Vir: Inštitut Vita bonaZa nami je mesec kampanje v podporo predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika na področju posilstva in spolnega nasilja, in sicer po modelu »samo ja pomeni ja«. Ker je sprememba vzbudila mnogo vprašanj, smo se na to temo pogovorili z družinsko terapevtko Katjo Knez Steinbuch, ki deluje na Inštitutu Vita bona.
Na kratko, za kaj gre pri predlogu “samo ja pomeni ja” in zakaj je do njega prišlo?
Do njega je verjetno prišlo zato, ker žrtve spolnih zlorab še vedno niso dovolj razumljene in zlorab pogosto ne zmorejo prijaviti, saj jih tudi zakonodaja ne podpira dovolj. V osnovi se spreminja to, da ni dovolj jasna zavrnitev, ampak mora biti formalno in glasno izrečena privolitev. Ideja je, da bo žrtev bolj upoštevana, tudi takrat, ko se ne more odzvati. V veliki večini primerov žrtev namreč pade v stanje zamrznitve, kjer ne more dati jasnega odgovora oz. postaviti meje. Žrtev se v takem stanju, ko je avtonomni živčni sistem močno vznemirjen, sploh ne more odzvati. Govorimo namreč o tako imenovanem FFF odzivu (fight-flight-freeze response – boj, beg ali zamrznitev). Gre za najbolj tipično obrambo človeškega telesa, ko se sreča z močnim stanjem šoka. Težava je v tem, da se ti primeri še vedno obravnavajo tako, kot da se žrtev ni dovolj branila ali postavila dovolj jasne razmejitve, za kar se oceni, da do posilstva ni prišlo.
O pojavu zamrznitve ljudje res ne vedo dovolj. Prav tako ne vedo veliko o dinamiki, ki jo zloraba prinese in o čustvenih posledicah, ki so lahko dolgotrajne, tudi vseživljenjske. Kritike je predvsem strah lažnih prijav, ne vedo pa, kaj spolna zloraba sploh pomeni. Ne vedo, da je prijav izjemno malo, lažnih pa sploh minimalno. Niti ne vedo, da se zaradi omenjenega odziva FFF in ostalih obrambnih mehanizmov spolna zloraba v otroštvu pogosto potisne v nezavedno. To pomeni, da večina odraslih, ki so to izkušnjo doživeli v otroštvu, tega sploh ne ve. Le ponovno se jim dogajajo oblike zlorab v odraslih odnosih. Tudi na terapijah zlorabo v otroštvu navadno odkrijemo po tem, ko posamezniki pridejo iz povsem drugega razloga.
Zakaj torej ni dovolj da oseba spolni odnos le zavrne, temveč je pomembna jasna privolitev?
V veliki večini primerov žrtev pade v stanje zamrznitve, kjer ne more dati jasnega odgovora oz. postaviti meje. Žrtev se v takem stanju, ko je avtonomni živčni sistem močno vznemirjen, sploh ne more odzvati.
Če pričakujemo od nekoga, da mora jasno postaviti mejo in reči ne, to med vrsticami pomeni, da mora biti drugemu ves čas na razpolago, voljan in željan spolnosti. To je morda nekaj, kar bi si ljudje želeli, ni pa realno, niti naravno. Spolnost je nekaj spreminjajočega, odvisnega tudi od človekovega razpoloženja in počutja, saj ogromno dejavnikov vsakodnevno vpliva na nas. Na terapijah opažam odnose, kjer sta si partnerja v tem zelo različna, včasih ekstremno.
Tako imamo tu ljudi, ki so spolnostjo zasvojeni, in na drugi strani ljudi, ki imajo tako imenovano spolno anoreksijo in nimajo potrebe po spolnosti, libido imajo šibak ali pa si ne dovolijo užitka. Tako je na eni strani – če karikiram – lahko oseba, ki ji je dovolj spolni odnos enkrat letno, na drugi strani pa nekdo, ki bi imel spolne odnose vsak dan večkrat dnevno. Če se ta dva srečata v odnosu, imata že v osnovi problem. Težava pa je dodatna, če se pričakuje, da mora žrtev glasno postaviti glasen “ne”. Ta druga oseba bo namreč v sebi polna sramu, krivde, težko bo izražala svoje občutke in bo težko povedala, ko ji nekaj ne bo ustrezalo; že ob pobudi ji bo težko postaviti mejo, kaj šele, če pride do konkretnega spolnega napada.
Kot pravite, sta spolna zloraba v otroštvu in odnos do spolnosti v odraslosti dve zelo povezani stvari. Sta lahko tudi zasvojenost s spolnostjo in spolna anoreksija posledici spolne zlorabe v otroštvu?
Nisem še imela primera v terapevtski obravnavi, da bi nekdo imel tako zelo močne težave v spolnosti brez resnega ozadja fizične ali spolne zlorabe oziroma globoke zanemarjenosti. Lahko gre le za izkušnjo, polno sramu, kot npr., da so imeli starši nenavaden odnos do spolnosti ali pa da se je posameznik prehitro srečal s spolnostjo v krogu doma ali izven njega, npr. da je starše ali koga drugega videl med spolnim odnosom, ali pa preko pornografije ali raziskovanja telesa s prijatelji. Vedno, ko v terapiji delamo s spolno zasvojenostjo ali anoreksijo, so zadaj globoki razlogi za to stanje. Zelo pogosto sicer ljudje sploh ne pridejo zaradi tega razloga, ampak zaradi drugih težav v partnerstvu; morda ker se ne morejo ustaliti, ne zmorejo zares uživati spolnega odnosa. Vendar so vse to posledice, ne razlogi. Pogosto kasneje pride kakšen spomin na zlorabo ali zgolj na dogodke, ki sem jih omenila, ki pa nosijo isto simptomatiko, kot da bi bili posamezniki zlorabljeni.
Kakšna je ta simptomatika, s čim vse se žrtve še soočajo po izkušnji spolnega nasilja ali zlorabe, glede na to, da je spekter zlorab velik?
Morda bi najprej ločili zlorabe v otroštvu in kasneje. Če otrok doživi spolno zlorabo, si je sploh ne zna razlagati, pogosto težko najde oporo v starših ali komurkoli drugem. Glede na to, da večina žrtev zlorabo doživi s strani nekoga iz njegove lastne družine, še pogosteje pa iz razširjene družine, je tam ogromno strahu pred razkritjem te osebe. Če je storilec eden od staršev, je otrok izjemno zmeden, saj se mešajo pozitivna in negativna čustva do njega. V večini primerov zlorabe v otroštvu sploh ne pride tako daleč, da bi se zadeva obravnavala pravno, saj otrok o zlorabi ne spregovori. V primerih, ko otrok za zlorabo staršem pove, ti pogosto bolj ščitijo storilca, še posebej, kadar gre za osebo znotraj družine ali za osebo, ki je avtoriteta, kot je duhovnik, učitelj. Takrat se starši ustrašijo in težko slišijo sporočilo otroka. Po drugi strani pa, če imajo otroci nekoga, ki jih sliši in zaščiti, še posebej, če so to starši, so lahko posledice zlorabe dosti manjše. Spolna zloraba vedno nosi težke občutke. Če pa govorimo o prevalenci, pa kaže, da mlajša kot je žrtev, hujše je. Večkrat kot se zloraba pojavlja, hujše je. Bližje kot je oseba žrtvi, hujše je.
Žrteve vodijo nezavedni mehanizmi, ki ponavljajo vzdušje, da bi se to razrešilo, vendar so pogosto ponovno zlorabljene.
Spolna zloraba je nekaj, kar se zareže v vse pore človekovega telesa in življenja. Storilec namreč v žrtev projicira lastne občutke krivde, sramu, ponižanja in gnusa. Te občutke nato žrtev namesto do storilca čuti v odnosu do sebe, kot da je z njo nekaj narobe, da ni vredna in si ne zasluži lepega odnosa. Dolgoročne posledice se kažejo tudi pri odraslih osebah, ki imajo pogosto težave v vseh odnosih, ne le v partnerstvu. Pogoste so težave v spolnosti, npr. različne spolne prakse in deviacije, pogosto menjavanje partnerjev, prevare, ki jim ni konca, nekontrolirane privlačnosti, ali pa pomanjkanje želje po spolnosti. Pogost je strah pred intimo v odnosu. Npr. kadar je žrtev ženska in storilec moški, je pogosto, da se potem žrtve bojijo vseh moških in imajo do njih potlačen prezir in bes, za katerim se skriva močan strah. Žrtve se soočajo tudi z nagnjenostjo k nasilnim odnosom (soodvisnosti) in kaznovanju sebe na drugačne načine, npr. s kemičnimi zasvojenostmi, z ranjenim prehranjevanjem (prenajedanje in druge motnje hranjenja) in celo s samomorilnostjo. Žrtev dobesedno trpinči lastno telo.
Koliko časa se posledice potem odpravlja? Zlorabo večkrat opisujemo kot umor duše, kaj vi menite o tem?
Žrtve pogosto opišejo, da je takrat umrl del njih in ga ne znajo dobiti nazaj, obenem pa ne vedo, če ga bodo sploh kdaj še dobile nazaj. Posledice so zelo dolgotrajne in žrtve za njihovo odpravljanje trdo garajo. Potrebujejo dolgotrajno podporo in spremembo, pogosto so potrebni dolgotrajni terapevtski procesi. Pogosto imajo težave s soodvisnimi odnosi, težko gredo iz nasilnega razmerja, v spolnosti se dogaja celo, da se vračajo k storilcu, kjer se dejanje ponovi, saj upajo, da se bo situacija odvila drugače. Žrteve vodijo nezavedni mehanizmi, ki ponavljajo vzdušje, da bi se to razrešilo, vendar so pogosto ponovno zlorabljene.
Torej so odrasli z izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu bolj izpostavljeni spolnemu nasilju v odraslosti?
Odrasli, ki so bili zlorabljeni v otroštvu, to zlorabo vedno nosijo s sabo. To je kot nekaj, kar je pripeto na telo. Najhuje je, da storilci to zaznajo in skoraj vedno za žrtev izberejo nekoga, ki je zlorabo že doživel. Oseba, ki je bila žrtev spolne zlorabe v otroštvu in te ni predelala (ali pa jo je potlačila v nezavedno), je torej bolj izpostavljena možnosti ponovne zlorabe oz. posilstva v odraslosti. Če so bila v osebo že v otroštvu vcepljeni občutki sramu in krivde (kar pusti otroška zloraba), zelo verjetno ne zmore reči »ne« ali pa se na fizičen način jasno upreti storilcu. In ravno tukaj nastopi pomen zakona »samo ja pomeni ja«.
Zakaj žrtve posilstev v veliki meri ne prijavijo? In s čim se soočajo, ko posilstvo ali zlorabo prijavijo?
Govorimo o nečem izjemno težkem. Kot družba imamo preveliko pričakovanje, da bo žrtev, ki je šla skozi eno najtežjih stvari na svetu, zbrala ves pogum sveta in se soočila z vsemi ljudmi, ki jo bodo (nekateri tudi brutalno) spraševali, kot da je to nekaj normalnega. Ampak v resnici bi moralo biti nekaj normalnega, da bi javnost razumela, da so zlorabe nekaj najtežjega, da bi razumeli, da dolgoročno zaznamujejo človeka, njihov pogled nase, na druge in na svet. Normalno bi bilo, da bi razumeli, da se žrtve ob vsej zmedi, sramu, gnusu in strahu, težko soočijo s tem in težko podajo prijave, ali razkrivajo imena storilcev javno.
Če damo na tehtnico zlorabo in posledice ter na drugi strani vprašanja, ki se pojavljajo, sploh ni dvoma, kam se ta tehtnica nagne.
Spolna zloraba vedno prinese hud strah pred osebo, ki jo je povzročila, še huje je, kadar storilec žrtvi zagrozi med napadom, ali pa če je storilec nekdo vpliven. V vsakem primeru se s prijavo izpostavi, opogumi in svoje popolno zaupanje, ki je bilo ravnokar zdrobljeno, preda institucijam. Od žrtve, ki je doživela popolno razvrednotenje potem družbeno pričakujemo, da se bo šla takoj nekam ponovno izpostaviti, opraviti vse preglede, vsa izpraševanja. Po prijavi se žrtev sooča še z dvomi na drugi strani, kjer poskušajo omajati njeno izpoved. Tako mora ob vsem trpljenju dokazovati, da se je posilstvo zares zgodilo in da se je zadosti branila oz. pokazala, da spolnega odnosa ne želi. Pri predlogu zakona »samo ja pomeni ja« pa je odnos, kjer ni bilo jasne privolitve, že sam po sebi posilstvo.
Kje poleg spremembe zakona vidite, da so potrebne največje spremembe na sistemski ravni?
Včasih vidim, da bi bilo nujno več izobraževati v Policiji, zdravstvu, pravu, CSD-jih, da bi zaposleni znali prepoznati žrtve nasilja in jih razumeti, ter jim v prvi vrsti nuditi razumevanje in jih usmeriti naprej, na strokovno pomoč. Pri nas tudi še vedno nimamo specializirane enote, institucije, ki bi bila ves čas procesa tam izključno za zaščito žrtve, medtem ko bi ta podajala prijavo. Govorim o specializirani instituciji, ki bi vsebovala policijo, CSD in sodnega izvedenca ter terapevta. Torej o neki skupini, ki bi močno razumela dinamiko spolne zlorabe, kjer bi bile žrtve varne in bi se z njimi delalo z občutkom. Sistemsko in v praksi je žal še vedno tako, da se pod predpostavko, da je osumljeni nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivde, dobesedno mrcvari žrtev.
Po Evropi in tudi pri nas gre zakonodaja v smer vse večje regulacije spolnosti v širšem smislu. Kako smiselno se vam to zdi z vašega področja v luči potrebe po pridobitvi soglasja (oz. nedvomnega besednega »ja«) za vsako dejanje v odnosu (npr. dotik, objem, poljub …)? Kako se bodo preko tega spremenili intimni medčloveški odnosi?
Vsaka sprememba nosi strah in odpira podvprašanja, ki jih je sigurno potrebno nasloviti. Vendar če damo na tehtnico zlorabo in posledice ter na drugi strani vprašanja, ki se pojavljajo, sploh ni dvoma, kam se ta tehtnica nagne. Odnos je v resnici kontiunirano preverjanje, kaj je drugemu všeč. Začne se že v starševstvu, kjer otroka prepoznamo takega, kot je, kjer vidimo njegove potrebe, unikatnost in kot starš ob njem zaživimo. Če že tukaj spregledamo otroke, so ti kot odrasli v partnerskih odnosih sami po sebi veliko bolj nagnjeni k temu, da bodo končali ob ljudeh, ki se nanje ne bodo uglasili. Tudi partnerski odnos je nenehno uglaševanje drug ob drugem, njegovo kvaliteto pa kljub našim razlikam na koncu določa to, ali smo ob drugemu slišani in videni.
V praksi bi pa to pomenilo vprašanje, “ali se te smem dotakniti” – pa konec koncev za to niti niso potrebne besede, ampak že s telesom prepoznavamo, kako se bo druga oseba počutila. Če se nekdo dotakne roke druge osebe, ali nam je jasno, da če ta oseba roko umakne, potem to njej ni prijetno in si tega ne želi? Ali pa bomo še naprej to osebo objemali, poljubljali in delali korake, ki so predpogoj posilstvu? O zlorabi govorimo že tukaj, ker če teh stvari ne prepoznavamo in jemljemo resno, imamo težave že zdaj. Pravno nas to sicer ne naredi storilce, ampak pomeni, da imamo v odnosih težave opazovanja, prilagajanja, prepoznavanja občutkov drugega, empatije in sočutja. Pomeni, da so bile zelo verjetno naše osebne intime meje kdaj v otroštvu prekoračene in da je nekdo nam ukradel občutek za prostor drugega in še danes nimamo občutka, koliko blizu smo lahko nekomu, da ne gremo čez te meje.
Menite torej, da bi sprememba torej najbolj vplivala na tiste, pri katerih gre le za zadovoljevanje lastnih potreb?
Drži, lahko bi rekli tudi tako, čeprav se to dogaja tudi v navzven zavezujočih odnosih (kjer se veliko posilstev žal zgodi doma, v kvazi varnih partnerskih odnosih, ki pa to v resnici niso). Kjer je odnos zares povezan, kjer spolnost ni le spolni akt in iskanje užitka, ampak predstavlja podarjanje drug drugemu, je bilo to vprašanje in preverjanje, ali je nekomu nekaj sploh v redu, prisotno že zdaj. Bistvo spolnega odnosa je namreč tudi v tem, koliko drugega lahko slišimo, koliko se mu lahko približamo in poleg lastnega užitka tudi koliko lahko zadovoljimo potrebe drugega. Gre za slišati drugega in njegove želje, kar pa samo po sebi vpliva tudi na večji užitek.
Ključni so odnosi in osebna odgovornost: da naredimo svoje družine varne.
Na tem mestu bi rada spregovorila tudi o fiziološkem odzivu telesa žrtve, ki se lahko zgodi med zlorabo. Oseba lahko doživi orgazem med posilstvom. Tovrstne reakcije ne moremo opredeljevati kot užitek, gre izključno za biološko kemičen odziv telesa na dražljaje. Si lahko predstavljamo, kako je žrtvi grozno, ko odnosa noče, pa ga ne more ustaviti, ker zamrzne, obenem pa še njeno telo dela po svoje? Žrtev se zato sprašuje, ali je njeno telo nefunkcionalno in dvomi vase, ali morda potem sploh ne ve, kaj si želi. Ta dvom se lahko vsrka v žrtev za celo življenje.
Mnoge skrbijo lažne prijave. Je njihov strah upravičen? Imate morda podatek, koliko posilstev je prijavljenih in koliko ne ter koliko je lažnih prijav?
Strah je bil prisoten tudi pri spremembi zastaranja spolnih deliktov, kjer so pri nas šele lani tudi pravno sprejeli ključne spremembe. Toda te strahove izrečejo ljudje, ki ne poznajo dinamike spolnih zlorab in ne vedo, da je lažnih prijav izjemno malo in da je največji trenutno večji problem v tem, da prijav ni. Seveda se lažne prijave ne bi smele dogajati (nobena!). Ampak če vemo, da jih je zelo malo, navajajo od 2 – 6 % vseh prijav, ob dejstvu, da ostaja večina spolnih zlorab neprijavljenih in ti storilci še vedno hodijo po svetu in niso nikoli obravnavani, potem je jasno, da moramo na tem področju narediti še veliko. In seveda je pomembno, da se pogovarjamo o zaščiti teh približno 5 %. Pomembno pa je tudi to, da naredimo varnejše okolje za žrtve, da bodo lahko podale prijave.
Kako bi lahko to problematiko lažnih prijav in neprijavljanja zlorab reševali?
Mislim, da je nujno razmisliti, kako urediti obe resni težavi. To bi lahko rešili s posebnima ločenima interdisciplinarnima strokovnima ekipama: eno za osumljene in drugo za žrtve, ki bi se ukvarjali prav z osebnim diagnosticiranjem enih ali drugih. Ta ekipa bi morala vsebovati različne strokovnjake. Ko dolgo delaš na tem področju, žrtve hitro prepoznaš, pridobiš občutek. Toda dodatna diagnostika je seveda vseeno nujna in sodelovanje ter supervizija bi bila v teh primerih še bolj dragocena kot sicer.
Kako bi morali po Vaši oceni spremeniti vzgojo mladih, da bi uspešno vplivali na zmanjšanje spolnega nasilja v družbi?
Začela bi pri bolj poglobljenih izobraževanjih staršev, ko se odločijo za otroka in v materinsko šolo. V teh šolah bi lahko uvedli dodatni predmet, kjer bi se tudi o tem izobraževalo. A vseeno so ključni odnosi in osebna odgovornost: da naredimo svoje družine varne.
Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka, ki deluje predvsem na področju starševstva in partnerstva. Je direktorica Inštituta Vita bona, kjer s sodelavkama skuša reševati stiske soodvisnih partnerskih odnosov, nasilja in spolnih zlorab. Na Facebooku z ekipo terapevtov vodi SOS sočutne skupine, kjer lahko vsak postavi vprašanje in tako prejme brezplačno terapevtsko pomoč.
