Martin Golob: »Ne maram slišati besede slaven, predvsem želim ostati župnik.«

Vir: Instagram profil Martina Goloba

V času epidemije je zaradi bolezni covid-19 več kot 180 slovenskih duhovnikov svoje maše prenašalo preko svetovnega spleta. Verjetno najbolj izpostavljen duhovnik med njimi, ki je svojo prepoznavnost začel graditi že precej pred zaprtjem cerkva, je Martin Golob, župnik v Grosupljem. S svojo energijo, gostobesednostjo in odprtostjo je poskrbel, da so svete maše ponovno našle pot v domove, kjer jih pred tem že dolgo časa ni bilo.

Martin, si najbolj znan vloger med duhovniki in obenem najbolj znan duhovnik med vlogerji.

Sebi težko dajem oceno. Tudi pred mano je to počelo nekaj duhovnikov. Je pa res, da sem imel ob pričetku prenosov svetih maš že določeno maso sledilcev na družbenih omrežjih in je to potem doprineslo k prepoznavnosti. O tem, koliko sem dober v tem, kar počnem, pa bo na koncu sodil Bog.

Celotnemu pogovoru z župnikom Martinom Golobom lahko prisluhnete spodaj.

Večina te sedaj pozna kot duhovnika. Kakšna pa je bila tvoja alternativa, če ne bi začutil klica na duhovniško pot?

Tudi jaz sem imel v življenju obdobje iskanja, ko sem iskal svoj smisel v življenju. In moje srce se je najbolj umirilo ob misli na to, da bi bil duhovnik. Me je pa vedno zanimalo delo z ljudmi, tudi delo novinarja mi je bilo blizu, ker zelo rad govorim in sprašujem. Prav tako me je veselilo delo doma na kmetiji, z živalmi. Pri tem mi je manjkalo le delo z ljudmi, ker sem vedno rad bil v družbi z ljudmi in ravno to mi omogoča duhovniški poklic.

Kot duhovnik širiš svoje poslanstvo tam, kjer je trenutno največ ljudi – na spletu. Kdaj se je rodila ta želja, da na takšen način pristopaš do ljudi?

Svoj Facebook profil sem ustvaril leta 2007, v času študija. Ampak je bil povsem zaseben račun, Facebook sem uporabljal predvsem zato, da sem se povezoval s sošolci, da smo ostajali v stiku. Leta 2018 pa me je ekipa Aleteie povabila k sodelovanju, k snemanju vlogov. Takrat sem sicer spremljal druge vlogerje (npr. Cirila Komotarja), nisem si pa najbolj predstavljal, kaj naj jaz kot duhovnik sploh povem v vlogu. Potem sem se odločil, da bom v svojih vlogih predstavil naše duhovniško življenje in tako sem posnel svoj prvi vlog, ki je čez noč postal viralen.

Potem so se zame začeli zanimati različni mediji in začela se je graditi moja prepoznavnost. To ni bilo nekaj, po čem bi jaz v preteklosti hrepenel, ampak je do tega pripeljal splet okoliščin. Očitno je bila Božja volja takšna.

Kot duhovnik imam tudi dolžnost, da dajem odgovore glede verske vsebine in glede mojega načina življenja. Zato tudi z veseljem sprejmem vsakega novinarja, zavedam se moči, ki jo imajo mediji in s tem, ko se odzovem na vabila medijev, je to način oznanjevanja. Ni pomemben medij, pomembno je, da Beseda pride do ušes in src gledalcev oziroma poslušalcev in ravno zato se vedno znova priporočam k Svetemu duhu, da bi res znal vedno biti orodje v Njegovih rokah.

Kako pa si se »spopadel« s prepoznavnostjo?

Ne maram slišati besede slaven, predvsem želim ostati župnik. To moje početje ni profitno, je pa po svoje nujno potrebno, ker je dolžnost vsakega kristjana, da je oznanjevalec, da govori in pričuje o Bogu in veri.

Sem pa v preteklosti pomoč, kako se spopadati s to prepoznavnostjo, iskal tudi na Googlu. Bilo je obdobje, ko sem imel 150 klicev na dan in to me lahko zelo raztrese. S tem sem se spopadel z disciplino in redom ter z zavedanjem, da sem najprej župnik in da moram najprej poskrbeti za stvari v župniji. Podobno, kot mora družinski oče najprej poskrbeti za otroke in ženo, moram najprej poskrbeti za župnijo, da sem dosegljiv za moje župljane. Vse ostalo pa je moj prosti čas in takrat snemam, dajem intervjuje, odgovarjam na Facebook in Instagram sporočila itd.

Kakšni pa so odzivi tvojih sobratov duhovnikov in škofov na tvojo prepoznavnost?

Moj odnos do cerkve, do duhovnikov in do kristjanov je kot odnos do družine. In če nekdo grdo govori o družini, me to zaboli.

Veliko je različnih odzivov. Včasih me pokliče kakšen duhovnik in mi pove, da dobro delam. Zelo sem vesel, ko me kakšni starejši duhovniki povabijo v svoje župnije in preko vsega tega vidim, da je veliko hvaležnosti in podpore pri tem, kar počnem.

Moji nadrejeni se preveč ne ukvarjajo z mano. Je pa res, da jaz veliko govorim in ob tem včasih kakšno »bedasto« rečem in potem me pokličejo in mi to povedo. Potem sem kakšen dan ali dva malo potrt, potem pa nadaljujem. 🙂

Kje potegneš črto pri deljenju zasebnega in intimnega dela svojega življenja in duhovniške službe?

Zagotovo določenih stvari iz moje duhovniške službe ne morem in ne smem objavljati (npr. spoved, delo z otroki ipd.). Ne snemam se v mojih zasebnih prostorih (spalnica, kopalnica ipd.), čeprav sem enkrat prejel en nasvet, da največ sledilcev prinese golota na družbenih omrežjih.

Prepoznavnost ni bila nekaj, po čem bi jaz v preteklosti hrepenel, ampak je do tega pripeljal splet okoliščin.

Sicer ni teme, o kateri ne bi želel govoriti, ničesar nimam skriti, res pa je, da ne želim izpostavljati svoje družine, da bi jih snemal in objavljal. Njih res hranim zase.

Tudi ti si del medijskega sveta. Kako doživljaš pogosto precej kritična medijska poročanja o delu Cerkve?

Tudi meni ni vseeno. Moj odnos do Cerkve, do duhovnikov in do kristjanov je kot odnos do družine. In če nekdo grdo govori o družini, me to zaboli. Nikoli pa se ne spustim v javno blatenje ali kritiziranje, ker to nikoli ne prinese nič dobrega. Me pa vedno užalostijo slabe stvari, o katerih se poroča o Cerkvi, ne glede na to, ali so resnične ali ne. Takrat si rečem, da sem jaz lahko boljši, ker Cerkve ne morem spremeniti in če lahko Cerkev mene prenaša, lahko tudi jaz prenašam njo.

Epidemija je prinesla tudi to, da so maše ponovno našle pot v domove, kjer jih pred tem ni bilo. Kako ti doživljaš prednosti in slabosti spletnih prenosov svetih maš?

Prednost je zagotovo v tem, da se ponovno posluša Božja beseda. Zanjo ni pomembno, po katerem kanalu gre in če je posameznik vsaj malo odprt, ga bo Beseda nagovorila in spodbudila k razmišljanju.

Nekatere ljudi je sram iti v cerkev, preko interneta se lahko malo skrijejo, a obenem vseeno prisluhnejo Božji besedi. Je pa res, da je prava sveta maša takrat, ko se ljudje kot občestvo zberemo v cerkvi. Molim, da bi ti, ki so maše spremljali preko spleta, sedaj naredili korak naprej in našli pot v domačo cerkev. Molim pa tudi, da bi jih domači duhovniki znali toplo sprejeti, brez obsojanja.

Letos praznujemo tudi 30 let naše države. Kako ti gledaš na našo državo in na ta občutek, da smo vedno bolj razdeljeni?

Jaz imam drugačen občutek glede naše države. Ko se ljudje dobimo po vaseh, npr. na kakšni gasilski veselici, smo lahko zelo povezani in ni razdeljenosti. Športni in dobrodelni dogodki so dokaz, da znamo stopiti skupaj. Z veseljem znamo pristopiti k prostovoljnim dejavnostim, veliko imamo veselih ljudi, ki s srcem delajo za druge.

Zato nimam občutka, da je apokalipsa v zraku. Jaz sem duhovnik in skrbim za vse ljudi. Za vse je Jezus šel na križ in zanje vstal in vsak ima možnost priti v nebesa. In jaz ne presojam, kdo si zakramente zasluži in kdo ne. Nikoli ne želim biti strankarski, v Cerkvi imamo ljudi vseh strank, nikoli ni pri maši samo ena politična stranka. In nočem, da imajo ljudje občutek, da pri moji maši gledajo poročila. Tega se zelo strogo držim in prav je, da smo Cerkev in država ločeni. Ponosen sem, da sem Slovenec, tudi v tujini se s ponosom pohvalim z našo državo.

Martin Golob bo tudi gost na letošnji Družinski dogodivščini. Za prijavo klikni tukaj.