Zakaj me sočutno starševstvo tako vznemirja?

Foto: Shutterstock

O sočutnem starševstvu ste najbrž že kaj slišali, vsaj tako na eno uho. Nekatere vznemirja že sama ideja, druge nepoznavanje tematike, spet tretji ne najdejo konkretnih navodil kako uresničevati sočutno starševstvo v vsakdanjem življenju.

Sočutje je del naše narave

Sočutje nam je prirojeno, saj je človekova narava naravnana k drugemu bitju – torej k odnosu in komunikaciji z njim. Če pogledamo novorojenčka; zakaj zmore malo bitjece, ki komaj pride na svet, že po 30 minutah življenja posnemati mamico, ko recimo dvigne roko, premika oči ali prste? Ker želi biti z njo v stiku in z njo deliti čustvena stanja in izkušnje.

Brez predpostavke torej, da primarno iščemo odnos z drugim, ne moremo razumeti pojma sočutje. Sočutje je namreč notranji čustveni sistem, kjer preko medosebne čustvene regulacije sodelujemo z drugim v enaki izkušnji. Se sliši zapleteno?

Sočustvovanje z drugo osebo

Sočutje pomeni, da medsebojno delim čustva z drugo osebo in jih tudi razumem. Razumem izkušnjo,

Brez sočutja ni starševstva; je le dresura in oblikovanje osebka po naših željah in prepričanjih.prepričanja in namere drugega. V sebi čutim, kar čutiš ti, npr. čutim tvojo jezo, frustracijo in nemoč, ker ti ne gre domača naloga, in tudi ti zaznavaš, da te jaz čutim – čutiš, da sem s tabo in ti želim pomagati.

Predpogoj, da sem lahko z drugim sočuten, je, da prepoznam, kaj jaz čutim ob določeni osebi in v določeni situaciji. Če se starš ob otroku ne ukvarja s tem, kaj on kot starš čuti, bo zelo težko začutil otroka.

V praksi

Otrok zjutraj noče v vrtec, se dere in upira. Kljub temu, da je starš prej umirjeno pripravljal vse stvari za odhod od doma, začne sedaj ob otroku doživljati nemoč, iz katere prihaja jeza.

Kaj lahko mama ali oče naredi?

• Najprej se mora zavedati svojih občutkov ob tej stresni situaciji – npr. začutiti nemoč, ker otrok ne reagira v skladu z njegovimi pričakovanji ter posledično jezo, ker se mu mudi v službo in otrok tega ni sposoben razumeti in se prilagoditi situaciji.

• Prebere sporočila, ki jih otrok izraža preko čustev – kaj mu z jezo in uporom želi povedati: je žalosten in ga pogreša, je nenaspan, lačen, je nemočen, ker ve, da nima izbire in mora v vrtec, čeprav bi raje ostal doma in se igral z mamico, se jezi, ker ni upoštevan in nima druge izbire?. Včasih razloga ne bomo uganili, bistveno je, da z otrokom navežemo stik, preko katerega otrok začuti, da nam ni vseeno zanj in za njegovo doživljanje.

• Ločiti mora čustva, ki se prebujajo v njem od čustev, ki jih doživlja otrok. Potem ko oče ali mama začuti nemoč in jezo, torej občutke, v katerih se je »ujel« z otrokom, nastopi čas, da presodi, kaj je njegovo in kaj otrokovo ter odreagira kot odrasla oseba in ne kot otrok. Otrokovo stisko zregulira tako, da najprej umiri sebe (»Resda se mi mudi in me jezi, ker teh otrokovih izpadov prav sedaj ne potrebujem, a bom najprej poskrbel za počutje otroka.«). S tem ko oče oz. mama prevzame odgovornost za lastna čutenja in svoje jeze in nemoči ne »izbruha« na otroka, se lahko usmeri na otrokova doživljanja (»Čutim, da si jezen, ker bi rad ostal doma, pa moraš v vrtec in si ne moreš pomagati.«). Otroka bo s tem naučil prepoznavati, kaj se z njim dogaja.

• Jasno postavi mejo oziroma pove svoja pričakovanja ter predlaga rešitev (»Tudi jaz bi rada ostala doma s teboj in se igrala, a moram v službo, ti pa moraš v vrtec. Ko prideva domov, se bova pa skupaj igrala. Kaj bi si ti želel, da se igrava najprej, ko bova prišla skupaj?«). Če otrok še vedno ni pomirjen, staršu pa se res mudi, ne dovolimo, da nas otrokov nemir prevzame. Ker vemo, da druge izbire nimamo, mirno vztrajamo in ponavljamo, da je odhod nujen. Otroka stisnemo k sebi, ga fizično umirimo in ob prigovarjanju povemo dejstva. Če je potrebno, ga v naročju odnesemo do avtomobila.

Čustvena okuženost

Pri sočutju gre torej za uglašenost dveh notranjih svetov, dveh umov, dveh duš (v namenih, kognitivnih stanjih, čustvenih stanjih) – v našem primeru starša in otroka, med katerima se pretakajo čustva.

Gre za dinamičen čustven proces, ko si starš in otrok iz trenutka v trenutek delita občutke in namene, se pogajata in sodelujeta. Če se oče jezi na otroka, otrok to jezo v sebi začuti in se potem odloči, kako se bo vedel v odnosu do očeta – preprosto prevzame čustvo očeta in se z njim »okuži«. Zato je včasih tako težko ločevati, katera čustvena stanja so od starša in katera od otroka – potrebna je refleksija, kar pa zahteva čas in potrpežljivost. Prav to je razlog, da je sočutno starševstvo tako zahtevno in se ga mnogi bojijo ter ga zato zavračajo. Ni pa nemogoče, ker kot je bilo rečeno, nam je že po naravi dana sposobnost sočutja in ljubezni do drugega, ki pa se jo otrok prvenstveno uči od staršev. Če torej starš kot otrok ni doživel sočutja, ima toliko težjo nalogo, da ga razvija ob lastnem otroku. Vendar bo vsakič, ko mu bo uspelo začutiti sebe in otroka, to doživel kot velik uspeh.

Zrcalni nevroni

Dandanes mnogi nevroznanstveniki poudarjajo pomen t. i. zrcalnih nevronov oziroma zrcalno nevronskega sistema, ki začne delovati, ko vidimo oziroma zaznamo določeno dejanje oziroma vedenje drugega in razumemo njegov namen ter smo pripravljeni na zrcaljenje.

Saj veste, ko se nekomu zazeha in to zaznamo, se začne zehati tudi nam.  Vendar ne zrcalimo le vedenja, temveč tudi čustva, ki se skrivajo za tem vedenjem. Smo kot spužve, vpijamo notranja stanja drugega  človeka. Otrok se tako »čustveno okuži« z mamino ali očetovo jezo, tesnobo, stresom, žalostjo. Velja pa tudi obratno.

Neverbalna govorica

Zanimivo je, da si 70% časa delimo čustva in izkušnje preko neverbalne govorice (gibov telesa, očesnih premikov, kretenj, višine tona glasu in njegove intenzitete, vokalizacije, Pri sočutju gre torej za uglašenost dveh notranjih svetov, dveh umov, dveh duš, v našem primeru starša in otroka, med katerima se pretakajo čustva. obraznih izrazov). Zato ima uporaba našega TELESA ključno vlogo pri sočutju.

Sočutje je na primer, ko se jaz kot mama počutim neprijetno, ker je mojemu otroku neprijetno v rokah tujca (obrača glavo stran, se izmika). Na to otrokovo neprijetnost se odzovem kot na nekaj, kar bi se lahko zgodilo meni (čutim napetost in tesnobo v telesu) in zaradi so-čutenja otrokove stiske otroka vzamem nazaj k sebi v naročje. Vzajemno z njim doživljam neprijetnost v telesu in skušam regulirati to njegovo stanje tako, da ga vzamem k sebi in umirim njegove in lastne neprijetne občutke.

Sočutje kot vrednota

Na splošno bi sočutje moralo postati naša najvišja vrednota v odnosih z drugimi, naša naravnanost, kajti brez sočutja se ne da čutiti ljubezni, ki je v nas in v drugih. Tudi Bog je so-čutil z nami in našo grešnostjo in je zaradi ljubezni do nas šel na križ. Zato se moramo kot starši še posebej v odnosu do otrok truditi za sočutje, kajti brez njega ni starševstva; je le dresura in oblikovanje osebka po naših željah in prepričanjih. Zato le pogumno stopimo na pot sočutnega starševstva in spoznavanja lastnega in otrokovega čustvenega sveta.