Kirurško spreminjanje spola – rešitev ali nova težava?

Vir: Shutterstock

Walt Heyer je osem let živel kot ženska. Pravi, da operacija ni nič rešila, samo zamaskirala in poslabšala je globlje psihološke probleme.

Povzemamo njegov pogled na transspolno gibanje, v katerega je spadal tudi sam.

Od kod izvira sprememba spola?

Začetki transspolnega gibanja so se danes izgubili zaradi govora o njihovih pravicah, sprejemanju in toleranci. Če bi več ljudi vedelo za temačno zgodovino o operacijah za spreminjanje spola, morda ljudem ne bi tako hitro predlagali te rešitve.

Prvi poskusi spremembe spola segajo na univerzitetne klinike v petdeseta leta in so se nadaljevali v šestdesetih in sedemdesetih. Ko so raziskovalci pregledali rezultate in niso našli nobenega dokaza, da so operacije uspešne – ugotovili so celo nasprotno, da so škodljive – so univerze prenehale ponujati operacijo za menjavo spola. Od takrat naprej so to področje prevzeli zasebni kirurgi. Brez temeljite raziskave ali odgovornosti do rezultatov so svoje delo razširili, za seboj pa puščajo obžalovanje, sram in samomorilnost pri ljudeh, ki so operacijo prestali.

Ustanovitelji transspolnega gibanja

Gibanje se je začelo kot domislica treh mož, ki imajo eno skupno točko: vsi so bili pedofilski aktivisti.

Razvpiti dr. Alfred Kinsey, biolog in seksolog, je verjel, da so vsa spolna dejanja legitimna, tako pedofilija, sodomija (spolni odnosi z živalmi), sadomazohizem, prešuštvo, prostitucija in skupinski seks. Naročil je gnusne raziskave na novorojenčkih in malčkih, s katerimi je želel dokazati, da otroci uživajo v spolnih odnosih ne glede na starost. Kinsey je zagovarjal normalizacijo pedofilije in je lobiral proti zakonom, ki bi zaščitili nedolžne otroke in kaznovali seksualne plenilce.

Kinsey je v svoj »repertoar« vključil še transseksualnost potem, ko se je seznanil s primerom poženščenega dečka, ki je hotel postati deklica. Kinsey se je posvetoval z znancem, dr. Harryjem Benjaminom, endokrinologom. Transvestiti, moški, ki so se oblačili v ženske, so bili dobro znani. Kinsey in Benjamin sta v tem videla priložnost, da stopita precej dlje od nanašanja ličil in obleke, da enega od transvestitov dejansko fizično spremenita. Kinsey in Benjamin sta postala profesionalna sodelavca pri prvem primeru tega, kar je dr. Benjamin kasneje poimenoval transseksualizem.

Benjamin je za mnenje prosil več psihiatrov, da bi ocenili dečkovo primernost za morebiten kirurški poseg, ki bi feminiziral njegov izgled. Ocenjevalci se niso mogli uskladiti glede primernosti postopka, vendar to dr. Benjamina ni ustavilo. Na lastno pest je začel dečku predpisovati žensko hormonsko terapijo. Deček je odšel v Nemčijo na delni kirurški poseg in Benjamin je izgubil stik z njim, kar je onemogočilo nadaljnje spremljanje.

Žalostna zgodba dvojčkov Reimer

Tretji soustanovitelj današnjega transspolnega gibanja je bil psiholog dr. John Money, predan Kinseyev učenec in član raziskovalne ekipe transseksualnosti, ki jo je vodil dr. Benjamin.

Prvi primer za dr. Moneya je bil leta 1967, ko ga je par iz Kanade prosil, da popravi neuspel postopek obrezanja pri njunem dveletnem sinu Bruceu. Brez kakršnekoli medicinske upravičenosti se je Money lotil poskusa, s katerim bi si pridobil sloves in promoviral svoje ideje o spolu, ne glede na posledice za otroka. Money je prepričal starša, ki sta bila v stiski, da je najboljši način, da Bruceu zagotovijo srečo, da mu kirurško spremenijo spolovila iz moških v ženske in ga vzgojijo kot deklico. Reimerjeva sta, tako kot mnogi drugi starši, sledila zdravnikovim navodilom in David je postal Brenda. Money je staršem zagotavljal, da se bo Brenda prilagodila temu, da je deklica in sploh ne bo opazila razlike. Rekel jima je tudi, naj to ostane skrivnost, kar sta vsaj za nekaj časa tudi storila.

Aktivistični zdravniki, kot je bil dr. Money, sprva delujejo zelo briljantno, še posebej, če jim  uspe nadzorovati informacije, ki jih posredujejo mediji. Money je igral spretno igro »ujemi me, če me moreš«, s tem ko je poročal o uspešnosti dečkove spremembe spola zdravniški in znanstveni skupnosti in si tako gradil sloves vodilnega poznavalca na razvijajočem se področju spreminjanja spola. Desetletja so minila, preden je resnica prišla na dan.

V resnici je bila prilagoditev Brucea Reimerja čisto drugačna od bleščečih poročil, ki si jih je Money izmislil za objavo v člankih. Pri dvanajstih letih je Bruce trpel za globoko depresijo in je zavračal obiske pri dr. Moneyu. V obupu so starši prelomili obljubo skrivnosti in Davidu priznali resnico o spremembi spola. Pri štirinajstih letih se je Bruce odločil, da bo povrnil spremembo spola in zaživel kot fant z imenom David.

Leta 2000, pri petintridesetih letih, sta David in njegov brat dvojček Brian končno razkrila spolno zlorabo, ki jo je v zasebnosti svoje ordinaciji na njiju izvajal dr. Money. Fanta sta povedala, da ju je dr. Money slikal gola, ko sta bila stara komaj sedem let. Vendar slike zanj niso bile dovolj. Pedofilski zdravnik je fanta silil v incestne spolne aktivnosti drugega z drugim.

Posledice Moneyeve zlorabe so bile tragične za oba fanta. Leta 2003, tri leta potem, ko sta javno spregovorila o svoji trpinčeni preteklosti, je Brian umrl zaradi prevelikega odmerka mamil. Kmalu zatem je tudi David naredil samomor. Končno je bila dr. Moneyeva prevara razkrita, to pa ni pomagalo žalujočima staršema, katerih otroka sta bila zdaj mrtva.

Razkritje ponarejenih raziskovalnih rezultatov dr. Moneya je prišlo prepozno tudi za ljudi, ki so trpeli zaradi težav s spolom. Uporaba kirurških posegov za spremembo spola je bilo do takrat že dobro uveljavljeno in nikogar ni zanimalo, da je bil eden od utemeljiteljev postopka razkrit kot prevarant.

Rezultati iz bolnišnice John Hopkins: operacija ne prinaša olajšanja

Dr. Money je postal soustanovitelj ene prvih univerzitetnih klinik v ZDA, kjer so opravljali kirurško spremembo spola. Potem ko je klinika delovala nekaj let, je dr. Paul McHugh, direktor psihiatrije v bolnišnici John Hopkins, želel več kot le Moneyevo zagotovilo o uspehu operacij.  McHugh je hotel več dokazov. So na dolgi rok pacienti po operaciji boljše? Izvedli so raziskavo petdesetih oseb, ki so jih zdravili v bolnici Hopkins: tistih, ki so imeli operacijo in tistih, ki niso imeli operacije. Dokazali so, da ni nobene medicinske potrebe po operaciji.

Leta 1979 je Dr. Meyer objavil rezultate in kasneje zapisal za The New York Times: »Moj osebni občutek je, da operacija ni pravo zdravljenje za psihološke motnje in jasno je, da imajo ti pacienti hude psihološke probleme, ki ne izginejo po operaciji.«

Manj kot šest mesecev kasneje so bolnišnico Hopkins zaprli. Tudi druge univerzitetne bolnišnice so prenehale z operacijami za spremembo spola. Nikjer niso poročali o uspehu.

Rezultati Benjaminovega kolega: preveč samomorov

V tistem času se je za učinke ob operacijah zanimal tudi partner dr. Harryja Benjamina, endokrinolog Charles Ihlenfeld, ki je z Benjaminom delal 6 let in vbrizgaval spolne hormone 500 transseksualcem.

Ihlenfeld je šokiral Benjamina, ko je javno izrazil, da 80 odstotkov ljudi, ki hočejo spremembo spola, tega ne bi smeli narediti. Rekel je: »Preveč je žalosti med ljudmi, ki so imeli operacijo … Preveč samomorov.« Ihlenfeld je prenehal predpisovati hormone ljudem s spolno motnjo in se iz endokrinologa prekvalificiral v psihiatra, da bi tako lahko pacientom nudil tisto pomoč, ki jo zares potrebujejo.

Žal to Benjamina in Moneya ni ustavilo. Ustanovila sta odbor – psihiater, pedofilski aktivist, dva plastična kirurga in urolog – in spisali so ustanovno listino za svetovno združenje transseksualcev, »Harry Benjamin International Standards of Care«, ki je dala nov zagon operacijam spreminjanja spola.

Moja izkušnja z dr. Walkerjem

Tudi sam sem se dolgo boril, da sem sprejel svoj spol. Leta 1981 sem poiskal zdravniško pomoč in dobil diagnozo, da boleham za »spolno disforijo«. Samo dve leti potem, ko so bili objavljeni podatki Hopkinsove raziskave in izjave Ihlenfelda, ki so izpostavljali povečano tveganje za samomor pri ljudeh, ki so si spremenili spol, mi je zdravnik, ki je vedel za te podatke, odobril hormonsko terapijo in operacijo.

Tako sem za osem let postal ženska po imenu Laura Jensen. Končno sem zbral dovolj poguma, da sem priznal, da operacija ni ničesar rešila, samo zakrila in okrepila je globoke psihološke težave. Zavajanje in netransparentnost še vedno obkrožata operacijo spreminjanja spola. Ne morem več molčati, zaradi vseh tistih, ki tudi trpijo za spolno disforijo.

Nepošteno je, da se ne upošteva dejstva, da operacija nikoli ni bila medicinsko potrebna in da je jemanje hormonov celo škodljivo. Današnji »transspolni« aktivisti, nasledniki Kinseya, Benjamina in Moneya, ohranjajo prakso medicinsko nepotrebne operacije spremembe spola s tem, ko kontrolirajo tok objavljenih informacij in zatirajo raziskave ter osebne zgodbe, ki govorijo o obžalovanju, nezadovoljstvu in samomorih pri ljudeh, ki so šli skozi tako operacijo. Negativni rezultati so priznani samo na način, da se zanje krivi družbo, ki naj bi bila »transfobična«.

Osebe, ki obžalujejo, da so šle skozi ta postopek, so pogosto polne sramu in kesanja in imajo malo možnosti, kamor bi se lahko obrnili po pomoč v svetu, ki je naklonjen transspolnemu aktivizmu.

Želim si, da bi me moj zdravnik moral seznaniti s podatki o Hopkinsovi raziskavi, ki je pokazala, da operacija ne odstrani težkih psiholoških težav in Ihlenfeldovih opazovanj o nadaljevanju nezadovoljstva in visoke stopnje samomorov po hormonski terapiji in operaciji. Ti podatki me morda ne bi odvrnili od pogubne odločitve, bi pa vsaj vedel, kakšne nevarnosti in bolečina me čakajo.

Walt Heyer je pisec in javni govornik z željo pomagati osebam, ki obžalujejo spremembo spola. Preko spletne strani SexChangeRegret.com in svojega bloga, WaltHeyer.com, osvešča javnost o pojavu obžalovanja in tragičnih posledic kirurške spremembe spola. Njegova zgodba je objavljena v obliki romana v knjigi z naslovom Kid Dakota and The Secret at Grandma’s House in v njegovi avtobiografiji A Transgender’s Faith.

Prevod: Katarina Nzobandora