Janja Grilc: “Medvrstniško nasilje se dogaja že v vrtcu.” (1. del)

Magistra Janja Grilc je pedagoginja, teologinja in psihoterapevtka z dolgoletnimi izkušnjami. Vodi Terapevtski center Iskreni, kjer spremlja tako posameznike, pare in družine kot tudi otroke in mladostnike na poti ozdravljenja. S posebno rahločutnostjo in širino odgovarja tudi na vaša vprašanja v Svetovalnici.

V tokratnem pogovoru smo se osredotočili na problem, s katerim se srečuje vedno več otrok in mladih – z medvrstniškim nasiljem. Kaj lahko storimo starši in kako naj svoje otroke opolnomočimo, da ne bodo samo nemi opazovalci nasilja in še manj žrtve. Pa tudi, da se ne bodo sami znašli v vlogi nasilneža.

Kakšna je možnost, da se naš otrok v slovenski osnovni šoli sreča z medvrstniškim nasiljem, nadlegovanjem ali »bullyingom«?

Ker je ustrahovanje prisotno povsod, je zelo verjetno, da se bo otrok z njim srečal že v vrtcu, pa potem tudi v osnovni in srednji šoli, tudi kasneje v življenju. Če govorimo o bullyingu, gre za termin, vzet iz angleškega jezika, ki označuje različne oblike medvrstniškega nasilja. Ker v slovenščini nimamo skupnega izraza za to, se najpogosteje uporablja medvrstniško nadlegovanje, nasilje, ustrahovanje, trpinčenje, maltretiranje, izsiljevanje … Lahko poteka v šolskih ali drugih zaprtih prostorih, na avtobusu, na poti v šolo, na igrišču …

Otroci so lahko v vlogi žrtve, najpogosteje so opazovalci, lahko pa so tudi povzročitelji nasilja. Na žalost otroka ne moremo popolnoma izolirati ali ga zaščititi pred ustrahovanjem, kajti vedno bodo obstajali ljudje, ki druge prizadenejo …  Pomembno pa je, da otroka podpremo, da razvije sposobnosti in spretnosti, kako se zaščititi, ko je to potrebno. Da ve, da lahko poišče pomoč, ko jo potrebuje.

Če se ustrahovanje začne že v predšolski dobi in se ga ne ustavi, se lahko nadaljuje in povečuje v osnovni ali srednji šoli. Vsak drugi šolar v bistvu že doživlja neke vrste žalitev, zasmehovanje, norčevanje, ustrahovanje … Zelo pogoste so zbadljivke ali žaljivi vzdevki, ki otroka prizadenejo in ponižajo, veliko je izključevanja iz igre ali iz drugih aktivnosti, tudi širjenje laži … Veliko tega se odvija tudi na spletu.

Torej ne gre le za fizično nasilje?

Fizičnega nasilja je več pri mlajših, pri starejših so rezultati raziskav pokazali, da ga je manj, se pa še vedno pojavlja, kot v teh primerih, ki so bili sedaj v javnosti. Veliko je psihičnega in čustvenega trpinčenja, torej dejanj, ki se na grob način dotaknejo psihe, razvrednotijo osebo, spodjedajo samozavest in samozaupanje otroka. Pri deklicah je velikokrat prisotna norčevalna mimika, čudni zvoki, ali pa eno deklico izključijo iz družbe, ji nočejo več pomagati in sploh ne ve zakaj. Pogosta je tudi osamitev, zlobne pripombe glede videza, oblačenja, slabega branja, računanja …

So pa tudi bolj odkrite oblike nasilja, ki se po navadi začnejo verbalno, z nekim besednim trpinčenjem, zasmehovanjem, da se drugi ob tem smejijo, pisne grožnje, danes je tega veliko na spletu … Tudi spolno nasilje se dogaja, od besednega do telesnega nadlegovanja, namigovanja na spolnost, raznih žaljivk s seksualno vsebino, kazanje pornografskih vsebin. Če se otrok zelo zgodaj sooči s takšnimi vsebinami, ki preplavijo celotno telo in nikomur ne zaupa, kaj se mu dogaja, potem te podobe zelo zaznamujejo njegovo doživljanje telesa in spolnosti.  Imela sem tudi primer spolnega nasilja v razredu, ko je bila učiteljica prisotna, pa je vseeno prihajalo do telesnega nadlegovanja, otipavanja pod mizo in žrtev ni bila dovolj močna, da bi se ubranila, ampak je zmrznila. Ker se je to dogajalo dlje časa, je pustilo res hude posledice.

Veliko opazimo tudi nasilja nad samim seboj, torej avtoagresije in samopoškodovanja, zlasti pri otrocih in najstnikih, ki težko izrazijo čustva. Tak otrok se ne bo znesel nad drugim, ampak nad sabo, jezo bo usmeril vase, si bo pulil lase, se bo izoliral, umaknil, izgubil interes za stvari, ki jih je prej počel in take otroke je treba resno obravnavati in jim pomagati.

Na žalost otroka ne moremo popolnoma izolirati ali ga zaščititi pred ustrahovanjem, pomembno pa je, da ga podpremo, da razvije sposobnosti in spretnosti, kako se zaščititi, ko je to potrebno.

Drugače pa je v Sloveniji problem to, da ni narejene neke poglobljene, kvalitetne in zanesljive raziskave medvrstniškega nasilja. Na tem področju je bila sicer narejena metaanaliza več raziskav, sicer neprimerljivih med seboj, ki je pokazala, da je približno 33 % otrok in mladostnikov že imelo izkušnjo z medvrstniškim nasiljem, malo več kot 9 % jih je odgovorilo, da so to zaznali večkrat. Res bi bilo potrebno, da bi se naredila nacionalna in longitudinalna raziskava, ker gre za zelo kompleksno področje in kompleksen fenomen, ker so oblike nasilja zelo različne. Nimamo podatkov, kako pogosto in v kakšnih oblikah se pojavlja, v katerih okoljih se bolj pogosto dogaja in ne poznamo predispozicij viktimizacije in storilstva, kdo je dejansko večkrat žrtev in kdo storilec. Tudi o učinkovitosti programov ni kaj dosti znanega.

Kaj pa, ko te vloge prehajajo, v eni situaciji je lahko nekdo storilec, v drugi pa žrtev?

Ja, ko je žrtev ustrahovana, pogosto ne vidi drugega načina, kako se ubraniti, kot da sama postane nasilna. Še posebej, če izhaja iz družine, kjer je doma nasilje in vidi, da je žrtev nemočna in na slabšem, nasilnež pa je tisti, ki ima moč. Vpliv imajo tudi različni mediji. Če se z otroki ne pogovarjamo in ne razvijamo spretnosti, kako lahko na miren način izražajo svoje potrebe, se postavijo zase, poskrbijo zase, iščejo pomoč … če teh mehanizmov nimajo, jim ne preostane drugega, kot da uporabijo moč in postanejo nasilneži.

Si kot družba zatiskamo oči pred razsežnostjo tega problema?

Zavedanje, da to je problem, je vedno večje. Smo pa največkrat nemočni in niti ne vemo, katere učinkovite metode in pristope uporabiti, da dosežemo nek nadzor nad nasiljem. Pred dvajsetimi leti je recimo nasilje med otroki veljajo še za nekaj normalnega, legitimnega in običajnega in se nismo zavedali škodljivih posledic, ki ga prinese. Pa ne le za neposredne žrtve, ampak tudi za sekundarne žrtve, družinske člane, ki občutijo žalost, jezo in empatijo, kot tudi priče, ki so prestrašene ali se čutijo krive, da nasilja niso ustavile ali jih nasilje celo pritegne. Negativne posledice so tudi za nasilneža, saj se njegovega vedenja pogosto ne ustavi in ne spremeni, kar privede do delikventnih dejanj tudi kasneje v življenju. Moramo se tudi zavedati, da je nasilje naučeno in se prenaša iz generacije v generacijo ter da se vedno znova pojavljajo nove oblike. Kibernetsko, spletno nasilje je dokaj novo in se moramo šele naučiti soočati se z njim. Stvari nas prehitevajo, nismo še dodobra našli učinkovitih načinov za soočanje s tradicionalnim nasiljem, pa imamo že nove oblike. Predvsem bi moralo nenasilje postati način življenja.

Po eni strani je prevladujoče mnenje, da naj se otroci “zmenijo sami” in da se starši preveč mešamo v odnose otrok. Kje najti tisto mejo med tem, kdaj se je prav in dobro vmešati, kdaj pa preveč in otroka hromiš, ker mu ne pustiš, da razvija neke normalne socialne veščine?

Spori med otroki in mladostniki so normalen in čisto običajen proces odraščanja in osebnega razvoja. Ko nastopi konflikt in otroci izražajo svoje želje in mnenja ter potem tudi iščejo neke skupne točke in rešitve, potem se staršem ni potrebno vmešavati. Kajti konflikti so priložnost, da se učijo socialnih veščin in izboljšajo odnose. Pri nasilju pa se odnosi ne izboljšajo, saj ne gre za enakovreden odnos, ampak za prevlado enega nad drugim. Nekdo, ki ima moč ali pa jo želi dobiti, bo ustrahoval in nadlegoval drugega, da dobi tisto, kar želi. Takrat pa odrasli morajo poseči in nasilje ustaviti.

Če je bil otrok sam fizično kaznovan, je večja verjetnost, da bo fizično ustrahoval druge, ker bo to njegov način, kako ravnati v medosebnih odnosih, ali pa bo dovolil drugim, da uporabljajo moč nad njim.

Kdo pa so večinoma storilci, ali obstaja nek profil? Omenili smo, da se zelo verjetno doma srečajo z nasilno vzgojo ali manipulacijo …

Obstaja več različnih karakteristik. To so otroci, ki iščejo žrtve s šibkimi točkami, da jih lahko prizadenejo, pogosto delujejo tudi v skupinah. Je pa to njihov način prilagoditve. Lahko na življenjske pogoje, boj s seboj, s težavami … morda se tak otrok počuti zelo ogroženega ali pa je ljubosumen, saj so to običajno otroci, ki imajo tudi slabši socialni razvoj ali pa motnje v razvoju, ki se kažejo kot oblika agresivnosti. Najhujše oblike agresije se kažejo pri otrocih z značilnostmi antisocialne osebnostne motnje oziroma kriminalnim vedenjem. Kot o tem govori dr. Zalokarjeva, so okoli 3 % otrok terapevtsko neodzivni in imajo že neke te nastavke.

Sicer je pa nasilje po navadi izraz nemoči, saj nasilneži niso sposobni najti konstruktivnih rešitev, želijo pa se vklopiti v skupino sošolcev, prijateljev in zato začnejo nagajati drugemu sošolcu. Pogosto nimajo prijateljev, so osamljeni, se počutijo nepomembni, prezrti in potem drugim škodujejo, da se sami bolje počutijo. Kot smo prej rekli, so lahko že sami doma deležni nasilja in ustrahovanja in si skušajo povrniti občutek moči in kontrole tako, da so sami agresivni do drugih. Lahko se tudi samo kratkočasijo in začnejo pljuvati, vleči za lase, nadlegovati, lahko so po naravi bolj impulzivni in nagnjeni k temu, da vedenje drugih otrok dojemajo kot sovražno, čeprav ni. Zlasti mlajši otroci se velikokrat težko vživijo v druge in ne razumejo, kako se počuti žrtev ob njihovem vedenju. Zelo pomembno je tudi, da ne sprejemajo odgovornosti za svoje ravnanje, ker jih še niso ujeli, nihče jih ne ustavi in jim to daje moč, da nadaljujejo. Zato je tako pomembno, da jih ustavimo, povemo, kaj delajo narobe, in da za svoje vedenje tudi odgovarjajo.

Ena stvar je, kaj lahko naredimo starši, druga, kaj pa lahko naredimo kot družba? Ker očitno je, da nekateri starši ne naredijo ničesar in se nočejo soočiti s problemom, zagovarjajo svojega otroka … kako lahko ukrepa učiteljica v šoli, ravnatelji?

Zagotovo je pomembno, da se razvije dobra politika preprečevanja medvrstniškega nasilja in ustrahovanja, tako na državni kot na lokalni ravni. Da se razvijejo interdisciplinarni timi. Tudi je potrebno evalvirati, kaj je učinkovito in kaj ni. Zdi se mi, da se slovenske šole trudijo kakovostno spoprijemati s preprečevanjem nasilja. Res je potrebno, da se izobrazimo vsi, od staršev, učiteljev, ravnateljev, policije, sodstva …, Da smo vsi osveščeni o dinamiki nasilja. Da so tudi jasne in trdne meje nesprejemljivega vedenja in se jasno izraža neodobravanje določenih oblik vedenja. Da se ponudi različne možnosti otrokom in učiteljem, da se naučijo socialnih veščin. Potrebno je usposobiti učitelje, kako ravnati v primeru, ko se pojavi nasilje. Da so zapisani tudi ukrepi za posamezne primere nasilja, kako se potem izvede proces, protokol, to so potem ti programi za delo z žrtvami, tudi za delo s storilci, da je neka konsistentna uporaba sankcij.

Gotovo se ne želimo vrniti v čase, ko otrok ni bil vreden nič, po drugi strani se pa vseeno sprašujemo, če smo šli mogoče predaleč z nekim ščitenjem otrokovih pravic za vsako ceno, tudi v primeru, ko je otrok nasilnež …

Mislim, da nismo šli predaleč, ampak smo vedno bolj senzitivni na vse vrste nasilja. Nasilje je v resnici problem celotne družbe, vsi bi morali stopiti skupaj in ga preprečevati. Dejstvo pa je, da vsi pristopi niso učinkoviti. Trenutno se večina programov za preprečevanje ustrahovanja osredotoča na ozaveščanje o problemu in na to, kako odpravljati posledice. V Ameriki so se programi, ki temeljijo na ničelni toleranci do nasilja in na kaznovanju izkazali za neučinkovite, ker je kaznovanje ponovno uporaba moči za to, da bi zajezili nasilje. Tudi za vrstniško mediacijo, naj se otroci zmenijo sami, kjer se otroku nalaga odgovornost, da se reši konflikt, se je izkazalo, da je neučinkovita in da se je ustrahovanje povečalo. Še od odraslih žrtev zlorab se nikoli ne zahteva, naj se same zmenijo s povzročitelji zlorab, otroci pa še toliko bolj potrebujejo to zaščito.

Če opazovalci posredujejo pravilno, se ustrahovanje preneha v več kot polovici primerov in to v 10 sekundah. Tako so pokazale raziskave.

Tudi intervencija opazovalcev, ki so udeleženci pri nasilju in jih je po navadi veliko, ni vedno pozitivna. Uspešna je, kadar intervenirajo otroci oziroma najstniki, ki so zelo empatični in sposobni vstopiti v nek konflikt med otroki. Običajno so to ekstrovertirani ljudje z višjim družbenim statusom in z moralno angažiranostjo. Taki ljudje in tudi otroci, ki so bolj empatični, vidijo in razumejo in so tudi samozavestni, taki vstopijo in pomagajo žrtvam. Večina drugih opazovalcev pa ne razume, kaj se dogaja, so zelo prestrašeni, lahko zmrznejo, se sami počutijo krive, nemočne, pasivni so, ne posežejo ali pa zelo močno pripadajo skupini.

Zgražanje nad opazovalci potem ni učinkovito?

Manj učinkovito je. To sicer ne pomeni, da otrok ne opolnomočimo, da tudi kot opazovalci skušajo posredovati in preprečiti nasilje. Ampak treba je posredovati pravilno, ne da še oni napadejo in kritizirajo. Potrebno je, da odstranijo žrtev, stopijo k njej, jo obrnejo stran, gredo po pomoč odraslih … da ko pridejo k žrtvi, ji rečejo: Sem te iskal, nekaj te potrebujem, greš z mano, vidim, da si razburjen, skratka, da se res osredotočijo na žrtev in jo skušajo izpeljati ven iz situacije. Ali pa, da skušajo pridobiti k pomoči še druge otroke. Če ne gre drugače, se pokliče policijo. Če opazovalci posredujejo pravilno, se ustrahovanje preneha v več kot polovici časa in sicer v 10 sekundah, tako so pokazale raziskave. Ampak ko so pa gledali na splošno učinkovitost, katere metode so najučinkovitejše, sta bili najbolj učinkoviti pozitivna šolska klima in učenje socialnih, čustvenih in odnosnih veščin.

Se pravi preventiva na ravni šole?

Ja, pozitivna šolska klima, prisoten občutek varnosti, prijaznosti, sodelovanja, srčnosti in empatičnosti učiteljev do učencev, spoštljivi odnosi. Da tudi ravnatelji in učitelji razumejo, da ustrahovanje lahko povzroči vseživljenjske negativne posledice vsem udeležencem nasilja. In da so se pripravljeni soočiti z ustrahovanjem in ga ne spregledati, ko jim učenec pove, da ga nadlegujejo. Zanimivo je, da ko so o tem spraševali učitelje, so povedali, da se ne čutijo opolnomočene, da bi pomagali pri ustrahovanju, da nimajo metod in tehnik, kako ravnati v teh primerih, in potem je najlažje pustiti stvari ob strani. Ponavadi tudi nimajo časa, saj se morajo posvetiti ostalim učencem in učnim načrtom. Že v procesu formacije bi morali vzgojitelji, učitelji in ravnatelji delati na čustvenem opismenjevanju, na delu s čustvi najprej pri sebi, da si sam opolnomočen, da premoreš sočutja do sebe in do drugih, da prepoznaš in da se znaš tudi odzvati na agresijo drugih. Potem je tudi lažje sprejeti otroka, ko ti zaupa, kaj se mu dogaja, in nisi tako nemočen.

Preberite tudi drugi del intervjuja z mag. Janjo Grilc: “Otrokovih občutkov ne smemo minimalizirati.”

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Najprej je treba vedeti, da je nasilje človeku lastno, kot vsem bitjem, ki se ne prehranjujejo le z rastlinami. Lov in ubijanje je nasilje samo po sebi.

    S tem pa nočem reči da se moramo z podivjanim in neukročenim nasiljem sprijazniti, le videti ga moramo v pravi luči. Šele takrat bomo videli, da z nasiljem ni nič narobe, če je le pravilno vodeno.

    Tako kot je danes moderno upravljanje z vsem mogočim, tudi čustvom, življenjem, kariero …, je treba tudi z nasiljem – upravljati. To pa tako, da bo nasilje naš zaveznik in ne sovražnik.

    Se pa bojim, da smo že preveč zavozili skozi parole, nobenega nasilja, nič nasilja, vsako nasilje je kaznjivo …

    Sicer pa smo nepopravljivo zavozili že ogromno stvari, pa naj gre še nasilje po večni modrosti: Kamor je šel bik naj gre pa še štrik.

    Lep pozdrav

  2. Filip,nasilje vedno rodi novo nasilje. Ko bi se v družbi bolj posvetili človeškim odnosom,ko bi se posvetili temu,kar ljudje čutijo,če bi iskreno govorili o svojih občutkih,željah,potrebah,strahovih,dvomih,ko bi nam bilo omogočeno vsem od rojstva naprej,da se ne bi skrivali,da se ne bi skrivali za obraznimi maskami,ne bi bilo tako težko v življenju.

    Tako pa ljudje v svojem ugodju in iskanju bližnjic velikokrat gredo preko trupel,brez empatije,ker so tako vzgojeni.
    Nekdo,ki je vzgojen v nasilju,strahu,manipuliranju,ne bo poznal pravih načinov reševanja konfliktov in pravilnega obvladovanja jeze.

    Nasilje ni nikoli rešitev,treba je dati svoje občutke na plano in se vprašati,zakaj nas nekaj privede do tega,da ponorimo ali se nad nekom znesemo.
    Nasilje ni dovoljeno,ker z nasiljem kažemo samo to,kako ne znamo nadzirati in obvladovati svoje jeze in ostalega in pokažemo,kako nismo čustveno zreli.
    Nekdo,ki izvaja nasilje,je slabic,posebej če izvaja nasilje nad otroki,ranljivimi skupinami,starejšimi,ženskami.

    1. Prosim ne s floskulami o tem, da nasilje rodi novo nasilje in podobno. Z nasiljem moramo živeti ga razumeti in koristno uporabiti.

      Poglejte primer, ko je nek migrant v Nemčiji v avtobusu počel z naključno žensko kar se mu je zahotelo in ni bilo nikogar, ki bi na nasilje odgovoril z še večjim nasiljem, ter ga tako ustavil. Ali če hočete v vrtcu ni nikogar, ki bi preprečil nasilje. Seveda se bo reklo, da je vrtec kraj kamor starši izročijo otroke v varstvo usposobljenim ljudem, ki bodo poskrbeli za varnost.

      Ampak vsaka skupnost bi morala biti samozadostna, da bi brez posega oblasti sama uredila zadeve. Zanašanje na to, da bo to namesto nas naredila policija je iluzorno, ker pogosto niti zase ne upajo poskrbeti. To potem z največjim veseljem sprejmejo tisti, ki nasilje obvladajo do popolnosti. Če ljudi ne kot otroke kastriramo, da se ne bodo postavili zase ali pomagali reševati žrtve nasilja, potem je s to civilizacijo konec in prav to se danes dela.

      Bojte se tistih, ki vas prepričujejejo, da se nasilju ne smete upreti na enak način, ker vam ti ljudje nočejo nič dobrega. Obožujejo, da je žrtev čim več, da lahko naprej govorijo o nesprejemljivosti nasilja. To je tako kot tisto z ribami, ko vam jih dajejo, niti na misel pa jim ne pride, da bi vas naučili ribe same loviti. Ker potem bi izgubili avreolo nenasilništva in človekoljubja.

  3. Meni je tudi tole bolj tako… bi rekla da mora biti nenasilje ideal h kateremu stremimo. Zgoraj piše naj se ne vtikamo v njihove spore kadar iščejo rešitve in skupne točne… ah… otroci se stepejo. Se pogovorimo, ampak jaz jim doma dovolim da se malo stepejo. Jaz ne morem skos stati za njimi in jim dihati za ovratnik.
    Nenasilje naj postane način življenja, to je kot bi rekli naj popolnost postane način življenja. Jaz takoj odstopim.

    1. Zo pomeni da ne smem nikoli zavpiti nad otroka. Saj vem da to ni prav. A se mi vseeno zgodi. Saj sem človek.
      Drugo je pa to nasilje ko se jih več spravi da na enega, zasmehovanje… ampak če rečemo da tega ne sme biti še nismo nič naredili.

      1. Hahaha,kdo je rekel da je kaj narobe če je treba zavpiti na otroka,če je v nevarnosti ali da preprečiš poškodbo? Kdo govori o tem?
        Gre se za to,da z nasiljem ustrahujemo,da žalimo nekoga,ga ponižujemo,ga dajemo v nič? In taka oseba nam ne more zaupati.
        Mislim da sta oba narobe razumela oba intervjuja z Janjo.
        Ona je strokovnjakinja,terapevtka,preverjeno iz osebne izkušnje,zato jo podpiram.

        1. Hvala Barbara za pojasnilo.
          Seveda zavpijem včasih tudi zato ker sem utrujena, ker imam vsega preveč, ne ker bi ga obvarovala smrtne nevarnosti.

          1. Glede tega ne skrbi,otroci vse razumejo,če smo utrujeni. Nikar ne bodimo popolni. Napake so del vsakdana,otroci če jim.je razloženo,vse razumemo.

  4. mene pa zanima, kaj teologinja meni o sistemski pedofiliji, ki je prisotna v duhovniških vrstah?
    Še priporoča obiskovanje nauka?
    Kaj pa verouk?
    No malce prenevarno?
    Sicer pa cerkveni verjetno otroke pač pošljejo k župniku, pa si mislijo, da bo že big zrihtal tako, da bo prav

  5. Malo si zgrešil mojo poanto oziroma me nisi razumel. Tisti,ki izvaja nasilje,ne zna ravnati z jezo. In pika. Kdor se ne nauči obvladovati vsej svojih čustev,pač ima težave.

    Filip,napisal si,da v vrtcu ni nikogar,ki bi preprečil nasilje. V vrtcu so odgovorne vzgojiteljice in ravnateljice,da zagotovijo varno okolje za vse. Prav tako v šoli so odrasli,učiteljice,ravnatelj,strokovne delavke,da vsak dan delajo z otroki in mladimi. Ja,za to se je treba truditi,damo dostikrat je izgovor,da nimajo časa,nekateri zaposleni naveličani svojega dela. To vidim.vsak dan pri svojem delu. Tega se je za bat,strokovnjakov,ki ne premorejo empatije za človeške stiske.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja