Dr. Gabriel Kavčič: “Mlad človek, ki je zmeden v svoji spolni identiteti, potrebuje pomoč in spremljanje, ne pa operacije” (video, 2. del)

“Klara je bila stara 12 let, ko se je začela počutiti zelo neprijetno v svojem telesu. Obenem se je borila še z anskioznostjo in depresijo. Vedela je, da je puberteta burno obdobje, toda zanjo je bilo še posebej težko. Niti v razredu se ni ujela s svojimi sošolkami. In tako se je pričela spraševati o izvoru svoje stiske.

Nekega dne se je na spletu pojavil priporočen videoposnetek, na katerem je karizmatična oseba, ki se je prav tako borila s svojo žensko identiteto, pripovedovala, da je končno našla mir tako, da se je identificirala kot moški. Po ogledu kopico podobnih videoposnetkov, je Klara čutila, da je njeno nelagodje končno dobilo pravo ime. Pomislila je: ‘Mogoče se v svojem telesu počutim nelagodno zato, ker sem v resnici moški.'”*

To je samo eden od začetkov zelo podobnih in mnogoterih zgodb, ki jih dandanes opisujejo mladi na Zahodu: čas pubertete, veliko vprašanj glede samopodobe, iskanje odgovorov na spletu ali ogledavanje vsebin, ki se ti kar same od sebe ponudijo … Vsebin, da je rešitev za tvoje nezadovoljstvo, zmedo ali stisko v tem, da si ‘nadeneš’ nov spol, novo ime, nov zaimek, nov izgled … starega pa ‘pokoplješ.’

Mladi iz naše ‘soseske’

Da to ni samo problem ‘na Zahodu’, ampak tudi med našimi najstniki in mladimi odraslimi, smo omenjali že v predhodnjem članku. To so lahko naši sosedje, sinovi in hčere naših znancev, sošolci naših otrok, dijaki v razredu. Da bi bolje razumeli, kako naj kot starši, učitelji ali vzgojitelji do teh mladih pristopamo, hkrati pa delujemo proaktivno proti nadaljnemu širjenju te ideologije smo povprašali moralnega teologa dr. Gabriela Kavčiča, ki se v zadnjem obdobju ukvarja tudi s to tematiko.

V video oddaji nam odgovarja, na kakšen način sošolci doživljajo svoje sovrstnike, ki si želijo spremeniti svoj spol in kje je meja tolerance. Prav tako odgovarja, kaj je naloga vzgojitelja ali razrednika, ko vidi, da ima pred seboj mladostnika, ki se po novem predstavlja kot nekdo drug. Pri tem dr. Kavčič posebej poudarja, da je vedno potrebno delovati na osebni ravni in biti pozoren še na druge signale, ki jih najstnik ali najstnica ‘oddaja’.

Vedno je potrebno delovati na osebni ravni, brez direktnega napada

Kaj pa starši? Kaj pa njim preostaja, če je mladostnik v določenem obdobju močno prepričan, da se je rodil v napačnem telesu in da je edini izhod iz njegove stiske, depresije in socialne izolacije prehod v drugi spol? Dr. Kavčič ponuja tri odgovore, opozori pa, naj se nikoli ne poslužujejo frontalnih napadov v smislu direktnega nasprotovanja in oporekanja, ker “nasprotovanje rodi le še večje nasprotovanje.”

Moralni teolog v oddaji dalje izpostavi, da se naša identifikacija – tudi v odrasli dobi – dogaja preko potrjevanja okolice. Zato je zelo pomembno, kakšen feedback mladi od staršev in odraslih dobijo. Prav tako pa postavlja dve vprašanji, ki bi si ga znanost in družba morala postaviti, če si predstavljata prihodnost, kjer imajo mladi trdno in jasno osebnost.

V oddaji izveste tudi:

• Kaj lahko kot družba storimo, da se bo ta zmotna miselnost o človeku manj širila?
• Katere države so bodisi v širjenju ali krčenju te ideološke miselnosti in prakse ter kaj se lahko od njih naučimo?
• Kakšno moč imajo starši, da določene vsebine, ki se odvijajo po šolah, preprečijo ali vsaj omejijo?
• Katere argumente naj imajo prednostno v mislih?

“V imenu tolerance se otrok ne seznanja z idejami, ki bi posledično lahko škodile njihovi identiteti oziroma, ki bi v njihovih glavah ostale kot napačen odgovor na pravilno vprašanje, ki bi si ga v nadaljevanju življenja morda postavili”, še izpostavi dr. Kavčič.

*resnična zgodba je iz knjige Jasnona Everta: Man, Woman and Other.

Vabljeni k ogledu oddaje. Prvi del je odprt za vse, drugi del pa samo za naše naročnike.