Kljub bolečini po splavu upanje ostaja

O tem govorijo pričevanja ljudi, ki so težo splava izkusili na lastni koži in duši … V Sloveniji prvič zbrana v knjigi Novo upanje po splavu.

O izidu knjige Novo upanje po splavu, ki jo je nedavno izdala založba Družina v sodelovanju z Zavodom ŽIV!M, smo pri iskreni.net že poročali, o ozadju nastajanja knjige pa ste lahko brali v intervjuju z ustanoviteljico Zavoda ŽIV!M, Katarino Nzobandora, in terapevtom Janijem Jeričkom.

To je knjiga za vsakogar izmed nas!

Pa vendar si tudi knjiga sama zasluži, da jo podrobneje predstavimo, saj prinaša nekaj povsem novega in zelo potrebnega v slovenski prostor ter je lahko v pomoč mnogim – tako osebam, ki so izkusile splav, tistim, ki se o njem odločajo, kot vsem, ki te osebe spremljajo.

Še bolje pa bi bilo reči, da je to pravzaprav knjiga za vsakogar izmed nas, da bi se zavedali ran, ki jih posameznikom, družinam in družbi zadaja splav, in da bi mogli razumeti, kaj v resnici doživljajo osebe, ki jih zaznamuje splav, in kako jim najbolje pomagati.

V knjigi poleg šest osebnih zgodb slovenskih staršev po umetni prekinitvi nosečnosti najdemo tudi mnenja petih strokovnjakov (terapevt Jani Jeriček, teolog in upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, moralni teolog in bioetik p. dr. Tadej Strehovec, voditeljica programov Teologije telesa za mlade pri iskreni.net Polonca Sokol in psihiater dr. Jožef Magdič).

Medtem, ko nas osebne zgodbe z vso iskrenostjo in neposrednostjo najmočneje soočijo z resničnostjo trpljenja mnogih, ki so izkusili splav, pa mnenja strokovnjakov zgodbam postavijo podlago za boljše razumevanje in izrišejo celostno sliko drame, v kateri se bije težak boj med smrtjo in življenjem, krivdo in odpuščanjem, brezupom in upanjem.

Ne obsojajmo oseb in ne podcenjujmo posledic

Iz obeh delov knjige zelo močno veje sporočilo o zgrešenosti obsojanja vseh, ki so v splavu v nekem trenutku življenja iskali rešitev velike stiske, pa tudi opozorilo o težkih posledicah splava, pred katerimi si današnja družba zatiska oči.

V nadaljevanju objavljamo osnovne obrise osebnih zgodb iz knjige, ki jih je za globlje razumevanje sicer vredno prebrati v celoti. Večini je skupno težko družinsko ozadje in obžalovanje splava. Čeprav so bili takrat večinoma v resnično težki situaciji, danes menijo, da bi zmogli in da je težje živeti s posledicami splava.

»Nogomet bi lahko igrala …«

Ena od pričevalk v knjigi, Karmen, je zanosila pri 15 letih. Kljub mladosti sta se s partnerjem nosečnosti razveselila in bila pripravljena otroka obdržati. A vpletla se je mama, ki je tudi sama imela izkušnjo dveh splavov, in še ne polnoletno hčerko prisilila v splav. Dogodek je dekle zelo prizadel, da bi izrazila svojo notranjo bolečino, se je začela tudi rezati po trebuhu: »Kri je tekla tako kot pri splavu in tudi bolečina je bila prisotna.« Ko ji je profesorica svetovala, naj svojo bolečino raje izlije na papir, je nastala tudi pesem nerojenemu otroku, v kateri so naslednji verzi: »Ti si moj sin / in noben ni tak kot si ti. / Spomnim se, /ko videla sem te prek ekrana, / čisto majhne nogice … / nogomet bi lahko igrala.«

“Spomnim se, ko videla sem te prek ekrana, čisto majhne nogice … nogomet bi lahko igrala.”

O tej isti izkušnji spregovori tudi njen partner, ki tašči še vedno ne more oprostiti prisile k splavu. Vse skupaj je bilo in je še vedno boleče tudi zanj: »O splavu se nisva veliko pogovarjala, ker nama je bilo obema hudo. Poskusila sva pozabiti, ampak se ne da. Zdaj imava sina, vendar misel na splav še vedno ostaja v glavi in ne bo nikoli pozabljena.«

Zgodba oratorijske animatorke: na hitro sem odrasla

A če je Karmen imela vso podporo partnerja, je povsem drugače v naslednji zgodbi v knjigi, ko 16-letna animatorka na pripravah za oratorij spozna fanta, se vanj zaljubi in po 9 mesecih zanosi. Fant pravi samo »bomo uredili« in s svojo mamo na hitro zorganizira in plača splav v zasebni ordinaciji. Dekle se spominja: »Med vožnjo sem razmišljala: ‘Kako sem neumna, da mu rečem DA za tako stvar.’ Vem, da sem ga še vprašala, kaj pa če ne bi naredila splava, a je rekel: ‘Ne, ne, bova kar naredila to.’ In sem privolila. Pred splavom sploh nisem kaj dosti razmišljala, ker se je tako hitro zgodilo. Takrat sem bila še vodljiva, danes nisem več.« Danes pravi, da jo je splav zelo spremenil, na hitro je zelo odrasla, v šoli je močno popustila, pojavili so se ji razni strahovi, odnos z Bogom se je spremenil, njena predstava o prihodnosti je zdaj drugačna. Pokonci je držijo predvsem mnoge aktivnosti. Dekletom, ki razmišljajo o splavu, bi danes rekla: »Imejte rade življenje, svoje in tuje. Pa fantje naj vas podpirajo. Če ne, fanta pusti. Ne gre drugače.«

»S splavom si ne narediš nobene usluge«

Ker sama živi po zaslugi mame, ki se je v podobni situaciji odločila za življenje, naslednji pričevalko 5 let po splavu še toliko bolj boli misel, da je sama ravnala drugače. Nosečnost se ji je pri 17 letih zdela katastrofa, s fantom sta bila soglasna, da je edina rešitev splav. Tudi medicinsko osebje ji je ob kemičnem splavu dajalo vtis, da sploh še ne gre za otroka, le za skupek celic, ki se odlušči kot pri menstruaciji. V prvih dneh po splavu je občutila olajšanje, kasneje pa se ji je življenje spremenilo, danes v tem prepoznava simptome postabortivnega stresa. Zaprla se je vase, se izogibala družbi, doma gledala nanizanko za nanizanko, začela je čutiti krivdo in obžalovanje, znižala se ji je samopodoba. »Po eni strani vem, da nisem slab človek, ker si govorim, da nisem vedela in nisem mogla drugače; sama sebe tolažim. Po drugi strani pa imam to, kar sem naredila, vedno v podzavesti. Vseeno me ‘žre’.« Pridejo obdobja, ko je povsem obupana in vse skupaj podoživlja. Tudi fantu je danes žal in oba imata občutek, da bi jima nekako šlo, če bi se takrat odločila drugače. »Otroku s splavom narediš, kar narediš. Sebi pa tudi ne narediš nobene usluge. Ne predstavljam si, da bi ženska, ki je splavila, rekla, da lahko s tem normalno živi.«

»Otroku s splavom narediš, kar narediš. Sebi pa tudi ne narediš nobene usluge.
Ne predstavljam si, da bi ženska, ki je splavila, rekla, da lahko s tem normalno živi.«

Očetova stiska: Kaj še bi lahko naredil drugače?

Nekaj posebnega je pričevanje edinega moškega, ki v knjigi spregovori o svojem bolečem doživljanju ženinega splava. Njegova življenjska situacije je veliko bolj urejena kot v drugih zgodbah – poročen, dobro situiran, z enim že rojenim otrokom in željo po še kakšnem. Nove nosečnosti se sprva razveselita, a žena pa po prvem travmatičnem porodu ne želi več tvegati in tako v njej kot med njima se bije težak boj za življenje otroka. Kot moški je v tej situaciji pogosto nemočen in nazadnje tudi prevaran. Po splavu ga razjeda vprašanje, kaj bi takrat še lahko naredil drugače, kmalu zapade v težko depresijo, samomorilne misli in potrebuje psihiatrično zdravljenje. Pravi, da je v odnosu z ženo obviselo nekaj težkega in še 20 let po tem se ne pogovarjata veliko. »Splav je bolezen ožjega in širšega sorodstva ter celotne družbe,« govori iz lastne izkušnje.

»Včasih sanjam majhne otroke …«

Edina z izkušnjo več splavov je pričevalka iz starejše generacije, ki je prvič zanosila pri 18 letih. Fant jo je v hipu zapustil, v domače nemogoče razmere se ni mogla zateči (revščina, alkohol, nasilje) in odločila se je za splav. Kasneje se je poročila, rodila tri žive in enega mrtvorojenega otroka, v naslednjih treh nosečnostih pa jo je mož prepričal v splav, kar, kot pravi, mu je zamerila do smrti. Čeprav je od prvega splava že 47, od zadnjega pa 37 let, jo še vedno spremljajo, predelovati pa jih je začela šele zdaj, ko hodi na skupino v Zavod ŽIV!M. Tudi ona se sooča z depresijo, smrt pa vseskozi spremlja njihovo družino. »Včasih se mi zgodi, da sanjam majhne otroke, ki me nekako opominjajo, da nisem ravnala prav. /…/ Raje bi imela, da bi bilo deset otrok v enem majhnem stanovanju, kot da je tako, kot je. /…/ Žalujem za svojimi dragimi, najbolj pa za nerojenimi otroki.« Počasi stopa na pot sprejemanja in odpuščanja.

Zakaj prizadeti otroci ne bi smeli živeti?

Ko je avtorica zadnje zgodbe pred nasilnim partnerjem zbežala domov k mami, je ugotovila, da je noseča. Tudi njo je mama prisilila v splav, česar ji še po 10 letih ne more odpustiti. »Po splavu sem se počutila prazno. Še kakšno dobro leto po tem sploh nisem mogla biti v zvezi z nekom že zaradi samega intimnega odnosa.«

Kasneje je vstopila v zvezo z moškim, ki je že imel sina in deklico z downovim sindromom. Kmalu je zanosila, a sledili sta dve težki zgodbi z dvema hudo bolnima otrokoma. Ko je bila bolečina prehuda, si je poskusila vzeti življenje in iz te obsmrtne izkušnje ji ostaja spomin na srečanje z vsemi tremi pokojnimi otroki, tudi s splavljenim: »Videla sem svojo punčko, mojo hčer, ki sem jo splavila deset let nazaj. Ima črne lase in temnejšo pol, tako kot jaz. Lepa deklica je in poimenovala sem jo Gabriela. Rekla mi je, da me ima rada, da mi odpušča in naj se ne obremenjujem.« To doživetje ji daje moč, da gre naprej.

»Živela sem s punčko, ki je imela downov sindrom, in imela sem dva prizadeta otroka. Nikoli ne obžalujem časa z njimi. življenje je dar. Ne glede na to, kakšno je.«

Staršem, ki izvejo, da bo imel otrok neko prirojeno napako, npr. downov sindrom, pa polaga na srce, naj se odločijo za življenje: »To so naši sončki, naši angelčki, zakaj ne bi smeli živeti? Živela sem s punčko, ki je imela downov sindrom in imela sem dva prizadeta otroka. Nikoli ne obžalujem časa z njimi. Res je, da moraš biti pripravljen, da se boš daroval za takega otroka. To ni kar tako, mimogrede. Ampak življenje je dar. Ne glede na to, kakšno je.«

Knjigo Novo upanje po splavu lahko kupite v naši spletni trgovini ali nas obiščete v trgovini Iskreni na Nazorjevi ulici v Ljubljani. 

Foto: druzina.si, unrulylittlethings.com, lifesitenews.org, adflegal.org