Vir: Shutterstock»Šibkost in trpljenje naših najdražjih sta lahko za naše otroke šola življenja,« je povedal papež Frančišek v sredini katehezi, ki jo je posvetil eni od družinskih preizkušenj – bolezni.
Papež je poudaril, da zaradi vzgoje, ki želi otroke obvarovati pred izkušnjo trpljenja, postajamo brezčutni, otroci pa se s trpljenjem niso več sposobni soočiti.
Papež je za zgled ravnanja z bolniki navedel Jezusa, ki je na svet prišel ravno zato, da nas ozdravlja. Tako kot se on ni nikoli odvrnil od bolnika, tako je tudi naša naloga, da bolnikom lajšamo trpljenje, jih opogumljamo in smo jim blizu.
V nadaljevanju je papež je poudaril, kako potrebno je moliti za bolne. Družine je pozval, naj se v preizkušnji bolezni zbirajo v molitvi in ljubeči pozornosti do bolnika. Hkrati je pozval, naj si družine med seboj pomagajo, saj je prav krščanska bližina med družinami za župnijo največji zaklad.
Vabimo vas k branju celotne kateheze.
***** ***** *****
Dragi bratje in sestre, pozdravljeni!
Nadaljujemo s katehezami o družini in v današnji bi rad izpostavil zelo običajen vidik v družinskem življenju – bolezen. Gre za izkušnjo lastne krhkosti, ki jo živimo predvsem v družini, od otroštva dalje, še posebej pa v starosti, ko se začnejo nadloge.
Jezus se ni nikoli izognil skrbi za bolnike. Nikoli ni šel naprej po poti, nikoli ni obrnil pogleda stran.
V okviru družinskih vezi doživljamo bolezen oseb, ki jih imamo radi, z »dodatkom« trpljenja in bojazni. Ta »dodatek« čutimo zaradi ljubezni. Oče ali mama pogosto težje prenašata bolezen sina ali hčerke kot svojo lastno. Rečemo lahko, da je družina od nekdaj najbližja »bolnišnica«. Tudi danes je na številnih koncih sveta bolnišnica privilegij, ki ga imajo le redki, ter je pogosto zelo oddaljena. Mama, oče, bratje, sestre, babice so tisti, ki zagotavljajo skrb in pomoč pri zdravljenju.
Jezus se nikoli ni odvrnil od bolnika
V evangelijih številni odlomki pripovedujejo o Jezusovih srečanjih z bolniki in njegovo vnemo, da bi jih ozdravil. Jezus se javno predstavlja kot nekdo, ki se bori proti bolezni in ki je prišel, da bi ozdravil človeka vsega zla: bolezni duha in bolezni telesa. Zelo zgovoren je prizor iz Markovega evangelija: »Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene« (Mr 1,32).
Če pomislim na velika sodobna mesta, se vprašam, kje so vrata, pred katera bi lahko prinašali bolnike, v upanju na ozdravljenje? Jezus se ni nikoli izognil skrbi zanje. Nikoli ni šel naprej po poti, nikoli ni obrnil pogleda stran. In ko so oče ali mati ali celo prijatelji pred njega prinesli bolnika, da bi se ga dotaknil in ga ozdravil, se ni obotavljal. Ozdravitev je bila pred postavo, tudi pred svetim zakonom, kakršen je bil sobotni počitek (prim. Mr 3,1-6). Učitelji postave so Jezusa grajali, ker je ozdravljal v soboto. V soboto je delal dobro. Toda Jezusova ljubezen je bila v tem, da je ozdravljal in delal dobro: to je vedno na prvem mestu!
Naša naloga je, da smo bolnikom blizu in jim pomagamo
Naloga Cerkve je pomagati bolnikom, namesto da se izgubljamo v praznem besedičenju.
Jezus je poslal učence, naj opravljajo enaka dela kot on, in jim dal moč ozdravljanja, to pomeni približati se bolniku in zanj skrbeti vse do konca (prim. Mt 10,1). Dobro se moramo zavedati, kaj je rekel učencem glede človeka, ki je bil slep od rojstva (Jn 9,1-5). Učenci so razpravljali – v prisotnosti slepca! – kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep. Gospod pa jasno pove: ne on ne njegovi starši. Slep se je rodil zato, da se na njem razodenejo Božja dela. In ga ozdravi.
To je Božja slava! To je naloga Cerkve! Pomagati bolnikom, namesto da se izgubljamo v praznem besedičenju. Vedno pomagati, tolažiti, lajšati, biti bolnikom blizu. Takšno nalogo imamo.
Za bolne moramo ves čas moliti
Cerkev vabi k stalni ž za naše bližnje, ki jih je prizadela bolezen. Na molitev za bolnike ne smemo nikoli pozabiti. Moliti moramo celo vnaprej, tako sami kot v skupnosti.
Pomislimo na evangeljski prizor s kanaansko ženo (Mt 15,21-28). Žena je poganka in ne pripada izraelskemu ljudstvu, toda ta poganka Jezusa prosi, naj ozdravi njeno hčer. Da bi preizkusil njeno vero, Jezus najprej osorno odgovori: »Ne morem, najprej moram misliti na Izraelove ovce.« A žena ne odneha – kadar mati prosi pomoči za svoje otroke, se nikoli ne vda; vsi vemo, kako se matere borijo za svoje otroke – in mu odgovori: »Celo psičkom se da nekaj malega, ko se gospodarji najedo!« S tem hoče reči: »Obravnavaj me vsaj kot psičko!« In Jezus ji odgovori: »Žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«
Otroke moramo vzgajati za solidarnost v času bolezni
Kako pomembno je otroke od vsega začetka vzgajati za solidarnost v času bolezni.
Ob bolezni se celo v družini pojavijo težave zaradi človeške šibkosti. A na splošno čas bolezni prispeva h krepitvi družinskih vezi. Mislim na to, kako pomembno je otroke od vsega začetka vzgajati za solidarnost v času bolezni. Zaradi vzgoje, ki bi rada obvarovala pred občutljivostjo ob človeški bolezni, srce postane brezčutno. Zaradi nje so otroci »pod anestezijo« pred trpljenjem soljudi. Niso se sposobni soočiti s trpljenjem in doživeti izkušnjo omejenosti.
Kako pogosto vidimo moškega ali žensko, ki pride na delo z izmučenim in utrujenim obrazom, in ki na vprašanje: »Kaj se ti je pa zgodilo?« odgovori: »Samo dve uri sem spal, ker moramo doma po vrsti bedeti zaradi hčerke, sina, bolnika, dedka, babice.« In delovni dan se nadaljuje. To je herojsko, tako je videti družinsko junaštvo! To so skrita junaštva, ki jih delamo z nežnostjo in pogumom, kadar je doma kdo bolan.
Trpljenje naših najdražjih je za otroke lahko šola življenja
Šibkost in trpljenje naših najdražjih in najsvetejših čustvenih vezi sta lahko za naše otroke in vnuke »šola življenja«. Pomembno je vzgojiti otroke in vnuke, da bodo razumeli medsebojno bližino v času bolezni v družini. To se zgodi, kadar trenutke bolezni spremlja molitev ter ljubeča in pozorna bližina družinskih članov.
Bližina in pomoč med družinami je zaklad
Krščanska skupnost dobre vé, da se družine, ki se sooča s preizkušnjo bolezni, ne sme pustiti same. Zahvaliti se moramo Gospodu za vsa lepa doživetja cerkvenega bratstva, ki pomagajo družinam premagati težke trenutke bolečine in trpljenja. Ta krščanska bližina med družinami je pravi zaklad za župnijo. Zaklad modrosti, ki družinam pomaga v težkih trenutkih zaradi katere Božje kraljestvo razumemo bolje od številnih govorov! Na tak način nas Bog ljubkuje.
Mednaslovi in poudarki so uredniški.
Vir: Radio Vatikan
