Spoznanja iz karantene

Foto: Shutterstock

Mineva skoraj en teden, kar sva z možem razglasila karanteno za našo hišo in smo se z otroci zaprli vanjo.

Iz nje stopimo kvečjemu na balkon, malo povohat pomladni zrak, za nekaj minut na zelenico pred hišo, nabrat regrat (ker nam druge zelenjave že zmanjkuje) in izjemoma na kak krajši sprehod, najraje v zgodnjih jutranjih urah, ko je verjetnost, da bi kogarkoli srečal, najmanjša.

Teden dni, ki sem ga do sedaj preživela zaprta v hiši s svojo družino je bil … zanimiv. V marsičem niti To je res neverjetno! Pojejo obilen zajtrk in so čez dve uri spet lačni.ne tako drugačen od siceršnjih, saj z možem oba že leta delava od doma. Česar so otroci navajeni in vedo, če kdaj zbolijo, da se bodo vsaj del dneva morali igrati sami, ker bosta roditelja okupirana vsak s svojim računalnikom.

Nismo pa navajeni, da so otroci ves čas v hiši. Da se z nikomer ne družijo in nikamor ne grejo. In ko jih takole cele dneve gledam in opazujem, sem o njih spoznala kar nekaj stvari, ki mi prej niso bile znane:

• Kako neznansko otroci obožujejo ponavljanje ene in iste pesmi!

Znova in znova in znova in znova in znova. In znova. Že ob začetku karantene sem se dobro zavedala, da sem hudo razvajena, ker zaradi vrtca in šole lastnih otrok ne vidim po več ur na dan in da mi znajo zdaj, ko bomo ves dan tičali skupaj, iti še zelo na živce. A predstavljala sem si, da bo to zaradi njihovega medsebojnega pričkanja, tečnarjenja, polivanja in razbijanja, norenja ali nasploh grdega obnašanja. V resnici pa mi vsak dan vsaj eden izmed mojih treh zlatih otrok, ki se večinoma vedejo absolutno angelsko, stopi na živec s ponavljanjem. Ene. In iste. Pesmi. Kolesa na avtu se okrog vrte, okrog vrte, okrog vrte, kolesa na avtu se okrog vrte, ceeeel ljubi daaaaaan je bila tudi med drugim na repertoarju. Ne izmišljujem si. Si jih pa včasih oni. Ni hujšega mučenja kot če se ti poje trapasta melodija s še bolj trapastim besedilom, ki si ga je izmislil tvoj petletnik in je nikakor ne moreš spraviti iz glave.

• Koliko hrane otroci pojejo v enem dnevu!

To je res neverjetno! Pojejo obilen zajtrk in so čez dve uri spet lačni. Čeprav jim takoj pripravim malico, bi okrog ene oni zlahka zmazali izdatno kosilo. Med kosilom in večerjo pa mora biti obvezno vsaj še ena malica. Zaloge kopnijo kot za stavo. S tem, koliko so sposobni zbasati vase, me pravzaprav presenečajo tudi vsako leto znova med poletnimi počitnicami, a otroci so vsako leto večji, enako pa velja tudi za količine pojedene hrane. Ob tem postanem neskončno hvaležna kuhinjam v šoli in vrtcu, ki vsaj trikrat na dan nahranijo te moje nikoli site želodčke. In sočustvujem z vsemi starši, ki morajo v času karantene nahraniti svoje pubertetnike!

• Kako zelo rada preživljam čas s svojimi otroki

Saj morda se sliši smešno, a zagotovo ni samoumevno. Sploh ko po spletnih omrežjih berem tožbe staršev, da ne vedo, kako bodo zdržali v svojem domu s svojimi otroki. Seveda tudi jaz potrebujem vsak dan malo odmora. Že samo zato, da opravim službene obveznosti, pa tudi, da berem ali pošljem možgane na pašo na kak drugačen način. A v splošnem mi je prav užitek sesti z otroki k igri Človek ne jezi se, Naseljenci otoka Catan, šaha, odigrati partijo kart, se igrati igro vlog z igračami, sestavljati kocke in predvsem, jim brati.

• Da moji otroci zmorejo veliko več hišnih opravil, kot sem jim pripisovala

»Mami, jaz bi ti lada pomagala lupit klompil!« je nekega popoldneva štiriletnica odločno pristopila v kuhinjo. In ni se dala odgnati. Pa sem rekla »prav« in ji v roke potisnila lupilec. Veste kaj? Olupila je krompir! Sicer enega med tem ko sem jaz vse preostale, ampak saj ni bilo hitrostno tekmovanje. In kako je bila ponosna nase!

Najstarejša sicer že viha nos nad opravili, a vseeno priskoči, če ima občutek, da bo do česa zato prišla hitreje – hitreje bo kosilo, če bo pripravila na mizo, hitreje bo risanka, če bo pomagala mlajšima pospraviti igrače, ki sta jih raztrosila, … Zdaj, ko imamo za to res ves čas na svetu, jim naročam tudi opravila, za katera se v vsakdanjem hitenju niti ne spomnim, da bi jih zmogli že sami ali pa jih (čeprav to ni prav, vem) opravim sama, ker je tako najhitreje.

Tako se pravzaprav veselim prihajajočih dni, ki smo jih primorani preživeti skupaj. Trapaste pesmi bomo odgnali s kakšnim dobrim maminim glasbenim izborom iz zvočnikov (hehe:), lakoto z dobrim kuhanjem, ki se ga bomo lotili skupaj (!), potem pa si bomo privoščili partijo osla ali turnir potapljanja ladjic. In tedni karantene bodo minili kot bi mignil!

Ne vem, zakaj, a zdi se mi, da jo bomo še pogrešali. 🙂