6 možnih razlogov, zakaj sočutno starševstvo v naši družini ne deluje

Thumbnail

Sočuten pristop k vzgoji otroka gotovo prinaša pozitivne spremembe v vsakdanjem življenju. In vendar pride dan ali obdobje, ko se nam zdi, da počnemo vse prav, in kljub vsemu – ne deluje!

Katere bi lahko bile tiste možne ovire, zaradi katerih otrok še kar ne sodeluje in zaradi katerih še kar ne čutimo tistega pravega napredka v najinem odnosu?

1. Naše sočutje meji na permisivnost

Povezani odnosi so temelj pozitivnega starševstva. Kadar je otrok varno navezan na nas, je tudi bolj pripravljen na sodelovanje. Ko pa enkrat dosežemo to sodelovanje, nas lahko postane strah, da ga bomo izgubili. V nekem trenutku se tako ustrašimo postaviti mejo ali reči ne, da ne bi izzvali jeze in trme. Ne želimo porušiti harmonije, ki smo jo tako težko zgradili. 

Otroci nas opazujejo in srkajo naše reakcije: kako se sprejemamo, kako se obvladujemo, kako se obnašamo.

Če torej čutimo, da se bojimo otroku jasno postaviti zahtevo zgolj z namenom, da se izognemo konfliktu, postajamo permisivni starš. Poiščimo način, da bomo jasni in prijazni hkrati. Sebe si predstavljajmo kot sposobnega, umirjenega in zaupanja vrednega pilota, ki rad leti, ve kaj dela in ga hkrati vsaka turbulenca ne vrže iz tira.

2. Govorimo eno, delamo drugo

Kaj smo, je za naše otroke bistveno pomembnejše kot tisto, kar govorimo. Otroci nas opazujejo in srkajo naše reakcije: kako se sprejemamo, kako se obvladujemo, kako se obnašamo. In posnemajo – naše besede, naše reakcije, naš pogled na svet in ljudi.

Da bo sočuten način vzgajanja resnično deloval, naj se naša dejanja skladajo s sporočilom in vrednotami, o katerih govorimo in po katerih želimo, da bi naš otrok živel.

Naj se naša sočutnost ne konča pri odnosu z otrokom, ampak jo razvijajmo tudi do drugih ljudi.

Ne želimo, da naš otrok kriči na druge? Potem ne kričimo nanj! Želimo, da naš otrok spoštuje druge? Potem spoštujmo partnerja in s tem otroku pokažimo, kaj je spoštovanje. Svojih otrok kljub stalnem opominjanju (da so ploščice hladne ipd.) najbrž nikoli ne bom naučila doma nositi copat, ker jih sama enostavno ne prenesem. Zgled smo pri vsem, kar počnemo, od vsakdanjih praktičnih stvari dalje.

Sočuten odnos ni teorija, je vsakdanje življenje, z vsemi vzponi in padci.

3. Kot mama in oče nisva usklajena

Kadar eden od staršev uporablja sočuten način vzgajanja, drugi pa ne (permisivnost, avtoritarnost, zagovarjanje in uporaba kazni …), je za otroka lahko stresno in postane zmeden. Sočutno starševstvo je uspešno, kadar se oba strinjata v tem, da je tak način vzgoje dober in pozitiven za vso družino. S partnerjem se pogovarjajmo, se usklajujmo, učimo se in se spodbujajmo.

Prav tako je pomembno, da tudi sami ne preklapljamo med načini vzgoje. Če bo otrok razbil kozarec in bo enkrat za to tepen, drugič pa objet, med nama ne bo pravega zaupanja.

4. Nekdo ima na otroka velik negativen vpliv

Res je, da smo kot starši otroku prvi zgled, vendar so otroci bolj kot kadarkoli kasneje v življenju dovzetni za vplive okolice. To je lahko kdorkoli in karkoli – od sorodnikov do naših ali njegovih prijateljev, sem spadata pa tudi televizija in računalnik z internetom. Tudi vsi risani junaki niso ravno zgled primernega obnašanja, nekateri otroci pa jih oponašajo z največjim veseljem. Otrok se bo gotovo prej naučil posnemati grdo, negativno vedenje kot pozitivno. Ker je zabavnejše in lažje!

 

Vendar bodimo pazljivi – ne kritizirajmo ljudi, temveč le vedenje. Vedenje je tisto, kar se nam ne zdi primerno in za katerega ne želimo, da bi ga naš otrok počel. Kritiziranje in obsojanje drugih ni del »teorije in prakse« sočutne vzgoje.

5. Od otroka pričakujemo preveč

Ko se odločimo za sočuten odnos do otroka, pričakujemo, da bodo rezultati vidni v nekaj dneh. Toda sočuten odnos ni teorija, je vsakdanje življenje, z vsemi vzponi in padci. Naši otroci zaradi sočutnega načina vzgajanja ne postanejo popolni otroci. Še vedno bodo trmasti, preizkušali bodo meje, ne bodo poslušali, ne bodo upoštevali vsega, kar predlagamo. In to je čisto v redu! Dvoletnik zaradi sočutnega odnosa ne bo nič manj tipičen dvoletnik ob odkrivanju sveta, le lažje mu bo ob sočutnem staršu.

Dvoletnik zaradi sočutnega odnosa ne bo nič manj tipičen dvoletnik ob odkrivanju sveta, le lažje mu bo ob sočutnem staršu.

Morda s primerjanjem sebe z ostalimi starši ali otroka z drugimi otroci postavljamo standarde, ki jih je mogoče doseči le v knjigah. Prisluhnimo sebi in svojemu otroku in ne pričakujmo popolnosti. Predvsem iščimo veselje v vsakdanjem odnosu in vsakdanjem napredovanju.

6. Med nami in našim otrokom se je izgubil stik

Odnos je živa stvar. Včasih povezanost ostane, kljub temu da kdaj zakričimo. Spet drugič se stik lahko izgubi zaradi povsem vsakdanjih stvari: utrujenosti, slabe volje, pomanjkanja časa. Če se otrok pogosto ne drži dogovorov ali ne posluša, je to morda znak, da bi morali več časa posvetiti povezovanju med nama. Mi in naš otrok najbolje vemo, kaj najraje počnemo skupaj, da začutimo srce drug drugega.

Povzeto po: creativechild.com

Foto: kidspot.com.au, zero-to-three.s3.amazonaws.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja