sem bila vsa solzna, ko sem ji pojasnjevala, zakaj sem stopila do neveste.

Vsi potrebujemo en kanček upanja in če je košček kovine tisto, kar bo ljudi spomnilo, da se večkrat obrnejo k upu in ne obupu, nas ne stane nič več kot le en evro, da malo upanja podarimo tistim, ki to potrebujejo.

Imate v denarnici kakšen evro ‘viška’? 🙂