»A se še spomniš bega pred merjasci?« me je ob nedavnem družinskem srečanju pobarala mlajša sestra.
Tako kot preostali bratje in sestre, ki smo bili zbrani okrog mize, sem debelo pogledala, saj mi ni bilo jasno, o čem govori, dokler nisem nekaj trenutkov kasneje planila v neobvladljiv smeh.
Počitnice brez vode in elektrike
Seveda se spomnim tistega čudovitega poletja, ko smo počitnice preživljali v hiški sredi neokrnjene primorske narave. No, vse skupaj ni bilo tako romantično, saj hiša ni imela napeljane elektrike in tekoče vode, tako da nam je vse skupaj predstavljalo velik izziv. Vodo, ki nam je služila za pitje in kuhanje smo ob godrnjanju, brundanju in pritoževanju moške populacije, ki se ni strinjala s svojimi zadolžitvami, pripeljali iz nekaj kilometrov oddaljenega izvira, medtem ko je bilo vsakodnevno tuširanje nenavaden in svojevrsten podvig.
Namakanje ali polivanje z vedrom mrzle vode
Ob večerih, ko je sončna pripeka malce popustila in ko smo vsi utrujeni naposled le prilezli iz gozda, popraskani od plezanja po akacijah, lovljenja vseh mogočih živali ter polni klopov in ostalih zajedavcev, je nastopil čas za »namakanje«. Poskakali smo v kopalke ter v četi sledili očetu, ki je v samokolnico naložil vedro in brisače. Med kričanjem, korakanjem in navijanjem smo stekli po hribu navzdol vse do prvega vodnjaka, ob tem pa na noge nehote spravili prebivalce majhne bližnje vasice.
Ko smo prispeli do vinogradov, ki so se napajali z vodo iz vodnjaka, smo na bližnje drevo odvrgli brisače, se objeli, stisnili skupaj ter čakali na akcijo. Oče je medtem z vedrom iz globokega vodnjaka zajel vodo ter nas začel polivati. Kljub ledenici smo neizmerno uživali ter med seboj tekmovali v pogumu, vse dokler nismo na vrhu hriba opazili zijal, ki so buljila v nas.
Dva se gresta po svoje
Ko se je nad vasico spustila tema, sta nas starša po kurjenju kresa in umivanju zob ob soju nagrobnih sveč, saj elektrike nismo imeli, po vseh mukah, težavah in prosjačenju vendarle uspela spraviti na podstrešje, kjer smo spali. Lahko si predstavljate, kakšen nered je bil tam: eden izmed rudarčkov je glasno pel, drugi je lovil polhe, ki so se skozi špranje prikradli v hišo, tretjega je ves čas tiščalo lulat, četrti se je namenoma ves čas obračal na ležalniku ter s tem povzročal neznosen hrup itd., zato je razumljivo, da je najstarejšima rudarčkoma kmalu prekipelo.
Odločila sta se zapustiti podstrešje ter noč prespati v tovorni prikolici pred hišo. Vanjo sta si privlekla spalne vreče ter sladko spala, vse do trenutka, ko so ju prebudili nenavadni glasovi. Planila sta pokonci in ugotovila, da se okoli prikolice nekaj dogaja. Ko sta pomolila glavo na plano, sta v temi zagledala živali, ki so rile in sopihale okoli prikolice ter iskale ostanke hrane. Panično sta zavreščala ter se po hitrem postopku pobrala nazaj v hišo, pri tem pa v temi prevrnila nekaj loncev, polomila dva stola in seveda prebudila vse ostale.
Merjasci ali divji prasci?
»Kaj pa je?« je prestrašeno vprašal oče, ko je videl njuna obraza.
»Merjasci!« je pretreseno zašklepetal najstarejši rudarček.
Oče se je glasno zasmejal in odkimal: »Sem vama rekel, da me poslušajta in ostanita notri. No, to niso bili merjasci, ampak divji prasci!«
»Eh,« je ves prestrašen odkimal brat, »saj je isto!«
In od takrat dalje se nista nikoli več upirala, temveč sta do konca počitnic vsako noč ponižno prenašala smrčanje, petje, hihitanje, praskanje in ostale nenavadne zvoke. Važno jima je bilo le to, da sta bila varna pred merjasci oz. divjimi prasci.
Foto: grid.mk, wftv.com
