Male neumnosti 10 rudarčkov: A to so vsi vaši?!

»A vas je pa kar deset?!« je bil eden izmed običajnih odzivov na odgovor o številu mojih sorojencev.

Družine, ki imajo več kot tri otroke, so pri nas redke, tiste, ki jih imajo več kot pet, so nekaj posebnega, če pa se v eni družini rodi več kot devet otrok, je ta že pravi unikat. Unikat zato, ker se ti v času odraščanja ob tolikšni kopici bratov in sester pripeti kup pripetljajev, ob katerih se ob spominu nanje še leta kasneje nariše iskren nasmeh na obrazu.

Ko si oseba, ki izve za številčnost naše družine po prvem šoku malce opomore, običajno sledi vprašanje: »Vam pa verjetno ni bilo nikoli dolgčas, a ne?« »Seveda ne,« se zasmejim in se hitro spomnim dogodivščin, s katerimi smo staršem povzročali sive lase. Moj oče je vsekakor živ dokaz za to, saj med njegovimi gostimi lasmi težko najdeš še kakšnega črnega.

Kot pisana druščina, ki je na svet prišla v časovnem razponu petnajstih let, smo večino prostega časa preživeli skupaj, tako da je bilo časa za neumnosti več kot dovolj. Vedno smo bili pripravljeni na akcijo.

Misija »gremo na morje«

Vsakič, ko se je šolsko leto približevalo koncu, smo nestrpno pričakovali poletne počitnice. Starša sta sicer navijala za hribe, nam pa se v času pubertete hoja po visokih planinah s kapami na glavah, težkimi nahrbtniki na ramenih in smučarskimi palicami v rokah ni zdelo preveč zabavno.

Oboževali smo kampiranje na morju, ki pa je zahtevalo prav posebne priprave. Te so se začele že vsaj teden dni pred odhodom. Treba je bilo pripraviti vse lonce, krožnike, vilice, šotore in ostalo kramo, med katero sta se za nameček znašla še napihljiv čoln in srf. Mame že nekaj dni prej nismo smeli jeziti, saj smo vedeli, da je zaradi vseh priprav, z »živci na koncu« in bi že manjša neumnost utegnila povzročiti požar.

Oče je dan pred odhodom z vso pripravljeno kramo polnil manjšo tovorno prikolico in tuhtal, pod kateri sedež lahko še stlači preostale potovalke. Bog ne daj, da si sam odprl prikolico in vanjo poskušal stlačiti še kakšne čevlje, saj se ti je pri tem na glavo podrl kup plenic, brisač ali klinov za napenjanje šotorskih vrvi.

Carinik je vzel ponujene dokumente in debelo pobuljil: »A to so vsi vaši?« je nejeverno vprašal očeta in nas štel, on pa mu je mirno odkimal in zamahnil z roko: »Ah kje, zadaj je še en avto«.

Dan odhoda je bil poseben dan, saj sta nas starša zbudila že zelo zgodaj, z namenom, da bi več kot polovico poti prevozili še pred poletno vročino. Večina izmed nas je imela slabe želodce, zato smo z željo, da med vožnjo ne bi »polnili vrečk«, spili le čaj in upali, da nam ne bo slabo. Za nameček smo preizkusili tudi vse priporočene metode preprečevanja slabosti: od tablet, ki smo jih kupili v lekarni, masaže ušes in zapestja, prevezovanja popka itd. Na koncu ni delovala prav nobena izmed njih.

»Zadaj je še en avto.«

Ko smo prestali najhujšo polovico in smo se po nekaj urah vožnje, ustavljanja in preprečevanja slabosti vendarle približali državni meji, je sledila nova dogodivščina. Naša četica je bila vsekakor preštevilčna za en avto, zato smo imeli vozilo, registrirano za devet oseb, poleg njega pa še manjši avto, ki je bil prepuščen maminim rokam.

Še predobro se spomnim, kako smo eno izmed poletij vsi zeleni od slabosti in kuhanja v vročem avtu vendarle prispeli na državno mejo. Carinik je vzel ponujene dokumente in debelo pobuljil: »A to so vsi vaši?« je nejeverno vprašal očeta in nas štel, on pa mu je mirno odkimal in zamahnil z roko: »Ah kje, zadaj je še en avto«. Stavim, da je policista v tistem trenutku skoraj zadela kap.

Akcija na akcijo

Sam dopust je po prvem dnevu, ko smo s skupnimi močmi postavili svoj tabor, pozdravili vsa »zijala«,  ki so se zbrala pred našimi šotori, nas štela ter nam postavljala butasta vprašanja, minil v kopanju, igranju in seveda početju neumnosti.

Nekoč smo v bližnji vasi iz ograde spustili zajce in med seboj tekmovali, kdo jih bo več ujel. No, le mislite si lahko, kako se je to tekmovanje končalo … Naslednji dan smo vrgli žogo v ograjen prostor, kjer je bila nastanjena žival z oznako »pozor hud pes«. Izžrebali smo dva prostovoljca (ki nad izidom žreba sicer nista bila najbolj navdušena). Prvi je z obročem dražil psa ter ga na vsak način poskušal zamotiti, medtem ko je drugi preskočil ograjo in si prizadeval, da bi čim prej dobil žogo.

Verjamete ali ne, te igre že po prvem krogu nismo nikoli več ponovili. Brat, ki je moral po žogo, si namreč od strahu še nekaj časa ni opomogel.

Mama se je edina veselila prvega šolskega dne

Ko se je avgust začel prevešati v drugo polovico, smo se začeli zavedali bridke resnice: Časa za neumnosti ne bo več toliko kot prej, saj se bo kmalu začela šola. Mama pa se je prvega šolskega dne vedno zelo veselila in nam govorila: »Komaj čakam, da greste v šolo, kajti takrat bom tudi jaz prišla do zasluženih počitnic.« Med poletjem ji zaradi vseh naših neumnosti vsekakor ni bilo lahko.

Marija Mezeg je mlada diplomirana babica, rojena kot tretji otrok v 12-članski družini. V svojem življenju je doživela kopico enkratnih in nepozabnih dogodkov, ki jih v prostih trenutkih dneva preliva v črke na računalniku. V zgodbah iz svoje številčne družine na humoren način predstavlja življenje v družini z desetimi otroki, s čimer želi vsaj malce razbijati mit o tem, da so otroci v velikih družinah prikrajšani za pomembna življenjska spoznanja in osebni razvoj.

Foto: people.com