Naša družina je imela v vsej svoji zgodovini nenavadne dogodivščine, povezane s prevoznimi sredstvi. Ko smo prerasli oznako »klasične« družine in v enem avtomobilu ni bilo več dovolj prostora za vse rudarčke, je bilo potrebno poiskati drugo rešitev.
Spomnim se našega prvega družinskega avtomobila wartburga, s katerim smo imeli prav posebne izkušnje. Običajno nas je pustil na cedilu ravno takrat, ko smo ga najbolj potrebovali. Ko smo se vsi otovorjeni odpravili na izlet, se je med vožnjo v hrib »kuhal« motor, po hribu navzdol pa so se »crvle« zavore.
Oh, ta prikol’ca
Ko smo se iz stanovanja preselili v hišo, ta sprva še ni bila dograjena. No, dela je bilo kar veliko, kar je pomenilo tudi kopico odvečnega gradbenega materiala, ki ga je bilo potrebno zvoziti na smetišče. V bližini Logatca se je na vrhu hriba nahajal manjši odpad, kamor je oče ob sobotah s prikolico odvažal neuporabno kramo.
Mi smo te dni naravnost oboževali, saj nas je skupaj z njim čakalo vrhunsko doživetje. Ko je oče opravil svojo »čistilno akcijo«, nam je dovolil, da smo poskakali na prikolico in se po hribu navzdol vse do glavne ceste peljali v njej. Nepozaben spomin na poskakovanje prikolice, glasno navijanje in kričanje na očeta, naj vendarle položi »cegu na gas«, mi še danes odmeva v glavi. J
Katrca na pohodu
Naša najstarejša brata sta ob polnoletnosti v dar dobila 25 let staro dedijevo katrco. Ta je imela v njegovih očeh posebno vrednost, zato je bil z njo zelo skrben, jo redno čistil ter le za Božič in Veliko noč »spravil« v akcijo in še to zgolj do prve trgovine.
No, ko sta naša rudarčka prejela njegovo darilo, so dedijeve sanje nenadoma postale preteklost, kajti avtomobil je začel podirati vse »rekorde«. Vožnja s 130 km na uro, pri kateri se je vse treslo, pokalo in kadilo, je bilo nepozabno doživetje. Katrco smo namreč neizmerno oboževali vse do trenutka, ko so se pojavile težave.
Nekega mrzlega zimskega jutra, ko smo se približevali križišču, je Jošt ugotovil, da nam zavore po preizkušanju vseh mogočih »sposobnosti«, ki je bilo na sporedu dan pred tem, preprosto ne delujejo več. Vsi sopotniki smo od strahu zakričali, on pa se je mirno zarežal in zamahnil z roko: »Ah, gremo naprej.«
Prevozili smo rdečo luč in se srečno pripeljali na drugo stran. Veselje nad srečno izpeljanim manevrom je bilo nepopisno vse do trenutka, ko smo se »zakantali« v tovorno vozilo pred seboj. No, glave so ostale cele, nastala je zgolj materialna škoda, ob vsem tem pa smo vsi prisotni od strahu »spustili srce v hlače«.
Bolje luknja v sedežu kot pokvarjen avto, mar ne?
Peter, ki je imel izjemen dar za izumljanje vseh mogočih neumnosti, se je nekega dne odločil, da bo preizkusil, ali naprava za prižiganje cigaret v našem novem avtomobilu res brezhibno deluje. Mirno je pritisnil gumb ter ga ob znaku, da je dovolj segret, izvlekel in pogumno zasadil v sovoznikov sedež. Ob tem se je pokadilo in močno zasmrdelo, v sedežu pa se je naredila velika luknja …
Ob vstopu v avto je oče opazil storjeno škodo ter odločno zahteval pojasnilo, Petrček pa je zgolj skomignil z rameni, »popihal« nad mestom nesreče ter pripomnil: »Ah, samo probal sem, če tale napravica za čike res deluje. Kaj če bi nam prodali pokvarjen avto?«
Foto: mad-ideas.org
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
