Vir: PixabayKot oče in mama sva prva učitelja vere, pa če doma omenjava Cerkev oziroma Boga ali pa ne. Z vsem, kar govoriva in delava, ali pa ne, jih učiva. Mogoče to težko verjamete, toda sama vedno znova opažam, kako velik vpliv in moč ima na otroke najin način delovanja ter spopadanje z vsemi izzivi, ki jih prinaša življenje. Od najinega zgleda je največ odvisno, kdo in kaj bodo postali.
Najini otroci ne sprejemajo Cerkve in njenega nauka kot avtoriteto samo zato, ker naj bi jo. Želijo in pričakujejo več: potrebujejo razloge, zakaj ima verovanje v Boga smisel, kaj jim omogoča, katere pozitivne plati jim lahko prinese …
Če hočeva torej, da so verni najini otroci, če jih želiva vzgajati za nebesa, morava v večnost verovati in si je želeti najprej midva. Maša, zakramenti, molitve, poznavanje Jezusovega življenja, praznovanje cerkvenih praznikov (tradicija), verouk … Vse to so pomembne stopnice na naši poti do nebes. Toda, če se ob tem prav vsak dan znova ne odločiva, da želiva živeti z Jezusom in se truditi živeti Njegov nauk, je vse zaman. Ta najin zgled, najina duhovna rast in razvoj, je največ, kar lahko glede vere predava prihodnjemu rodu.
Odločitev za naju ni lahka. Čeprav izhajava iz tradicionalnih krščanskih družin, nisva gojila osebnega odnosa z Bogom. Tudi Cerkev naju na to poslanstvo resnici na ljubo ni pripravila. Poleg tega najini otroci ne sprejemajo Cerkve in njenega nauka kot avtoriteto samo zato, ker naj bi jo. Želijo in pričakujejo več: potrebujejo razloge, zakaj ima verovanje v Boga smisel, kaj jim omogoča, katere pozitivne plati jim lahko prinese … Vse to pa ob vseh vsakodnevnih izzivih zahteva še dodatni čas in trud …
Ker sva smela postati starša, pa verjamem, da naju je Bog obdaril z vsem potrebnim, da sva usposobljena biti prva pričevalca Evangelija najinim otrokom. Čeprav danes ne veva, ali bodo kot odrasli želeli živeti po naukih krščanske vere, ali ne – to je njihova popolnoma svobodna odločitev – pa je nekaj gotovo: če v veri rastemo vsi skupaj, kot družina, je veliko bolje, kot da samo čakava, da bodo stvari, ki bi jih morala opraviti midva, naredili drugi. Prevzeti morava svojo odgovornost. In danes je pravi dan, da s tem pričneva.
Kako? Počasi. Z majhnimi koraki. Toliko kot v tem trenutku zmoremo. Ne ozirati se nazaj in žalovati za zamujenimi priložnostmi.
Vse to pa začiniti z zvrhano mero vztrajnosti (sadovi niso vidni takoj), ponižnosti (priznati napake in se učiti delati drugače) in potrpežljivosti (do samega sebe in drugih).
Verjamem, da nam z Njegovo pomočjo lahko uspe.
Manica Marolt skupaj z možem ustvarja portal Korenine vere, ki staršem pomaga pri vzgoji v krščanskih vrednotah.
