Zakaj afriški dojenčki ne jokajo?

Claire Niala je Afričanka, ki je velik del življenja preživela v Veliki Britaniji. V poklicu je uspešna ženska, kot mama pa »tipična Afričanka«, ki se je soočila z vprašanjem: Zakaj so afriški dojenčki bolj zadovoljni od evropskih? V svojem zapisu pravi takole:

Rodila sem se v Keniji. Otroštvo sem preživela v Keniji in Slonokoščeni obali, od petnajstega leta dalje pa sem živela v Veliki Britaniji. Kljub temu sem od nekdaj vedela, da si želim svoje otroke (ko jih bom nekoč imela) vzgajati doma, v Keniji.

»Želela sem roditi doma, v Afriki«

Čeprav sem sodobna afriška ženska z dvema univerzitetnima diplomama in spadam v četrto generacijo žensk, ki hodijo v službo, sem pri otroških zadevah tipična Afričanka. Splošno prepričanje ostaja, da brez otrok nisi izpolnjen. Otroci so blagoslov, ki bi se mu odpovedal samo norec. Vprašanje se pravzaprav sploh ne postavlja.

Zanosila sem v Veliki Britaniji. Želja, da bi rodila doma, je bila tako močna, da sem pustila svojo ordinacijo, začela z novim poslom ter zamenjala dom in deželo – vse skupaj, ko sem bila v petem mesecu nosečnosti.

Kot nosečnica sem požirala knjige o nosečnosti in vzgoji. Moja babica v Afriki je tako pozneje pripomnila, da je vse, kar moram narediti, da »preberem« svojega dojenčka.

Počela sem tisto, kar počne vsaka angleška nosečnica: požirala sem knjige o nosečnosti in vzgoji. (Moja babica je pozneje pripomnila, da dojenčki ne berejo knjig, in da je vse, kar moram narediti, da »preberem« svojega dojenčka.) V vsem, kar sem prebrala, je pisalo, da afriški dojenčki jokajo manj od evropskih. Res me je zanimalo, zakaj je tako.

Afriški otroci se ves čas nosijo

Ko sem prišla domov v Afriko, sem opazovala. Mame in dojenčki so bili povsod, razen najmanjših Afričanov, mlajših od 6 tednov, ki so bili večinoma doma.

Prva stvar, ki sem jo opazila, je bila, da je kljub njihovi vseprisotnosti v resnici težko »videti« kenijskega dojenčka. Ponavadi so neverjetno dobro zamotani in privezani na mamo (včasih tudi na očeta). Celo starejši otročički, ki se nosijo na hrbtu, so pred zunanjimi dejavniki zavarovani z odejo. Vesel si lahko, če vidiš delček noge, kaj šele oko ali nos.

Ovijanje dojenčkov spominja na imitacijo maternice. Otroci so dobesedno zabubljeni pred stresom zunanjega sveta, v katerega vstopajo.

»Podoji jo!«

Moje drugo opažanje je bilo kulturološko. V Veliki Britaniji se je vedelo, da dojenčki jokajo. V Keniji je bilo ravno nasprotno. Vedelo se je, da dojenčki ne jokajo. In če slučajno jokajo, je nekaj hudo narobe, zato je treba storiti vse, da se stanje pri priči izboljša. Moja angleška svakinja je to dobro povzela z besedami: »Tukajšnji ljudje res ne marajo, da dojenčki jokajo, mar ne?«

Vse je postalo mnogo bolj smiselno, ko sem končno rodila in je s podeželja na obisk prišla moja babica. Moja dojenčica je namreč kar precej jokala. Nejevoljna in utrujena sem pozabila vse, kar sem prebrala, in sem kdaj tudi sama zajokala.

Za mojo babico pa je bila težava enostavna: »Nyonyo!« (»Podoji jo!«) To je bil njen odgovor na vsak otroški pisk.

Zadovoljni dojenčki z izpolnjenimi potrebami

Včasih je šlo tudi za mokro pleničko, za to, da sem jo odložila, ali za podiranje kupčka. A večinoma se je le želela dojiti – ni bilo važno, ali se hrani ali le »crklja«. Že prej sem jo večino časa nosila in spala skupaj z njo, tako da je bilo to naravno nadaljevanje tega, kar sva počeli.

Dojenje nikoli ne poteka linearno. Hčerka ti bo povedala, kdaj bo pripravljena na hrano. S svojim telesom.

Nenadoma sem spoznala ne ravno težavno skrivnost vesele umirjenosti afriških dojenčkov. Šlo je za preprosto sožitje z zadovoljevanjem potreb, pri čemer se je bilo treba popolnoma odpovedati idejam o tem, kaj naj bi se dogajalo, in sprejeti to, kar se je v danem trenutku v resnici dogajalo.

Zaključek je bil torej tak, da se je moja dojenčica veliko dojila – precej več, kot sem kdajkoli prebrala, in vsaj petkrat več od najstrožjih tabel, ki sem jih videla.

»Ko bo pripravljena na hrano, ti bo pokazala«

Pri približno štirih mesecih, ko večina mestnih mam začne uvajati gosto hrano, je moja hčerka prešla na »novorojenčkasti« stil dojenja na eno uro, kar je bil zame popoln šok.

V prvih štirih mesecih so se razmiki med podoji postopno podaljševali. Iz prsi mi je počasi nehalo kapljati in varuška me med terapijami ni več prekinjala, ker bi bila hči lačna.

Večina mam v moji skupini mamic z dojenčki je po navodilih začela uvajati riž in vsi strokovnjaki, ki so spremljali naše otroke, so rekli, da je tako prav. Tudi mame potrebujejo počitek, odlično nam je šlo s štirimi meseci izključnega dojenja. Zagotovili so nam, da bo z našimi otroki vse v najlepšem redu.

Nekaj se mi ni zdelo čisto prav. Ko sem oklevajoče zmečkala malo pawpaw (tradicionalna kenijska hrana za odstavljanje) in jo zmešala s svojim mlekom, je moja hči ni želela niti poizkusiti.

Tako sem poklicala babico. Zasmejala se je in vprašala, ali sem zopet brala knjige. Potrpežljivo mi je razložila, da dojenje nikoli ne poteka linearno. »Povedala ti bo, kdaj bo pripravljena na hrano. S svojim telesom.«

»Kaj pa naj počnem do takrat?« sem vprašala.

»To, kar si počela do sedaj, redni nyonyo.«

Podpornica ostalim doječim materam

Moje življenje se je upočasnilo in, kot se mi je zdelo, povsem obmirovalo. Medtem ko so se ostale mame navduševale, kako njihov otrok zdaj dlje spi, sem se jaz še vedno zbujala vsako uro ali dve s svojo hčerko. Pacientom sem povedala, da vrnitev na delo ne uspeva čisto tako, kot sem si zamislila.

Kmalu sem ugotovila, da povsem nenamerno postajam neformalna podpornica ostalim mestnim materam. Moj telefon je ves čas zvonil in pogosto sem med dojenjem odgovarjala: »Ja, kar doji ga. Ja, tudi, če si ga pravkar podojila. Ja, morda se danes ne boš uspela niti preobleči iz pižame. Ja, še vedno čutiš potrebo, da ješ in piješ kot konj. Ne, zdaj morda ni pravi trenutek za vrnitev na delo, če si to le lahko privoščiš.«

V Veliki Britaniji se je vedelo, da dojenčki jokajo. V Keniji je bilo ravno nasprotno. Vedelo se je, da dojenčki ne jokajo. In če slučajno jokajo, je nekaj hudo narobe, zato je treba storiti vse, da se stanje pri priči izboljša.

Nazadnje sem mamam zagotovila: »Postalo bo lažje.« Tem besedam sem morala zaupati, saj tudi zame ni še postalo prav nič lažje.

»Kako nezahteven otrok!«

Kakšen teden, preden je hčerka dopolnila pet mesecev, sva odpotovali v Veliko Britanijo na poroko ter na obisk k sorodnikom in prijateljem. Ker sem imela malo obveznosti, nisem imela težav z usklajevanjem najinega urnika dojenja. Kljub neprijetnim pogledom tujcev sem hči dojila na številnih javnih krajih (večina označenih sob za dojenje je bilo na straniščih, za katere se nisem mogla pripraviti, da bi jih uporabila).

Na poroki so ljudje, ki so sedeli z mano za mizo, opazili: »Kakšen nezahteven otrok! Je pa res, da se veliko doji.« Ostala sem tiho. Druga gospa je pripomnila: »Nekje sem prebrala, da afriški otroci ne jokajo dosti.« Ob tem sem se lahko samo zasmejala.

Vir: naturalchild.org