Imamo zahodnjaki nenavadne predstave o starševstvu?

Vir: Depositphotos

Spanje v ločenih posteljah, prevažanje v otroških vozičkih, treniranje uspavanja, hranjenje po urniku … Se zahodnjaki starševstva lotevamo nenavadno? Britanska raziskovalka Kelly Oakes v svojem prispevku trdi natanko to.

Eden od dojenčkovih dosežkov v razvitem svetu je, da zaspi samostojno in prespi celo noč. Sodobni strokovnjaki sicer priporočajo, naj otroci vsaj prvega pol leta spijo v spalnici staršev, v svoji posteljici, a večina staršev na to obdobje gleda kot na prehodni korak, katerega cilj je selitev v otroško sobo.

A takšno filozofijo poznamo samo Evropejci in Američani. V večini afriških, azijskih in južnoameriških družin otroci spijo pri starših (običajno ne le v isti sobi, ampak v isti postelji) in to precej dlje kot pol leta.

Skupna ležišča kot način življenja

Pri vzgoji si lahko privoščimo razmišljanje izven zahodnjaških okvirov. Prakse, ki v našem okolju veljajo za običajne, morda niso običajne za preostanek sveta.

V Indiji so skupna ležišča izredno priljubljena tudi v gospodinjstvih, kjer nimajo prostorske stiske in imajo otroci svoje sobe. »Štiričlanska družina ima dve otroški sobi in spalnico, vendar na koncu vsi spijo v isti postelji,« razmere opisuje indijska zdravnica in svetovalka za vzgojo Debmita Dutta. Gre za način življenja, ki staršem olajša nočno dojenje in uspavanje, pa tudi drugače ima pomirjujoč učinek na otroka. »Moja hči je spala na zložljivi postelji poleg najine, dokler ni bila stara sedem let,« pravi Dutta.

Na zahodu je situacija obratna. Starši se poslužujemo različnih metod uspavanja, najbolj ekstremna vključuje dolgotrajno »izjokavanje«, vse pa so usmerjene k temu, da bi otrok celo noč spal. Oakesova piše, da je naše osredotočanje na zgodnjo samostojnost povezano z zahodnim individualizmom. Skupno spanje zahodni starši vidimo kot popuščanje otroku in pretirano odvisnost od staršev. Resnica je pogosto obratna, saj se otroci, ki v bližini staršev dobijo dovolj samozaupanja in občutka varnosti, kasneje brez težav osamosvojijo.

Ali skupno spanje povečuje tveganje za nenadno smrt dojenčka?

Številni starši iz t.i. razvitih držav se bojijo deliti posteljo z otrokom, saj naj bi to povečalo možnost za sindrom nenadne smrti dojenčka (SNSD). A nekateri znanstveniki opozarjajo, da zaradi pomanjkanja kvalitetnih študij s tega področja težko rečemo, ali spanje v isti postelji (brez ostalih ogrožujočih faktorjev, kakršna sta prekomerno pitje alkohola in kajenje) v resnici povečuje tveganje za SNSD. Študije namreč prihajajo predvsem iz visoko razvitih držav, kjer je skupno spanje manj pogosto. V državah z nižjimi prihodki, kjer otroci tradicionalno spijo pri starših, beležijo izredno nizko stopnjo SNSD. To potrjujejo tudi pakistanske družine, ki živijo v Veliki Britaniji in ohranjajo svoj način življenja, vključno s skupnim spanjem. Pri njih je tveganje za SNSD nižje kot pri britanskih družinah.

Morebitna povezava med skupnim spanjem in SNSD-jem ni gotova in bo zahtevala nadaljnje znanstvene raziskave. Jasno pa je, da starši za varno skupno spanje ne smejo uživati alkohola, drog in nekaterih zdravil, ne smejo kaditi ali imeti zelo visoke telesne teže.

Nošenje na otroka deluje pomirjujoče

Skozi celotno zgodovino so starši otroke nosili v različnih vrstah nosilk, piše Oakesova. To se je spremenilo v viktorijanski dobi, ko so se na prizorišče pripeljali otroški vozički. A tudi starši, ki ne uporabljajo nosilk, opažajo, kako hitro se otrok pomiri, če ga privzdignejo in se z njim ritmično premikajo oz. hodijo.

Nekatere raziskave kažejo, da otroci manj jokajo, če jih starši nosijo. Biološko gledano otroci potrebujejo tesen stik s starši, podnevi in ponoči. Tudi za malčke, ki niso več odvisni od nočnega dojenja, je normalno, da se ponoči zbujajo. Če poleg njih leži starš, se običajno hitreje pomirijo in zaspijo nazaj.


Preberi še:


Starši lahko pogledamo izven okvirja zahodnjaške miselnosti

Ustroj dojenčkov se skozi tisočletja skoraj ni spreminjal, drastično pa se je spremenila naša kultura v zadnjih desetletjih, še posebej pričakovanja od dojenčkov in staršev. Novopečenim staršem ne povemo, da je nočno zbujanje običajno. Namesto tega širimo mit, da se dojenčki ponoči ne bi smeli zbujati.

Tudi zato se vse več staršev sooča s poporodno depresijo in izgorelostjo. A urjenje dojenčka, da bo spal, ne pomaga vedno. Zanesljivejša pot do stabilnega duševnega zdravja je močna in konkretna podpora okolice. Izgoreli starši (ne)spanje svojega otroka doživljajo veliko težje od staršev, ki jih okolica podpira (npr. s pripravo obrokov, pomočjo pri varstvu in gospodinjskih opravilih …).

Starševske prakse se razlikujejo od kulture do kulture, pa tudi od družine do družine. Na koncu morajo starši sami ugotoviti, kaj ustreza njihovi družini in okoliščinam, v katerih živijo. Za polno zaposleno japonsko mamo je skupno spanje npr. način, da ostane povezana z otrokom, čeprav je čez dan skoraj ni doma, piše Oaksova.

Pri iskanju poti pomaga zavedanje, da prakse, ki v našem okolju veljajo za običajne, morda niso običajne za preostanek sveta. Pri vzgoji si lahko privoščimo razmišljanje izven zahodnjaških okvirov. »Dojenčki ne manipulirajo z nami,« piše Oakesova. »Ne gre za male šefe, ki jim težko ugodimo, ampak za nemočna bitja, ki potrebujejo našo bližino in sočutje.«

Komentarji

  1. Cudovit članek, vse to sem sama prakticirala, nisem se ozirala na ljudi, ki so mi pametovali, kako naj vzgajam svojega sina. Prebrala sem med drugim ogromno knjig o povezovalnem starševstvu, dojenju (sina sem dojila 4 leta), spal je v skupni postelji, še zdaj kot prvošolček se rad stisne v veliki postelji, dovoljeno mu je izražati vsa čustva, saj so vsa primerna, tudi jeza, itd. ampak v pravi obliki. Je ljubljen, sočuten, ljubeč, razumevajoč in hkrati se zna postaviti zase, je spoštljiv. NIkoli ni imel dude, ni sesal prsta, ni pil iz flaše, ni imel težav s spanjem, posledično je imel že kot dojenček dober imunski sistem, veliko smo bili zunaj na svežem zraku. Zelo rad se objema, lubčka, rad se carta. In ne, ni razvajen, zelo skromno živimo, sploh kar se tiče materialnih stvari. Je pa zato čustvena inteligenca v naši družini na vrhu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.