Prelomnost leta od “usodnega” dne in dejstva, ki jih ob tem ne smemo spregledati

Vir: Pixabay

Eno leto je minilo od »usodnega dne«, ko smo tudi v Sloveniji zaznali prvo okužbo s koronavirusom. Spremembe, ki so se začele dogajati lanskega marca ostajajo zelo žive, saj se je iz tedna v teden situacija in dojemanja ljudi ter zdravstva izjemno spreminjala. Če je bil nekdo v začetku lanskega marca v polni trgovini z masko čuden, je danes čuden brez. Le eno leto razlike in danes ob vsakem kihu in kašlju hitimo razlagat, da je le alergija. Najbrž ne bi nihče verjel tistemu, ki bi mu pred dvema letoma, smejoč se kitajskim turistom na Bledu, rekel, da bo čez kakšno leto tako po svetu hodil tudi sam. Kljub temu, da se je vzdušje v zadnjem mesecu pričelo sproščati, tako v povezavi z ukrepi, kot tudi s samim prihodom pomladi, in da smo se situacije tudi že nekoliko navadili, globoko v nas lahko čutimo, da je bilo leto 2020 v mnogih pogledih resnično prelomno, skrb za prihodnost pa prav tako ostaja nekje usidrana v nas. Predvsem pa so v tem letu na plan prišle teme, katerim smo se prej še uspešno izogibali, zdaj pa pred njimi ne moremo več mižati.

O ukrepih, maskah, cepljenjih in virusu ne bi rada razpravljala, to ni namen tega zapisa. Bi se pa na drugi strani rada dotaknila socialne problematike in spodbudila vsakogar, ki bere tale zapis, da poskusi odpreti oči, pogledati najprej vase, nato pa tudi okrog sebe in ob začuti zgodbe ljudi okrog sebe – ne glede na svoje prepričanje, strahove ali dosedanje navade. Ne glede na vse, je najpomembneje, da je vsakdo od nas najprej človek.

Ne glejmo le bolezni, številk, vsakodnevnih novic, razdeljenih mnenj. Glejmo tudi ljudi in njihove zgodbe. Njihov trud. Pomislimo, kako lahko nekomu polepšamo trenutek …

Če je bil prvi koronski val zaznamovan s strahom pred neznanim in pričakovanjem, da bo do poletja vseeno vse skupaj že minilo, je bilo obdobje jesensko zimskega časa že samo po sebi za mnoge ljudi bolj mračno in depresivno. Seveda je to povezano s spremembami v naravi, saj je manj svetlobe in sonca, hladneje je, tokrat pa je za mnoge obdobje koronske zime pomenil tudi čas brez raznih razvedril, kot so kino, gledališče, obiski prijateljev in podobno, s katerim so si običajno krajšali dneve in dvigovali razpoloženje.

In če marca 2020 nismo vedeli, kaj nas čaka, smo bili v drugem valu v tem že približno pol leta, kar pomeni pol leta sprememb in napetega ozračja. Marca smo v vse skupaj stopili nekako z miselnostjo »samo za ta dva tedna«, v drugem valu pa smo vedeli, da vsega skupaj ne bo kar tako konec z danes na jutri. Proti koncu maja je vsem nekako odleglo, saj se je situacija začela umirjati. Misli mnogih so bile usmerjene v reševanje nastale škode ob zaprtju večine manjših in večjih podjetij, ki obratujejo fizično in nimajo možnosti spletne prodaje. Čez poletje so si mnogi prizadevali popraviti storjeno škodo, čeprav je nekje zadaj ves čas oglašal glasek, da se situacija lahko, oz. da se najbrž bo ponovila. Mnogi si vseeno niso upali predstavljati, da bosta del jeseni in zima izgledala tako kot sta. Kar je sicer najbrž tudi bolje, saj smo si s tem prihranili nekaj skrbi na zalogo … nekaj dodatnih pa smo jih s slabo pripravo tudi pridelali.

Po prvem karantenskem obdobju je vedno več ljudi in organizacij pričelo opozarjati na vse tiste posameznike in družine, ki cele korona situacije in zaprtja v domove ne preživljajo v krogu varne družine, v topli hiši z vrtom in finančno stabilnostjo. Različnih situacij in zgodb je mnogo. V tem času je izjemno pomembno, da široko odpremo oči in ušesa ter smo na vse te zgodbe pozorni. Si lahko predstavljamo, kako obdobje zaprtja in izoliranosti preživljajo različni ljudje?

Med nami so družine, v katerih je vladalo nasilje že pred epidemijo, le-to pa se je zdaj še povečalo. Otroci, katerim je bilo edino varno zavetje šola. Otroci, ki so edino v šoli pojedli topel obrok. Abstinenti raznih odvisnosti, ki dan pričakujejo v strahu pred remisijo. Duševni bolniki. Otroci, ki potrebujejo obravnavo specialista.

Med nami so petčlanske družine, ki živijo na 30m2 v blokovskem naselju in narave nimajo nikjer blizu. Pa mladi odrasli, ki živijo sami, stran od družine in je njihov edini trenutni stik z drugimi preko spleta. Pa starejši ljudje, ki so izolirani v stanovanjih in hišah, brez družin, ki zaradi skrbi za lastno zdravje ne upajo v trgovino. Pa družine, v katerih je vladalo nasilje že pred epidemijo, le-to pa se je zdaj še povečalo. Otroci, katerim je bilo edino varno zavetje šola. Otroci, ki so edino v šoli pojedli topel obrok. Abstinenti raznih odvisnosti, ki dan pričakujejo v strahu pred remisijo. Duševni bolniki. Otroci, ki potrebujejo obravnavo specialista. Starostniki, ki so dolgo izolirani v domovih, ki svoje zadnje trenutke preživljajo v popolni osami, saj še kart s sosedo iz sobe nasproti hodnika ne smejo igrati. Pa nosečnice, ki s strahom pričakujejo nove omejitve glede poroda. Mamice, ki so ravnokar rodile, doma pa imajo še dva starejša otročka in zaradi omejitev med občinami niso imele pomoči širše družine. Mamice, ki so izgubile dojenčka med nosečnostjo, pa se otrokov očka od njega niti posloviti ne more.  Med nami so ljudje, ki so se ravnokar razšli s partnerjem. Ljudje, nagnjeni k depresiji in anksioznosti. Ljudje, ki so morali zapreti svoja mala podjetja, za katera so se trudili leta. Mame, ki delajo od doma, zraven pa imajo še dva predšolska in tri otroke, ki se šolajo od doma. Pa otroci, ki svojega rojstnega dneva ne morejo preživeti v družbi dedkov, babic, sestričen in prijateljev. Naj se sliši banalno, ampak stiska je resnična.

V tem letu se je predvsem pokazalo, kako zelo so odnosi pomembni … in kako zelo je v odnosih pomemben stik. To obdobje je, čeprav je izzvalo mnogo stisk, pokazalo predvsem, kje so naše bolečine in šibke točke. Pogosto smo v takem hitenju, da sploh ne opazimo, kdaj smo se izgubili, ali pa kdaj smo izgubili stik z otroki, partnerji in drugimi najbližjimi. Ko pa se ustavimo, na mestu, kjer bi moral biti stik, ostane le praznina. Težko je, to je dejstvo, in za nekatere je težje kot za druge. Zato ne glejmo le bolezni, številk, vsakodnevnih novic, razdeljenih mnenj. Glejmo tudi ljudi in njihove zgodbe. Njihov trud. Pomislimo, kako lahko nekomu polepšamo trenutek … mogoče s tem, da jim pošljemo pismo, risbico otrok ali pa spečene piškote? Lahko pokličemo svojo staro teto in ji skupaj z otroki zapojemo pesem. Lahko se slikamo in razvite fotografije pošljemo prijatelju s kratkim pripisom »mislim nate«. Lahko podpremo mala podjetja in darila kupimo pri njih. Naj da tisti, ki zmore, kar ima. Pogosto je sprememba že “hvala”, “dober dan” in nasmeh sosedi, ki popoldneve osamljeno preživlja na klopci pred hišo.  


Preberi še:



Projekt sofinancirata Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Evropski socialni sklad: www.eu-skladi.si.

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je image-3-750x327.png

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja