Ko si sočuten do otroka, si sočuten tudi do sebe

Zakaj bi se sploh trudil, ko vzgajaš? Saj kot pravijo, mi smo tudi gor zrasli, pa je bilo kaznovanje vsakdanja metoda, pa naši starši niso prebrali toliko knjig in ni se toliko govorilo o osebni rasti in starševstvu … glede katerega danes starši toliko komplicirajo. »Poglejte nas, saj smo čisto v redu,« pravijo ljudje, ki žalost utopijo v alkoholu, svoje telo umirijo le s »tekom do konca«, da se res utrudijo, misli zamotijo s Facebookom ali komentiranjem na forumih, medtem ko so njihovi sinovi cele dneve za igralno konzolo in ne vidijo več smisla življenja, hčere pa skrivaj izbruhajo vsebino skoraj vsakega obroka.

Ker ko se na otroka odzoveš drugače, kot so se odzvali nate, ne pomagaš le otroku, ampak tudi sebi.

Daleč od tega, da bi, potem ko se v vzgoji trudiš biti sočuten, nehal delati napake. Teh je vsak dan malo morje. Še vedno zavpiješ, če je to tvoj način reakcije v stresnih trenutkih, še vedno ne zmoreš čustvenih izbruhov in se vmes tudi izklopiš, ker ti je vsega preveč. Še vedno znaš biti tečen starš, ki moralizira in včasih celo kritizira. Vse to se še dogaja. Ampak če se trudiš vse to preseči in se vsaj kdaj drugače odzvati, v sebi čutiš nekaj novega, nekaj nepoznanega. In ta občutek je na nek način strašljiv, ampak tako dober. Ker ko se na otroka odzoveš drugače, kot so se odzvali nate, ne daš le otroku, ampak tudi sebi.

Vsakič, ko ti bo uspelo kaos preoblikovati v mir, brez da bi ob tem koga potlačil, skritiziral ali utišal, boš čutil svojo notranjo moč in vrednost, saj te otroci res potrebujejo za varno življenje.

Tako da … ko si sočuten do otroka, si sočuten tudi do sebe – do tistega otroka, ki si včasih bil, pa se je počasi umaknil v ozadje, ker ga starši tolikokrat niso slišali, začutili, sprejeli. Pa tudi obratno, ko si sočuten do sebe, si sočuten do otroka. In četudi ti vedno ne bo uspelo in boš reagiral popolnoma drugače, kot bi želel, saj si spet padel nazaj v tisto luknjo, ki jo že tako dobro poznaš in si res ne želiš biti tam … imaš priložnost situacijo videti tako, da moraš očitno še malo pobrskati po tej luknji, jo še bolje spoznati in zgraditi v njej nov temelj, ki ti bo pomagal splezati ven. Priložnost imaš, da v luknji vsakič zgradiš eno stopničko, zaradi katere ti bo naslednjič lažje priti ven in boš na koncu samo še samovoljno šel po stopnišču dol kaj pogledat in pospravit, da se ne bi preveč nabralo.

Najprej je potrebno sprejemanje sebe ter svojih ran in prtljage

Zanka je le v tem, da ne bo lažje le tebi kot osebi in staršu, ampak boš s tem pomagal tudi svojemu otroku, saj bo tvoja dediščina tudi že zgrajeno stopnišče, ki ga bo on kot odrasel le še dogradil in s tem stopil še višje. Ko boš zmogel tudi to sočutje do sebe, ko se boš sprejel takega kot si, z vsemi svojimi ranami in prtljago, boš lahko tudi otroka iskreno začutil in pogledal v oči ter rekel »Oprosti, nisem zmogel drugače. Potrudil se bom, da bom drugič znal in ne bom zavpil nate, ker vidim, da te je to prizadelo«. In ko boš to zares čutil se boš tudi zares trudil, da presežeš svojo običajno reakcijo. In vsakič, ko ti bo delček tega uspelo se bo v tebi večal prostor za ljubezen – do otroka in do sebe.

Vsakič ko ti bo uspelo zdržati in reagirati drugače boš dal sočutje tudi malemu otroku v sebi, ki že celo življenje čaka na to, obenem pa si boš s tem tudi sporočal »Hej, tudi ti si tega vreden«. In ko to ponavljaš, to zavedanje tudi ponotranjaš. Ko boš šel čez svoj neracionalen strah, postavil mejo in pri njej ljubeče vztrajal, ne boš pomagal le otroku, ampak boš poskrbel tudi zase in spoznaval, da si tudi tega vreden. Ko bo otrok izbruhnil, vpil, se vrgel na tla in brcal, ti pa bi najraje znorel, ker ti je tako brezveze, da joka zaradi tako banalne stvari – vsakič, ko boš zmogel iti čez svojo frustracijo in le zdržal z njim, boš v sebi povečal tisti prostorček moči, da ne glede na zunanje okoliščine lahko zdržiš in v ospredje daš ljubezen do otroka in sebe.

Ni lahko, a rasti v starševstvu je vredno

Vsakič, ko ti bo uspelo kaos preoblikovati v mir, brez da bi ob tem koga potlačil, skritiziral ali utišal, boš čutil svojo notranjo moč in vrednost, saj te otroci res potrebujejo za varno življenje. V takih trenutkih boš dobil tudi izkušnjo, da vse težko lahko preživiš – da sveta ne bo konec, kot se v navalu čustev zdi otroku in pravzaprav, kot se je zdelo tebi, ko si bil premajhen, da bi razumel. In vsakič, ko ne znoriš, si ljubeč do sebe, ne le do njega. Ko sprejemaš delčke lastnosti svojih otrok, pa čeprav ti gredo noro na živce, sprejemaš sebe in življenje. Ko boš prišel v stik z otrokom, ki se zapre vase ali pa nagaja, boš prišel v stik tudi s sabo. Eno brez drugega je enostavno neizogibno.

In ni lahko. Je pa neverjetno dobro in zaradi vsega tega je v starševstvu vredno rasti.


Preberi še: