Kako Jezusovo trpljenje razložiti otrokom?

Vir: Pixabay

Vest o Jezusovem trpljenju (in vstajenju) so v svet ponesli že prvi apostoli. Še dandanes se v Jeruzalem odpravljajo množice, katerih cilj je spoznati in začutiti Vio Doloroso, žalostno pot. Tekom stoletij so se razvile različne oblike spomina na Križanega. Ena izmed najbolj znanih pri nas je križev pot: nekateri deli te molitve temeljijo na zapisih iz Svetega pisma,  drugi na ljudskem izročilu.

Danes se zdi, da bi trpljenje najraje izrinili iz naših življenj, predvsem pa pred njim zavarovali naše otroke. Ali in zakaj je potem sploh potrebno, da kot kristjanka premišljujem o Jezusovem trpljenju? Predvsem zato, ker iz njega izvira moje odrešenje: življenje niso počitnice, temveč trdo delo za nebesa, ki jih je tudi zame odprl Jezus s svojim križem.  To razumem, in sprejmem, obenem pa se mi že poraja novo vprašanje: kdaj in kako Jezusovo trpljenje predstaviti otrokom?

Majhen otrok težko sprejema bolečino nekoga, ki ga ima rad. Težko tudi razume, zakaj se odrasli skregamo, se prizadenemo. To pomeni, da pri majhnih otrocih (predšolski, prvo triletje) pri križevem potu ne smem v podrobnostmi. Z možem sva se dogovorila, da bova otrokom vedno govorila resnico: a le toliko, kot so jo v določenem trenutku sposobni sprejeti in razumeti. Pri spoznavanju Jezusovega trpljenja zato naenkrat odstreva le del resnice. V primeru, da nič ne sprašujejo oziroma ne dodajajo svojih misli, ne nadaljujeva. Starejši postajajo, vedno več dodajava, otroci pa so tudi vedno bolj  radovedni. Čedalje večkrat postavijo takšna vprašanja, na katera ne znava odgovoriti, ali pa ne veva, kako in koliko jim povedati: se jih pa vedno bolj veseliva, saj opažava, kako ravno preko njih raste najina osebna vera. Ko se nama zdi, da celotne zgodbe še niso sposobni sprejeti, otroke vprašava za mnenje in potem odgovarjava v smer, ki so jo nakazali sami. Starejše včasih napotiva, da poiščejo odgovor pri župniku ali katehetu, ali pa ga skupaj poiščemo v Svetem pismu oz. Svetopisemskem atlasu. Dostikrat morava priznati, da ne poznava odgovora in da ga bomo izvedeli šele v nebesih.

Z možem sva se dogovorila, da bova otrokom vedno govorila resnico: a le toliko, kot so jo v določenem trenutku sposobni sprejeti in razumeti.

Pomembno je hoditi počasi in se odzivati na odzive otrok. Za uvod v to tematiko na primer izberemo skupno pripravo velikonočnih jedil. Čez leto ali dve poleg tega izdelamo Kalvarijo in ob tem povemo, da je Jezus šel na križ, ker nas ima tako zelo rad in ker si želi, da bi vsi mi prišli k njemu v nebesa.  Nadalje s pomočjo Svetega pisma za otroke in/ali slikanic spoznamo veliki teden v celoti. Naslednje leto pa s pomočjo različnih gradiv, ki jih pripravimo sami ali pa poiščemo na svetovnem spletu, poglabljamo naša spoznanja …  Otroke tudi glede vere navajava, da prevzemajo vedno bolj aktivno vlogo, midva pa »le« opazujeva, spodbujava, usmerjava.

Tudi za namenski ogled realističnih podob Jezusovega trpljenja (tako slik kot filmov) se drživa načela bolje pozneje kot prezgodaj. Temu pritrjuje tudi izkušnja s tretješolci, ki sem jih pred leti poučevala. Po veroučni uri, kjer so si ogledali film o Jezusovem trpljenju, so  naslednji dan v šoli vsi prestrašeni pripovedovali o bičanju, me spraševali, ali je bilo vse res, in rekli, da ne morejo spati. Z družino se zato raje odpravimo na križev pot v naravi. Teh je v Sloveniji res veliko: Kurešček, Kalvarija oz. Stari grad v Polhovem Gradcu, Kalvarija nad Smlednikom, Ptujska gora …

Ne glede na starost otrok ter navkljub še tako kakovostnemu in starostno primernemu gradivu, pa otroke o trpljenju največ učiva skozi najin način življenja, in sicer tako, da si pomagava z Jezusovim zgledom. Čeprav živimo v drugačnih časih kot On, se naše družinsko življenje še kako zrcali v postajah križevega pota.

Tudi midva se pogosto znajdeva v stiski, počutiva se nemočna, kot se je počutil Jezus, ko je bil po krivici obsojen. Križ so najine preizkušnje: korona, trmoglav otrok, smrt v družini, najino nerazumevanje, odnosi s starimi starši, nenačrtovana nosečnost … Jih zmoreva v zaupanju sprejeti? Jezus je na poti večkrat omagal, na pomoč sta mu prišla Simon in Veronika. Tudi midva dobivava pomoč: ali jo znava vedno z veseljem in hvaležnostjo sprejeti? Jezus je na svoji poti srečal nesrečne žene in jih potolažil. Zmoreva tudi midva ob lastnih stiskah tolažiti in bodriti otroke v njihovih težavah? Ali pa jih odrivava stran ter jim iščeva nadomestke (velikonočne zajčke), da bi jih »zaščitila« in preusmerila pozornost? … Po koncu trpljenja Jezus ni umrl, on je vstal in živi. Tako vemo, da naša pot ni bila zaman: saj korakamo v boljši in lepši jutri tudi vsi mi.

Preberi še:

• »Današnji otroci so preveč zaščiteni pred trpljenjem ljudi«
• Starši – prvi oznanjevalci evangelija
• Kako približati križev pot našim najmlajšim

Manica Marolt skupaj z možem ustvarja portal Korenine vere, ki staršem pomaga pri vzgoji v krščanskih vrednotah.